Množica pričakala Luko in novopečene olimpijce: Slovenija do Tokia!

Četrtič bo Slovenija na poletnih olimpijskih igrah imela reprezentanco v kolektivnih panogah z žogo, po treh nastopih rokometašev (2000, 2004, 2016) bodo to prvič košarkarji, potem ko jim je uspel podvig na kvalifikacijskem turnirju v Litvi. Evropski prvaki so že vajeni velikih sprejemov, današnji na brniškem letališču je bil sicer skromen, a spontan in tudi zato prav poseben za #mojtim, ki gre v Tokio.



Slovencev tokrat na Letališče Jožeta Pučnika ni moglo pripeljati letalo propadle Adrie, katere zadnji potniki so bili pred dvema letoma srebrni odbojkarji iz Pariza, temveč čarterski Fokker 100 romunske družbe Carpatair. Junake je pozdravila navdušena množica, »oborožena« z zastavami, transparenti, bobni, ragljami, harmonikami ... Zbralo se je nekaj sto navijačev, slišati je bilo, kot da jih je nekaj tisoč.

»Čisto drugače je, ko imaš na OI reprezentanco, za katero stiskaš pesti ves turnir, in ne samo na eni tekmi,« je bil navdušen Marjan, ki se je pripeljal iz Krškega. »Pred leti sem na Obrežju pričakal rokometaše, ki so osvojili bron na SP, prav je, da naši športniki pristanejo doma,« je dodal. Nekaj navdušencev je v Spodnji Brnik prikolesarilo mimo Komende, kjer visijo napisi v čast kralja Toura Tadeja Pogačarja. »V tej deželi lahko zaupamo le še našim športnikom,« se je pridušal kolesar Miha.



Kratka noč v Kaunasu ni pustila posledic na obrazih košarkarjev, ki so imeli zarisane široke nasmehe, ko so zaslišali znane napeve: Kdor ne skače, ni Sloven'c; Mi Slovenci!; Slovenija do Tokia!; Mi smo prvaki! ... Ti so odmevali že uro pred napovedanim pristankom ob 15. uri. Let je imel pol ure zamude, Edo Murič je kot prvi skozi vrata stopil ob 15.34.


 

Luka in Vlatko z znanci iz NBA

Še ne dolgo tega je bil Luka Dončić razočaran, ker je z Dallasom znova moral priznati premoč LA Clippers, ampak to je bil nekakšen blagoslov pod krinko. Brez njega Slovenija verjetno ne bi šla na OI, Luka pa se bo kmalu spet srečal z nekaterimi zvezdniki lige NBA. Koliko mu pomeni olimpijski nastop, je pokazal na odločilni tekmi v Kaunasu, kjer je vpisal nov trojni dvojček (31 točk, 11 skokov in 13 asistenc) in v žep spravil tekmece iz najbolj košarkarske dežele v Evropi. Z njim je vsak njegov soigralec za vsaj 30 odstotkov boljši.



Tako je Vlatko Čančar, ki je v Denverju dobival le drobtinice, zadel štiri trojke in bil drugi slovenski strelec z 18 točkami. »Luka zares naredi razliko. Bilo mi je hudo, ker mi v prvem polčasu ni šlo, v drugem pa sem našel pravi občutek. Zelo sem srečen, o tem sem vedno sanjal. Noč je bila kratka, poveselili smo se, kot se spodobi, ampak nismo šli na glavo, vemo, kaj nas v kratkem čaka,« je od ponosa žarel Čančar, ki mu ni žal, da bodo njegove poletne počitnice bistveno krajše, kot bi bile sicer.

Selektor Aleksandar Sekulić je več kot upravičil zaupanje KZS, ki mu je podaljšala mandat, in potrdil, da lahko tudi slovenska stroka doseže velike uspehe.   


 

Najprej z Argentino

Slovenci bodo prvo tekmo v Saitama Super Areni odigrali 26. julija (ponedeljek, 6.40 po našem času) proti Argentini, 29. (četrtek, 6.40) bo tekmica gostiteljica Japonska, 1. avgusta (nedelja, 10.20) bo še srečanje s Španijo. Nastop v četrtfinalu, kamor se uvrstita po dve reprezentanci iz vsake od treh skupin ter še dve tretjeuvrščeni, je povsem realen cilj, Slovencev v deželi vzhajajočega sonca vsekakor ne bo vodilo Coubertinovo načelo. »Ne gremo sodelovat, ampak zmagovat,« so bili prepričani v en glas.



Goran Dragić je že pred leti sklenil reprezentančno kariero in ne bo doživel olimpijskega čara. Bo pa družino Dragić pod petimi krogi zastopal mlajši brat Zoran, ki ga ni bilo zraven leta 2017, ko so Slovenci z Gogijem na čelu iz Istanbula prinesli zlato. »Res je to zadoščenje, poškodba mi je preprečila igranje na eurobasketu in težko mi je bilo gledati tekme po televiziji. Olimpijski nastop so sanje vsakega športnika,« je povedal Zoki in še prej čestital svoji hčerki Ani, ki je ravno danes dopolnila tri leta. Zoranu pa je prvi čestital Goran, ki ni želel dajati izjav: »Fantje so si to izborili in naj imajo oni besedo.« Zoki ga razume: »On je reprezentančno pot sklenil na najlepši način, z zlatom, zato ga ne bom prepričeval, naj se vrne.«



Čez noč naturalizirani Američan Mike Tobey, po domače Miha, je bil zadetek v polno. Tudi zanj bo to nepozabna izkušnja. Bil je sramežljiv in prvi pobegnil v notranjost letališča. Nekdanji slovenski as Marko Milić je veseljak, v naročju je držal veliko steklenico penine. Kdo in kdaj jo bo odprl, ni razkril.
 

Zadovoljna Gabrovec in Perko

Navijači so košarkarje pričakali za kovinsko ogrado na letaliču. Če ne bi bilo omejitev zaradi koronavirusa, bi KZS gotovo organizirala tudi splošno veselico v glavnem mestu. Morda pa jo bosta predsednik KZS Matej Erjavec in generalni sekretar Rašo Nesterović priredila po koncu OI, če bodo Slovenci nadaljevali s takšnimi predstavami, kot so jih kazali v Litvi. »V tem primeru bomo z veseljem naredili veliko fešto v središču Ljubljane,« se je smejalo Erjavcu, ki je dočakal veliki met paradne zasedbe.



Med prvimi, ki so prišli na Brnik, sta bila predsednik OKS Bogdan Gabrovec in generalni sekretar Blaž Perko, zadovoljna, ker se je olimpijska odprava povečala za 12 članov. Zdaj bo štela 54 športnikov. Košarkarji bodo na Japonsko šli 16. t. m. in se tam prilagajali časovni razliki. Zdaj bodo imeli štiri dni prosto, potem pa se zbrali na prvem predolimpijskem treningu v Ljubljani.

Dončić je bil nasmejan in odet v slovensko trobojnico, vendar izjav sedmi sili ni dajal. Tudi se ni odzval na klice zadnjih vztrajnežev: »Luka Dončič, pridi ven!« Kdo bi mu zameril, svoje je povedal na igrišču ...