Facebook, twitter, instagram ... selektor

Kot vedno, rezultat kroji usodo trenerjev, igralcev ali vodstva. Vsaj tako je veljalo še pred kakšnim desetletjem ali bolje rečeno do takrat, dokler novih pravil vedenja in odločanja niso začela narekovati družbena omrežja. Zdaj tako rekoč o usodi »poveljnikov« v športu ne odločata več umirjena polemika in soočanje argumentov za ali proti, marveč bolj ali manj glasno udrihanje navijačev vseh vrst.

Priznam, da mi tehnološki navijači (roboti), narejeni pred teve zasloni in na socialnih omrežjih facebook, twitter, instagram in kdo ve kje še vse, niso ravno povšeči, ampak brez njih ni več športa. S tem in jezo navijačev sodnikov, ki še žoge, kaj šele tekme od blizu niso videli, se bo moral (in vsi drugi) soočati in živeti tudi ta trenutek najbolj omalovaževan trener v Sloveniji, selektor nogometne reprezentance Tomaž Kavčič. On ima pač to smolo, da njegov značaj ne sodi v dobo, v kateri je udrihanje drug čez drugega nacionalna folklora, in da ima tako rekoč vsakdo svojega zmagovalnega izbranca.

Kavčič je, tako ali drugače, pečen. V (pre)velike čevlje in z bistveno premalo časovnega potrpljenja je stopil v nepravem trenutku, toda na pravem mestu. Po Srečku Katancu, ki so se ga najedli vsi, celo njegovi zagovorniki, bi bil dober kdorkoli, samo da tečnega in iskrenega Srečka ne bi bilo več.

Kavčičeva prihodnost na selektorskem stolčku še pred desetletjem ne bi bila tako negotova, kot je zdaj. Kritikam in kritizerstvu kajpak ne bi ušel, toda lahko bi opravil svojo nalogo, ki je zdaj najbrž ne bo dokončal: da bi izpeljal menjavo rodov brez prevelikih stresov in postavil temelje za nov nogometni vzpon z njim v poveljniški vlogi. Kot kaže, dela in ustvarja temelje za novega, bolj ustreznega naslednika. Vzpon, in kdaj, pa bo vendarle težji, kot je bil pred 20 leti ali 12 leti.

Zdaj pa za osvežitev spomina. Zdenko Verdenik je v vlogi selektorja druge kvalifikacije za velika tekmovanja samostojne Slovenije in po sila obetavnih prvih nastopih v konkurenci s svetovnimi podprvaki Italijani končal z vsega točko. Osvojil jo je v Splitu, dobro leto pozneje je bila Hrvaška tretja na svetu. Nato je bil nekaj mesecev začasni selektor Bojan Prašnikar, da ga je po nogometnem občutku tedanji predsednik NZS Rudi Zavrl zamenjal (poleti 2018) z neizkušenim Srečkom Katancem. Menjava in še ena Zavrlova intuicija sta na selektorski stolček in osem let od Srečkove prve inavguracije postavila (decembra 2016) Matjaža Keka. Tako Katanec kot Kek sta jadrala tudi z vetrom svojih predhodnikov. Verdenik in Brane Oblak, za katerega je bil usoden slab začetek drugih kvalifikacij, sta opravila levji selekcijski delež. Katanec in Kek, ki ga je po neprepričljivem startu povrhu rešila tudi Katančeva zavrnitev, sta le še – prvi z občutkom za nogometno realiteto in veliko logike, ki jo je osvojil kot vrhunski nogometaš, drugi s sistemskim, premišljenim in pretkanim pristopom – finalizirala, kar sta nastavila Verdenik in Oblak.

Ker je še tako tehtna nogometna strokovna vsebina debelo v senci brezskrbne komunikacije in udrihanja na socialnih omrežjih, je le še vprašanje, kakšen bo profil novega selektorja: Bo Kavčičevo delo dokončal spreten in prijeten govornik, populist ali vrhunski praktik, ki bo lahko tudi nem? In da, Kavčičevega naslednika bo pretežno skrojila navijaška baza na socialnih omrežjih! Ta je bila pri njegovi izbiri bržkone zadnjič in nikoli več neupoštevana.