Če nisi pri pravem koritu, ti ne pomaga niti denar

Angleški naval je za seboj pustil smeti v navijaških parkih in kakšen razbit kozarec v lokalih več kot sicer, a Madridčani so vse pospravili že do naslednjega jutra. Privrženci Tottenhama in Liverpoola so se obnašali lepše od vseh napovedi, kako znajo samo razgrajati, razbijati in uničevati, zato v bližini navijaških parkov ni bil zaprt prav noben lokal.



»I need a ticket,« je bil skoraj tako pogost napis v rokah navijačev kot zastave Liverpoola in Tottenhama. Iskalci vstopnic na črnem trgu se niso pustili fotografirati, a vseeno so tudi novinarje spraševali, ali jim prepustijo svojo akreditacijo. »Dam ti dva tisoč evrov,« je bila skoraj vedno prva ponudba, torej je jasno, da so bili za dragoceno vstopnico pripravljeni plačati še precej več.

Dva tisoč evrov sta za karto ponujala tudi Dae Parekh in Siva Naidoo iz Južne Afrike. Prvi navija za Liverpool, drugi za Tottenham, kot dobra prijatelja pa nista želela izpustiti priložnosti za odhod v Madrid. Čeprav nimata denarnih težav in sta si brez težav organizirala potovanje v Španijo, denar vsega vseeno ne more priskrbeti, vsaj ne, če nisi pri pravem koritu pri deljenju vstopnic za finale lige prvakov. »Iščeva in povprašujeva, toda prodajalca ne najdeva. Bi mi morda ti prodal akreditacijo?« je na pol v šali na pol vprašal Dae iz Pratorie, toda takšen dogovor v nobenem primeru ne bi prišel v poštev, saj bi se vsi znašli v težavah (pristali bi na Uefini črni listi), finala pa ne bi videl nihče od nas.

Več sreča je imela tričlanska družina iz Liverpoola, a kaj ko so preko žreba kart za Liverpoolove navijače prejeli samo eno vstopnico. »Rad bi dobil vsaj še eno, da grava na tekmo skupaj s sinom,« je rekel oče James. »Če je ne bomo dobili, potem bo šel na tekmo samo sin, midva z ženo pa bova gledala finale v lokalu,« je pristavil.

Tapasi kot po tekočem traku

Nekaj sitnosti so imeli tudi navijači z vstopnico, ker so se morali prerivati na podzemni železnici in avtobusih od središča mesta do Atleticovega štadiona na obrobju Madrida. Veliko prijetneje je bilo lani v Kijevu ali predlani v Cardiffu, kjer sta štadiona skoraj v središču mesta, zato so se navijači iz barov in gostilne samo lagodno sprehodili do vhoda na tribuno.



Ampak ob vseh drobnih težavah je bilo tokrat precej več priložnosti za užitek. Madridsko življenje dolgo v noč je del tradicije že med domačini, saj se tudi starejši občani odpravijo z družinskimi člani in prijatelji na kozarec vina, piva ali tinta de verana, zraven pa natakarji kot po tekočem traku na mizo nosijo tapase s pršutom, sirom, krompirjevimi pitami, školjkami, čipsom, hobotnico, klobasami … Si torej tuji obiskovalci sploh lahko želijo še kaj lepšega, še posebno, ker so tudi cene nižje kot na Otoku? In še hrana je – roko na srce – v Španiji precej okusnejša.

Claudia in Alberto

Čeprav živahno dogajanje v središču mesta nudi obilo kulinarične ponudbe z vseh koncev sveta, ob povečanem turističnem obisku pa je tudi vse več ponudbe turističnih stanovanj, davek v zameno plačujejo domačini zaradi enormnih najemnin.
El Pais poroča, da v nekaterih madridskih predelih prebiva zgolj še deset odstotkov nekdanjih prebivalcev, cene najemnim pa so v zadnjih treh letih narasle za 37 odstotkov. Pravega nadzora ni, zato nihče ne ve, koliko stanovanj v Madridu oddajajo v turistične namene; ocene se sicer gibljejo med deset in petnajst tisoč turističnih stanovanj.

Kljub temu si dobiček razdeli le peščica, kajti glavni ponudniki imajo v lasti več turističnih stanovanj, nekateri kar celotne stolpnice. Najvplivnejše je podjetje Friendly Rentals s kar dvesto turističnimi stanovanji v širšem madridskem okolišu, toda na platformah za oddajo turističnih stanovanj ne boste zasledili nobenih podjetniških oznak, saj se skrivajo za tradicionalnimi španskimi imeni Claudia, Alberto, Leticia, Fernando …



Nihče med njimi vam potem ne bo odprl svojih vrat, ampak vas bo pričakal nekdo od njihovih »znancev« (beri: slabo plačanih uslužbencev podjetja, ki skrbijo za stanovanja), saj bosta »Claudia« ali »Alberto« tik pred vašim prihodom prijazno sporočilo, kako sta morala na nujno službeno pot v tujino.


 

Vse več je tudi Venezuelcev

Domačini v zadnjih mesecih opažajo tudi trend, da je v Madridu vse več prisljencev iz Venezuele. Teh je trenutno okoli 43 tisoč, kar je za 29 tisoč več kot leta 2015. Po podatkih El Munda je med priseljenci v Madridu največ Romunov (191.000), sledijo Maročani (81.000), Kitajci (62.000), Kolumbijci (49.000), nato pa so na petem mestu že Venezuelci. Ampak ta statistika je precej varljiva, saj imajo mnogi priseljenci iz Latinske Amerike špansko državljanstvo, zato je rojenih v Ekvadorju, Kolumbiji in Venezueli mnogo več, kot jih zazna uradna statistika madridskega prebivalstva.

In če so sprva prihajali predvsem premožni Venezuelci (tako pripačlani opozicije kot tudi državnega režima), v zadnjih mesecih vse bolj množino prihajajo tudi revnejši ljudje, ki preko družinskih povezav v Španiji iščejo rešilno bitko za beg iz humanitarne krize. Toda kdor je bil revež v Venezueli, ima tudi v Španiji največkrat na voljo le slabo plačana dela v gradbeništvu, gostinstvu in prostituciji.



___________________________

evropski parlament Foto Ep

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.