Z Luko Dončićem lahko v Tokiu spišejo novo pravljico

»Nič se ne zgodi, preden o tem ne sanjamo,« je nekoč zapisal ameriški pesnik in novinar Carl Sandberg. In najtrši orehi so običajno tudi najslajši. Številni rodovi košarkarjev so sanjali o krstnem nastopu slovenske reprezentance na olimpijskih igrah, a so veliki dan dočakali šele po 29 letih njenega obstoja, ko so po osvojitvi naslova evropskih prvakov že začeli znova obupavati. V Kaunasu so fantastični Luka Dončić in soborci igrali še bolje kot zlata zasedba iz Istanbula 2017 in si dali duška po odločilni zmagi nad Litvo: Tokio, Slovenci so na poti!



»Vsi smo imeli samo en cilj, zdaj bomo proslavljali. Naše moštvo je neverjetno, takšne kolektivne kemije nima nihče drug. Uživamo na igrišču in ob njem. Vsi se borimo in puščamo na igrišču vse, kar imamo. Zavedali smo se, da gre za enkratno priložnost, kakršne zlepa ne bomo imeli,« je po izjemni finalni predstavi poudaril Luka Dončić, ki je prejel priznanje za najboljšega igralca turnirja. Čeprav je bil nerešljiva uganka tudi za Litovce, ki so prvič od osamosvojitve države ostali brez nastopa na OI, ga je še najmanj zanimala njegova izjemna osebna statistika. V 34 minutah igre je dosegel 31 točk (za dve 12:18, za tri 1:5, prosti meti 4:5), torej osem več kot domača zvezdnika Jonas Valančiunas in Domantas Sabonis skupaj, dodal pa še 11 skokov in 13 asistenc.



»Igral sem, da bi zmagali, in za nič drugega,« je potrdil 22-letni velemojster, ki ostaja neporažen v reprezentančnem dresu. Za Slovenijo je igral le na 13 uradnih tekmah in na njih proslavil več uspehov kot drugi v celi večnosti. Pred štirimi leti je z izkupičkom 9:0 osvojil prvo kolajno, letos s 4:0 uvrstitev na OI. Leta 2017 je imel ob sebi Gorana Dragića, Anthonyja Randolpha in Gašperja Vidmarja, a tudi v Kaunasu je imel več kot dovolj vrhunskih soigralcev.

Jaka Blažič je znova garal na obeh straneh igrišča in mimogrede polnil litovski obroč, prav tako Mike Tobey kljub zgodnjim težavam z osebnimi napakami. Posebno pohvalo si zasluži Vlatko Čančar, ki je v soboto predčasno končal dvoboj z Venezuelo zaradi zvina gležnja, v finalu pa se izkazal z 18 točkami ob metu za tri točke 4:6, skupaj z Edom Murićem in drugimi pa odlično opravil tudi defenzivne naloge, ko je na sceno stopila peterka brez klasičnega centra. Veliko višji in močnejši Valančiunas je v drugem polčasu zmogel le štiri točke, Sabonis dve.


 

Pesem za novinarje

Litva je v polfinalu ugnala Poljsko z 88:69, potem ko je ob polčasu imela pičlo prednost 46:45, proti Sloveniji je v drugih 20 minutah dosegla le 33 točk ter v seštevku vodila zgolj tri minute in 43 sekund, zadnjič z 49:47 še pred glavnim premorom. Slednjič je njene adute zagrabilo popolno malodušje in si niso upali metati niti iz ugodnih položajev, medtem ko je slovenski naskok naraščal vse do 85:69. Potem ko so njegovi košarkarji vnovič odlično zadevali ter v 40 minutah igre izgubili le 5 žog (ob 20 asistencah) in dobili skok s 37:34, selektor Aleksander Sekulić ni skrival zadovoljstva.

»Odlična tekma v vrhunskem ozračju. Zelo sem ponosen na vse, kar smo prikazali v Kaunasu, ponosen sem na naše srčne in borbene fante. Vsi zaupajo Luki, da bo vlekel prave poteze, nihče se ne sili v ospredje. Danes smo imeli težave z osebnimi napakami, a smo vse nadomestili s kolektivnim duhom,« je dejal, preden so na novinarsko konferenco prihiteli vsi njegovi igralci, ga razposajeno osvežili s hladilno prho, navdušeno skakali po odru in prepevali. »Zdaj veste, o čem govorim,« je dodal Sekulić, prepričan, da ne bodo turisti niti v Tokiu. Pa čeprav jih čaka zahtevna skupina C, v kateri bosta igrala še finalista SP 2019 Španija in Argentina ter gostiteljica iger Japonska.