Bolje skoraj ni bilo mogoče

»Obstanek v ligi brez dodatnih kvalifikacij, uveljavitev mladih igralcev in všečna igra.« Takšne so bile želje pred začetkom sezone Dejana Dončića, novinca med prvoligaškimi trenerji. Dolga leta vodja mladinske šole pri Domžalah je na trenerskem stolčku Triglava opravil prvoligaški izpit. In v veliki meri je izpolnil vse želje.

Optimizem in smele napovedi vendarle niso bile trhle, Triglav je presenetil in znal izkoristiti težave vendarle više kotiranih Krškega in Gorice. Ni naključje, da je tako rekoč osvajal točke proti vsem, domala polovico točk (18 od 37) je osvojil proti moštvom iz zgornje polovice. Ni šlo le za splet srečnih naključij, marveč za seštevek premišljenih in posrečenih potez in v veliki meri trdne opore v organizacijski stabilnosti kluba, ki je že z dobrim milijonom evrov vrednim proračunom postavil ključni temelj za uresničitev ciljev.



Triglav se ni mogel znašati na igralsko zasedbo, ki po kakovosti ni zagotavljala obstanka, vendar je imela nastavke, da bi se skozi sezono dvigovala in ujela simbiozo med znanjem, sposobnostmi in željami.

Najzaslužnejši za uspešno sezono je trener Dončić, ki je uglasil orkester, kot se za dolgi tek spodobi. Ni lahko pripraviti igralcev, da so iz tekme v tekmo nabrušeni in pozitivno nastrojeni, da ne izgubijo volje po kakšnem nesrečnem porazu, po nizu dveh, treh slabših tekem. Dončiću je to uspevalo v veliki večini tekem, pri čemer se je vselej držal izhodiščne želje o uveljavljanju mlajših igralcev in všečnosti igre.



Brez značajsko ustreznih igralcev Triglav ne bi uresničil cilja in tudi trener ne bi bil tako uspešen. Prvi strelec Luka Majcen (17 golov, 7 asistenc) je eden tistih, na katerega se je veljalo zanesti. Ljubljančan je bil motiviran in jezen, toda hkrati tudi tovariški do igralcev. Z goli je nagrajeval sadove dela moštva in nagradil tudi samega sebe z najboljšo sezono v prvi ligi. Izkušnje je odlično uveljavil in jih hkrati delil z mlajšimi, med katerimi se je odlikoval še en Ljubljančan David Tijanić (7 golov, 7 asistenc). Morda ga je Olimpija prehitro izpustila iz rok, toda zvezni igralec je v svojem razvoju potreboval prav moštvo, kakršno je Triglav. Odraščal je skozi sezono in iz tekme v tekmo nabiral izkušnje.

Tretji trden temelj igre je bil Aleš Mertelj. Njegove bogate izkušnje in tekmovalen značaj so vcepili pozitivno miselnost. Na igrišču in v slačilnici je bil Mertelj vodja, ki ga je treba ubogati.



Minula sezona je bila temelj za morebitno še odmevnejšo in uspešnejšo novo. Večina igralcev, ki izhaja iz kranjskega okolja, še ni ustavila svojega razvoja. Izkušnje in prvoligaško kilometrino so še pridobili, precej rezerv pa je pri izbiri ustreznih okrepitev. Tujci pri Triglavu niso imeli kdo ve kako pomembne vloge in jo bodo zaradi denarnih omejitev tudi težko imeli. Razen, če bi športni direktor Siniša Brkić, še eden od trdnih členov v klubski hierarhiji, imel srečno izbiro.

Ne kaže pozabiti nemara še najpomembnejšo zmago: navijačev je vse več v športnem parku, ki bo kmalu bogatejši še za žaromete.