Bog je res didžej, ampak je precej bolj zaposlen

Nomen est omen. Djibrilu Cisséju, nekdanjemu nogometnemu zvezdniku, je bila glasba položena v zibelko. Resno je vzel prvi črki svojega imena. Ko je kopačke obesil na klin, je postal »dj« (didžej po sskj). Jutri pozno zvečer v ljubljanskem Cirkusu ne bo žongliral z žogo, pač pa mešal muziko in želel navdušiti občinstvo. Tako kot je to počel na zalenicah štadionov.

Zanimiv tip je zdaj 38-letni Cissé, s katerim smo se pogovarjali v hotelu Austria Trend takoj po njegovem prihodu iz Pariza. Ljubitelji nogometa se ga spominjamo tudi po nenavadnih pričeskah, bil je prvi, ki je obul nogometne čevlje različnih barv. Vrhunec njegove kariere je bil na znameniti tekmi lige prvakov leta 2005 v Istanbulu, kjer je Liverpool po zaostanku z 0:3 proti Milanu uprizoril neverjeten zasuk in zmagal po 11-metrovkah.



Cisse, ki je ravno okreval po poškodbi noge, je v igro vstopil v 85. minuti, odigral podaljšek in izkoristil kazenski strel za veliko slavje rdečih. »To je bil res vrhunec moje kariere. Kot otrok vedno sanjaš o lovorikah in liga prvakov je največja v klubskem nogometu. Tisto sezono smo osvojili tri lovorike (tudi pokal FA in evropski superpokal; op. p) in v vseh treh finalih sem bil strelec,« se je ob spominu na sezono 2004/05 naježil Cissé, ki bil lahko dosegel še veliko več, če si ne bi dvakrat zlomil noge, prvič leta 2004 in drugič leta 2006.
 

Član rdeče družine

Liverpool je zdaj spet evropski prvak, osvojil je svetovno klubsko prvenstvo in nič več mu ne more preprečiti osvojitve angleškega naslova po dolgih 30 letih. »Res sem ponosen na ta klub, še vedno se počutim del rdeče družine. Kadar pridem na Anfield, me sprejmejo tako toplo, da se mi zdi, kot da nisem nikdar odšel. To je moč tega kluba. Ko si enkrat del te družine, te vedno podpira in ti stoji ob strani, kar koli počneš. Ko sem si zlomil nogo, mi nikdar niso obrnili hrbta. Vrnil sem se in osvojil ligo prvakov. Pogovarjam se z zdajšnjimi igralci o tistem finalu, takrat so bili še otroci, ampak vsi dobro vedo, kako je bilo, znajo ceniti dosežke svojih predhodnikov. Ja, Liverpool je moj dom, imam pa jih še kar nekaj,« se je pošalil Cissé, ki je igral za številna moštva iz različnih držav: Francija, Anglija, Italija, Grčija, Katar, Rusija, Švica …



Kariero je sklenil leta 2017. »Ponosen sem in upam, da bodo šli otroci po mojih stopinjah,« pravi Cisse, ki ima štiri otroke. Z bivšo ženo Jude, frizerko iz Walesa, s katero sta se razšla leta 2014 po devetih letih zakona, imata tri sinove, imena pa so precej povedna: Cassius, Prince Kobe in Marley Jackson.
 

Sina poimenoval po Kobeju

Prince Kobe nosi ime nedavno umrlega košarkarja Kobeja Bryanta. »Pretresen sem bil, ko sem izvedel za tragedijo, sprva sem mislil, da gre za lažno novico. Kobe je bil zame navdih, pravi vzornik mladim. Zato sem sina poimenoval po njem. Prince Kobe je zdaj star 11 let, hudo mu je bilo, ko je izvedel za nesrečo. Vsaka prezgodnja smrt je žalostna, izgubiti takega šampiona še posebej,« se je obraz zresnil Djibrilu, ki pa se je hitro razvedril, ko je beseda nanesla h glasbi, zaradi katere je prišel v Slovenijo.



»Vedno sem imel rad glasbo, za didžeja sem se začel učiti pri 14. Imel sem prijatelja, ki je bil didžej v klubu. Način, na katerega je vzpostavil stik z ljudmi zgolj z glasbo, mi je bil všeč. Bil sem fasciniran. Ko je vrtel takšno glasbo, so se ljudje obnašali tako, ko je vrtel drugačno, so bili spet v drugem razpoloženju. Moč glasbe je velika. Ljudje pridejo v klub s svojimi problemi, za dve ali tri ure jih pozabijo in se prepustijo ritmu. Rekel sem si, to je tako "kul" delati,« je svojo drugo strast osvetlil Cissé.

Ne more primerjati občutka, ko zabije gol, s tistim, ko vidi, da ljudje uživajo ob njegovih mojstrovinah za mešalno mizo. »To je nekaj čisto drugega. Tik pa obe stvari dajeta zadoščenje. Ko izbereš pravo pesem in ljudje ponorijo, je skoraj, kot da si zadel v polno. Je pa adrenalin vendarle močno drugačen.«
 

Tudi po balkansko

Ne drži se ene zvrsti glasbe, v Cirkusu bo še posebej eksperimentiral. »Sem didžej odprtega formata. To pomeni, da vrtim vse. Ker se želim zahvaliti državi, ki me je povabila, bom vrtel tudi nekaj balkanske glasbe, največ pa seveda hip-hop, house, moombahton, soul, vse živo. Rad opazujem občinstvo in mu skušam zlesti pod kožo,« je razkril Cissé, ki glasbe ne jemlje kot poklic, bolj hobi. Denarja pač ne potrebuje …



»To je moja strast. Didžej sem enkrat ali dvakrat na teden, to ne more biti poklic. Če potrebuješ denar, moraš delati vsak dan. Imam privilegij, da lahko delam samo ob petkih in sobotah, včasih samo ob sobotah,« pove sogovornik, ki mu res ni dolgčas. Ima tudi svojo modno znamko Mr. Lenoir, nastopil je v akcijskem filmu Taxi 4, tudi v francoski različici oddaje Zvezde plešejo.

»Na srečo imam dovolj časa, da počnem, kar mi je všeč in kar mi govori srce. Mr. Lenoir je vse bolj uspešen projekt, pravkar smo se povezali z ameriško firmo. Pred kratkim sem se sprehodil po brvi na modni reviji Jean Paul Gaulthier. Postajamo večji in večji. Zadovoljen sem.«
 

Najmlajši od sedmih otrok

Zgodba o uspehu za najmlajšega otroka od sedmih v priseljenski družini iz Afrike na jugu Francije. »Ni bilo lahko, bili so težki časi. Kot sedmi otrok nisem imel dosti besede, tudi kakšne velike koristi od mene ni bilo. Zame je bilo pomembno, da pomagam mami in družini, ko bo prišel moj čas. To je bila ekstra motivacija. Nogomet me je rešil ulice, živel sem samo za nogomet, šola mi nikdar ni bila pri srcu. Želel sem samo igrati nogomet in dosegati gole,« se je začetkov spomnil Cissé.



Odraščal je v muslimanski veri, se kasneje spreobrnil v katolištvo. »Ne razumem, zakaj se ljudje toliko ukvarjajo z vero. Prihajam iz muslimanske družine, hodil sem v katoliško šolo. Verjamem v boga, to je edino pomembno,« je razmišljal Djibril Cissé.

Je potemtakem pošteno reči, da je bog didžej, kot je naslov uspešnice skupine Faithless? »Bog je marsikaj. Bog je didžej, bog je modni oblikovalec, bog je nogometaš. Gleda na nas ljudi in nas varuje. Želi narediti svet boljši. Lahko rečemo, da je precej zaposlen.«