Faloti se lepijo na Mandarića

Zlepa ne mine teden, v katerem ne bi imel glavne vloge Milan Mandarić in njegovo neposrečeno sestopanje z Olimpijinega piedestala. Če sploh res hoče sestopiti? Ostareli poslovnež, ki je pred natanko šestimi leti izpeljal zadnji veliki nogometni posel in z zaslužkom 40 milijonov evrov prodal angleški klub s častitljivo 154-letno tradicijo Sheffield Wednesday, potem pa poleti prišel v Ljubljano, se je zapletel v še en vse prej kot verodostojen poskus prodaje upravljavske pravice.

Potem ko je v nemškem nepremičninskem podjetniku prepoznal še enega neverodostojnega kupca (slamnatega), ki so mu v ozadju dirigirali drugi faloti, ali spregledal še en nateg, je začasnega rešitelja našel v premožnem hrvaškem poslovnežu in soimenjaku Željku Mandariću.

Naj najprej pojasnim, zakaj v famoznem nepremičninarju, Nemcu Adamu Deliusu, nisem videl nič drugega kot še enega naivca ali izbranca s poslanstvom. Že tretjega v poldriugem letu. Mlajši 64-letni gospod brez sekunde nogometnih izkušenj je malce okaral 82-let­nega nogometnega lisjaka, ki, četudi je res, da že marsikaj izgublja iz spomina, ni »priplaval po župi«. Nemčevih puhlic o ligi prvakov in evropski ligi raje ne bi komentiral, kaj šele tega, da nismo izvedeli, kdo bi bili glavni operativci evropske Olimpije, ki ne bi bila v njegovi lasti. Rad bi videl tako dobrodušnega Nemca, ki bi vlagal v nekaj, kar ni in ne bo njegovo.



Medtem gre Mandarićeva Olimpija počasi, a vztrajno k vragu. To bo težko preprečiti, zato bi moralo že nekaj časa biti glavno vprašanje, kako klub sploh upravljati in voditi. Glede na to, kakšen je organizacijski ustroj vodilnih športnih kolektivov v Sloveniji, se ponujajo le tri možnosti: ena je, da se najde nov Mandarić, kar je malo verjetno. Če se bo, bo čez čas zgolj vrnil stanje, kakršno ga je pričakalo ob prihodu. Druga je, da država spremeni zakonodajo in omogoči lastnin­jenje športnih društev z objekti vred, kar se v kratkoročnem obdobju prav tako zdi znanstvena fantastika. Tretja je edina realna v okolju, v katerem vladajo takšna pravila, kot so. Ta je, da bodoči mandarići vodijo klub ob maksimalni mogoči in stabilni finančni podpori močnega poslovnega subjekta. Takšnega, ki bo, na primer, sam ali s pomočjo svojih poslovnih partnerjev zagotavljal preživetje klubu takrat, ko prvi mož ne bo mogel več priskrbeti denarja za zmagovanje. Ko bo zaradi kakršnegakoli razloga odšel, bo klub brez strahu pred bankrotom deloval naprej in čakal na novega odrešenika.



V tej državi ali glavnem mestu preprosto ni mogoče peljati kluba brez stabilnega poslovnega partnerja ali močnega part­nerskega odnosa z mestno občino. NK Maribor ima v svojem pokroviteljskem portfelju garante v državnih podjetjih in velikih korporacijah, celo hokejska Olimpija si ga je našla v državnih Slovenskih železnicah, rokometno Celje v Pivovarni Laško (Heineken), košarkarska Krka v farmacevtu, Olimpija pa svojega izboljšanega Mandarića v Emilu Tedeschiju, ustanovitelju in lastniku Atlantic Group. S pomembnim dodatkom, da Atlanticove odlične dobičke dosegajo predvsem slovenska podjetja in blagovne znamke v njegovi lasti.

Velja vedeti, Celje je bilo državni nogometni prvak s slabima dvema milijonoma evrov proračuna, za Olimpijo so trije milijoni premalo.