Dobri duh Thomas Müller predstavlja izvirno Bavarsko

Še štirje dnevi ločijo nogometno Evropo do sklepnega dejanja nenavadne in ob koncu razvlečene sezone. A ne glede na vse težave, ki so nastale ob pojavu koronavirusa, bo liga prvakov, prestižno tekmovanje stare celine, dobilo zmagovalca. Danes bo znan drugi finalist – Bayern München ali Oympique Lyon.

Pogled na par razkrije favorita iz vseh zornih kotov. Bavarci namreč pričakujejo finale po veličastni predstavi pred dnevi proti Barceloni (8:2), moštvo ima ogromno izkušenj in tudi zmagovalne miselnosti, tradicija je nesporno na strani nemškega moštva, petkrat doslej evropskega klubskega prvaka. Nazadnje pred sedmimi leti, ko je Bayern kar v nacionalnem dvoboju sredi Londona ugnal Borussio iz Dortmunda za lovoriko lige prvakov z 2:1. Precej je spremenjenih obrazov od takrat, a dva se ne data: vratar Manuel Neuer in napadalec Thomas Müller.



Prvi je že dolgo čuvaj mreže številka 1 v Nemčiji, Müller predstavlja izvirni lokalni duh. V globalnem svetu nogometa s številnimi tujci v glavnih vlogah v posameznih klubih prav ta 30-letnik ohranja poslanstvo lokalpatriotskega pristopa v slačilnici in uresničevanja klubskega gesla »mia san mia«, kar bi iz domačega narečja prevedli z besedami: To smo mi, Bavarci ...
Müller že dolgo ohranja status izjemno koristnega moža za moštvo, po sanjski predstavi z Barcelono je nekdanji Bayernov as Mehmet Scholl poudaril: »Upam, da ga bo selektor Jogi Löw povabil nazaj v reprezentanco ...« Kajti strateg nemške izbrane vrste, vsekakor ponosa in prestižne zadeve v deželi štirikratnih svetovnih prvakov, je lani razgrnil svoj novi načrt brez nekaterih dolgoletnih članov, tudi brez Müllerja. Dejansko pa predstavlja »dobri duh« Bayernove prejšnje zgodbe, katere vrh je bil evropski naslov iz leta 2013. Nanj so v Münchnu čakali ducat let, od prejšnjega v finalu 2001 proti Zahovićevi Valencii, zdaj so prepričani, da je napočil čas za novo slavje. Pa četudi v Lizboni ne bo navzočih navijačev, na Marijinem trgu v osrčju bavarske metropole pred mestno hišo pa ne znamenitega sprejema, katerega izvedbo zdaj pač krojijo ukrepi proti širitvi koronavirusa.

Nekoč je zabijal gole Benzema

Nogometaši Lyona še niso doživeli veselice za lovoriko na stari celini. Doma imajo sedem naslovov najboljšega moštva v državi, nazadnje so ga osvojili pomladi 2008, ko je v dresu Lyona blestel Karim Benzema. V klubu pa le ni bilo takšne bogatije, da bi se obdržal že na francoskem vrhu, evropski je bil sploh pretirano oddaljen.

Polfinale 2010 je bil najodmevnejši dosežek Olympiquea doslej onstran francoskih meja, Bayern je bil takrat za razred boljši s skupnih 4:0. Po vsem videnem nazadnje ne bi bilo presenetljivo, ko bi se zgodba ponovila, pa četudi je možna tudi nova vsebina v letošnjem zapletu lige prvakov. Vodilno nemško moštvo najbrž ne bo – ne glede na vso svojo kakovost in očitno zgledno uigranost – še naprej zmagovalo tako gladko kot proti Barceloni, tudi reprezentančni elf po imenitni predstavi v polfinalu mundiala 2014 z Brazilijo (7:1) na zadnji tekmi še zdaleč ni bil podobno prepričljiv, s težko muko je takrat ugnal čvrsto Argentino po Götzejevem golu v podaljšku.



In prav trdnost moštva je odlika sedanjega Lyona. Nima velezvezdnikov, toda s svojo organiziranostjo in disciplino na igrišču je v letošnjem izločilnem delu snel dva velika skalpa – najprej je padel Juventus, za njim pa še Manchester City. Bayernu se bo moštvo trenerja Rudija Garcie postavilo po robu z dejansko čvrstim sistemom igre 3-5-2, zlasti sredino igrišča želijo Francozi dobro nadzorovati. Tu bi »sekali« bavarske akcije, v organizirani postavitvi je dovolj igralcev za krpanje lukenj, lahko bi imel svoj večer tudi Anthony Lopes, Portugalec v vratih Lyona. To moštvo ni več daleč od sanj, za finale potrebuje le še eno zmago. Proti resda izjemno močnemu nemškemu stroju ...