Mura se je zanesljivo in v velikem slogu uvrstila v 2. kolo kvalifikacij za nogometno ligo prvakov ter bo sredo, 21. t. m. v prvi tekmi gostila zmagovalca sinočnjega dvoboja med bolgarskim Ludogorcem in beloruskim Šahtjorom. V povratni tekmi je bila še drugič boljša od Škendije in je do vrha napolnila mrežo prvaka Severne Makedonije, ki je grozil le do prvega prejetega gola. Po zaostanku se je Škendija le še »potapljala« na panonski ravnici, v 42. minuti ostala z desetimi igralci po izključitvi preveč agresivnega Slovaka Jana Krivaka in tudi brez minimalnih možnosti za morebiten zasuk.

To je bil v resnici sanjski štart Prekmurcev v boju za Uefino ligo prvakov. Šprint s soboške polovice Nina Kouterja v edini minuti sodnikovega dodatka in po izmenjavi podaj z Žanom Karničnikom – podajalec je bil tudi za gol Luke Bobičanca – ter izjemen strel pod prečko z desne strani s sedmih metrov za vodstvo z 2:0 sta s sedežev ne povsem napolnjenih tribun v Fazaneriji izstrelila približno 3500 prekmurskih navijačev.

Lepo darilo za odhod na pivo ali dve

Lepšega darila za odhod na ohlajeno pivo ali dve, ki ne bi mogla bolj prijati, jim znova taktično odlično pripravljeni in povrhu še nabrušeni nogometaši niso mogli dati. Morda, če bi bil Kai Cipot v dveh priložnostih bolj zbran, bi bil zmagovalec neizenačenega dvoboja lahko znan že po dvajsetih minutah večera.



V hudi sopari v uvodnem delu tekme je bilo podobno kot v Skopju, nogometaši Škendije so bili kombinatorni in so pletli akcije, Sobočani pa so bili zelo enostavni, čvrsti, uglašeni in v domala vsaki napadalnejši akciji tudi nevarni za goste. V dveh, treh akcijah je zastal dih tudi pri domačih navijačih, toda gostujoči optimizem pred tekmo, ki je temeljil na tem, da ne morejo biti tako neučinkoviti, kot so bili v prvih 90 minutah dvoboja, je bil očitno prej vzvišen kot realen.

Murin trener Ante Šimundža je še enkrat brezhibno pripravil svoje varovance na zahtevno misijo. Ni spreminjal začetne enajsterice in tako kot igralci verjel, da so lahko boljši, kot so bili na prvi tekmi. Imeli so dober občutek. Bili so tako dobri, da trenerju ni bilo treba posegati po rezervistih, da bi spremenil DNK moštva. Če bi ga lahko na bolje, bi bilo že kičasto.




Razigrana Mura v postavitvi 3-5-2 je bila predvsem po Bobičančevem golu, njegovem že drugem v dvoboju, rušilni stroj, ki je bil sporočilen tudi za slovenske tekmece, saj so lahko videli šampionsko moštvo. Tudi po tem, ko je bilo že vse odločeno, so Sobočani resno, odločno in rutinsko izpeljali tekmo, v kateri je bilo na trenutke videti celo ekshibicijo. Škendija v svojih evropskih tekmah v prvem kolu še ni bila tako nemočna.

Stoječe ovacije po zadnjem žvižgu romunskega sodnika

Stoječe ovacije po zadnjem žvižgu romunskega sodnika Marcela Birsana so bile najboljša nagrada za domala popolno predstavo črno-belega orkestra pod dirigentsko palčico maestra Šimundže. Bolje rečeno rockovske zasedbe, ki je »plesala« v ostrih ritmih spremljajoče glasbe klubskega didžeja. Tudi slednji je bil v imenitni dnevni formi.



»Po dveh tekmah je zasluženo napredovalo boljše moštvo. Igralo je zrelo in ne zaletavo,« Šimundže ni prav nič zajela evforija, ki jo bo poskušal prenesti še v domače prvenstvo in sobotni štart proti sežanskemu Taboru. In tekmec v 2. kolu kvalifikacij? »Tabor. Vem, kako težko je preklopiti s takšne tekme v drugo,« se je domači v svojem slogu raje držal preverjene začrtane smeri.