V nadaljevanju preberite:

Ne gre za nostalgijo po nekakšnih jugoslovanskih časih, saj ta le redko prinese kaj dobrega, navsezadnje nam danes ni treba po riž in banane v Trst, po kajzerice pa v Celovec. Tudi v nogometnem kontekstu nam gre zdaj vsaj formalno bolje kot pred 40 leti. Nekoč smo imeli v Uefinih pokalih po tri ekipe, ki so igrale v pokalu državnih prvakov, pokalu pokalnih zmagovalcev in pokalu Uefa, časi, ko je Olimpija igrala z Benfico, Brane Oblak z Eusebiem, pa so bili le lep spomin naših prednikov. Danes? Z območja nekdanje skupne države igra v Uefinih tekmovanjih najmanj 28 klubov, občasno še več! Tudi Slovenci, ki prej nismo mogli parirati srbskim in hrvaškim paradržavnim gigantom, ohranjamo močan stik z Evropo prek štirih članov 1. SNL, kar je nujen temelj za kakršen koli razvoj našega nogometa.

Prej gre za sporočilo, ki ga je poslal nogomet v vse bolj nepredvidljiv in ranljiv svet. V svetu namreč nastajajo trendi, ki jih ni mogoče ustaviti in bodo nepovratno vplivali tudi na nas in zanamce. Kitajci denimo gradijo svojo ekonomijo prihodnosti na trgu reda velikosti šest do sedem milijard ljudi, zahodni svet pod taktirko Američanov na tržišču, ki premore dobro milijardo potrošnikov. Če bo šlo naprej, kot se zdi, se nam najbrž ne piše najbolje.

Še slabše se nam bo pisalo, če bomo delovali dodatno razdrobljeno in nehomogeno znotraj tega relativno »majhnega« trga, na katerem bo čedalje težje uveljaviti koncepte ekonomije obsega in njihove sinergijske učinke. Tudi znotraj Evropske unije, kaj šele Evrope, je težko doseči soglasje o ključnih temah za lepšo prihodnost stare celine in malo verjetno je, da se bo to spremenilo z novo sestavo evropskega parlamenta. Več o tem in o odgovoru na vprašanje, kaj sporoča Evropi odmevna zmaga nogometa v Münchnu, v spodnjem članku.