Plod ljubezni in grenkobe

Ko so pricurljale prve informacije o združitvi košarkarjev Petrola Olimpije in Cedevite, so se tako v Ljubljani kot Zagrebu najprej odzvali, kot da bi jih zalotili z rokami v kozarcu marmelade. »Aha, Hrvatom bomo prodali še eno institucijo! Kaj prodali, podarili, saj nas bodo spet prinesli okrog,« je bil prvi odziv slovenske javnosti. Naši sosedi pa so zagnali vik in krik, ker bo daleč največji (in skoraj edini) vlagatelj v hrvaško klubsko košarko svoj denar in ambicije prenesel v Stožice. Razočaran nad mestnimi oblastmi in navijači v Zagrebu bi se pač lahko odločil tudi za Zadar, Split, Šibenik, Osijek ali Reko, ki imajo precej večjo košarkarsko tradicijo, kot jo je imel Hiron Botinec leta 2005, ko je Emil Tedeschi ambiciozno vkorakal v svet košarke. A je izbral Ljubljano.

Za združeni klub, ki bo domoval v Stožicah z večinskim hrvaškim vodstvenim in denarnim vplivom, Tedeschi in prvi mož Petrola Olimpije Tomaž Berločnik vztrajata, da je plod ljubezni do košarke. Toda spočetje je vendarle posledica zagrenjenosti. Cedevita se v domačih krogih ni mogla znebiti slovesa umetne tvorbe, ki ima precej večji proračun kot obubožani tekmeci, a je kljub vsemu letos klonila v finalu državnega prvenstva s Cibono s kar 0 : 4, Olimpijo pa že skoraj dve desetletji ohranjajo pri življenju zgolj aparati. V minuli sezoni je resda izplačala še zadnje stare dolgove, vendar je s prihodom Petrola in podvojitvijo proračuna izčrpala nabor slovenskih pokroviteljev, na igrišču pa odpovedala na vseh možnih frontah in izgubila še zadnji drobec zaupanja navijačev.

Združitev s Cedevito začasno pomeni še dodatno izgubo simpatij. Slovenci smo pač znani po tem, da ugotovimo, kako uspešno bi lahko sami vodili podjetje ali klub, šele ko ga izgubimo. Nekakšni zagovorniki gesla »Tujega nočemo, svojega nimamo«. Košarkarsko Olimpijo smo izgubljali med dolgo agonijo, v katero se je leta 2005 prikradel tudi zloglasni Modul group s hrvaškim direktorjem Hrvojem Ciketićem in trenerjem Pinom Grdovićem. Še zdaj nam ni jasno, kdo je bil takrat v ozadju zgodbe in za koliko se je finančno brezno poglobilo, preden so jima pokazali izhodna vrata in znova »nacionalizirali« klub.

Letošnja zgodba je kljub razumljivim pomislekom drugačna. Tedeschi prihaja v Stožice brez maske, s svojim legalno pridobljenim denarjem in soglasjem vseh dosedanjih Olimpijinih pokroviteljev ter tudi s športnimi ambicijami, ki so v slovenski klubski košarki skoraj izumrle. Ali jih bo lahko uresničil, ne vedo niti najbolj vešče vedeževalke. Ne nazadnje združeni projekt niti s skupnim kapitalom ne bo dosegel minimalnih zahtev za morebitno igranje v evroligi, ki znašajo 5,4 milijona evrov. Lahko pa se vprašamo tudi, ali bi Olimpiji brez sveže krvi in denarja grozil žalosten konec? Gotovo.

Seveda se Tedeschi čez leto ali dve lahko umakne tudi iz Ljubljane – kot otrok, ki po sporu z vrstniki odvihra domov z žogo pod pazduho in onemogoči nadaljnjo igro. Za začetek pa si zasluži vsaj priložnost pokazati, kaj zmore. Slovenski viri so usahnili.