Luka Messi, Dražen Ronaldo

Prepustil sem se toku, a z varne razdalje opazoval. Ker je Slovenija postala ena sama mala »lukolandija«, sem prvi del sezone v NBA sproščeno spremljal razvoj našega superfanta Luke Dončića. V ospredju so bile podrobnosti, na katere sem bil pozoren od njegove zadnje sezone pri Realu in prve v Dallasovem NBA-cirkusu.

Pravzaprav bi lahko končal z mislijo: vse besede so odveč, ukvarjam(o) se s komaj 20-letnim fantom, ki še ni zrel ali samostojen. Če sem iskren, Luka osebnostno še ni oblikovan, še vedno je na njegovem obrazu videti iskriv deški nasmeh. Kadar na igrišču kaj zakuha ali se mu godi krivica, je kot otrok, ki pogleduje proti tribuni, kje bo našel uteho in podporo v starših. Češ, saj mu bodo povedali, da bo vse v najlepšem redu, da bo naslednjič bolje in naj bo samo osredotočen na to, kaj dela. Naj le uživa in se igra.



Luka se košarko dobesedno igra. Brušenje košarkarskih tehnično-fizičnih fines v zelo občutljivem starostnem obdobju mu gre odlično od rok. Veliko bolje, kot sem predvideval, in ob upoštevanju »normalnih« zakonitosti. Pa saj bi bil nor, če bi mislil, da izumitelji košarke in perfekcionisti z znanstvenim pristopom onkraj luže ne bi vedeli, kaj in kako je treba ravnati s tako dragocenim in še neobrušenim diamantom.

Pri Luki sicer ni mogoče upoštevati nekaterih zakonitosti. Ruši jih. Prvi dvom oziroma past, ki se mi je zdela zelo pomenljiva, se je pokazala, ko je v letu dni na vsega dva centimetra rasti »naložil« kar 15 kilogramov telesne teže. Pri Dallasu je dodal še tri, od 101 kg do 104 kg, kolikor ima zapisano v moštvenem zdravstvenem kartonu. Nadalje, kako bo z njegovo hitrostjo, saj nima izklesanih mišic za pretepanje, sprintanje ali odskočnost. Kako se bo navadil na sebičnost, potem ko je v madridskem baletu izkazoval (pre)več altruizma. Kako mehko roko ima? O tem, da bo tako hitro postal nesporni vodja tudi na igrišču, nisem niti pomišljal.



Luka je v sezoni in pol dobesedno pometel z vsemi neznankami, dvomi. Odlično se kosa s kilogrami in hitrostjo, roka je mehka, kot pri najboljši ostrostrelcih, noge gibljive in poskočne, altruizmu je dodal pravšnjo mero egoizma. In še naprej je fant deškega videza z nasmehom, ki osvaja. Vse drugo je čisti talent.

Ker sem košarkarsko filozofijo pretežno oblikoval v obdobju šibeniškega virtuoza Dražena Petrovića in njegovih čarovnij, sem bil prepričan, da bo njegovo košarkarsko in osebnostno karizmo, ki sta jo oblikovali izrazita ambicioznost in marljivost, težko kdo presegel. V košarkarskih veščinah ju nisem nikoli primerjal, ker sta neprimerljiva tudi zaradi značajskih razlik.
Dražen in Luka se razlikujeta tako, kot se nogometna bogova Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Prvi je izdelek sistema, delovnih vrednot in skrajne ambicioznosti, drugega je ustvarila mati narava. Ampak brez osnove, talenta, ne bi bila to, kar sta.
Nedosegljiv in nedotakljiv je le eden in edini Michael Jordan.