Šerifu je še helikopter pomagal do zmage

Eden izmed najboljših kolesarjev vseh časov je Italijan Francesco Moser, z vzdevkom Šeri. Bil je patron vseh patronov v pelotonu in eden izmed najbolj elegantnih kolesarjev po rojaku Faustu Coppiju.

Srhljivka na Giru je končana, Roglič je preživel, Evenepoel potolčen

Bil je najboljši od sredine sedemdesetih do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Še danes velja za glavnega krivca, da so se ob ceste vrnile tudi gledalke, ki so po zatonu Fausta Coppija prenehale spremljati kolesarstvo v Italiji.

Njegov glavni tekmec na Giru leta 1984 je bil takrat 23-letni Francoz Laurent Fignon, ki je leto prej ponovil zmago na Touru. Francesco je že desetič naskakoval zmago na domačem Giru, pri svojih 32 letih je to poskušal zadnjič. Tega so se zavedali tudi italijanski organizatorji, zato so mu pripravili »posebno dirko«, ki še danes velja za eno najbolj spornih v zgodovini vseh treh tritedenskih dirk.

Moser je bil visok 181 centimetrov, tehtal je 78 kilogramov, kar je zagotovo pripomoglo, da je trikrat zmagal na dirki Pariz–Roubaix, da je na dirki po Lombardiji slavil dvakrat, bil svetovni prvak, trikrat italijanski, zmagal je na dirki Milano–Sanremo, tudi na Gent–Wevelgem in Paris–Tours … Nekako najbolj pa je ostal zaznamovan kot rekorder v vožnji na čas na eno uro.

Januarja 1984 je namreč v Mehiki z nenavadnim kolesom postavil rekord, ki je takrat znašal neverjetnih 51,151 kilometra! Nenavadnim kolesom? Da, to kolo je imelo krmilo, kakršnega do takrat še nismo videli, prednje kolo je bilo polno, brez naper in bilo je 26-palčno, zadnje kolo je bilo prav tako polno in vse je stremelo, celo njegova oblačila, k boljši aerodinamiki, kakršne v kolesarskem svetu dotlej še nismo videli.

Furlanija - Julijska krajina je kolesarska pokrajina

In zato ni čudno, da je dobil vse tri kronometre na Giru 1984, zmagal je v velikem slogu. Na drugi strani je bil njegov največji izzivalec mladi Francoz, ki je z dvaindvajsetimi leti zmagal na Touru leta 1983. Tokrat je prišel v Italijo po rožnato majico.

Moser na klancu leta 1984 FOTO: Gazetta.it

Draga pozabljivost

Giro se je leta 1984 začel s pet kilometrov dolgim prologom v Lucci. Slavil je Francesco in oblekel rožnato majico. Naslednji dan, zanimivo, je bil že ekipni kronometer. Slavil je mladi Parižan Laurent s svojo ekipo Renault Elf, in Fignon, Profesor, kot so ga klicali navijači, je slekel Šerifa. Rožnato majico je nosil vse do pete etape. To bi morala biti etapa, ki bi mladega Francoza že kar dokončno postavila na prestol Gira – veljal je za neprimerno boljšega hribolazca od Moserja.

Z Luko Mezgecem je bil Trst za en dan slovenski

Vendar je zaradi neizkušenosti mladec z okroglimi očali, zaradi katerih je dobil vzdevek Profesor, in nepripravljenosti ekipe na zadnjem klancu na Blockhaus padel v krizo. Pozabil je jesti in ta pozabljivost se je obrestovala starejšemu tekmecu, Francesco Moser je bil spet v rožnatem. Moser je pridobil več kot minuto pred Fignonom in v Italiji je zavladala prava navijaška mrzlica. Res je zadišalo po končni zmagi velikega Šerifa, in to že v peti etapi. Bil je v rožnati majici, do konca pa sta bila še dva kronometra.

Ampak do konca je bilo še veliko klancev, vključno z zloglasnim Stelviom, na 18. etapi od 22. Dela je bilo še ogromno, a vse je šlo na balanco slavnemu Moserju.

Dva tedna je vsak dan nosil rožnato majico in Italija je vse bolj začenjala verjeti, da bo res končno postal veliki zmagovalec Gira. Vendar se Francoz še ni hotel vdati v usodo. Z danes že legendarnim trenerjem Cyrilom Guimardom sta skovala načrt, pravzaprav gverilsko vojno proti Italijanu in Italijanom.

Vse misli in strategija so bili uprti v 18. etapo, na vrh Stelvia. Pred Stelviom je imel Moser pred Fignonom že dve minuti prednosti, saj je zmagal tudi na drugem kronometru v 15. etapi. Torej, preživeti bi moral samo še zloglasni najvišji asfaltirani prelaz v vzhodnih Alpah in rožnata majica bi ostala njegova, kajti v zadnji etapi je čakal še 42-kilometrski kronometer, in če je slavil na dveh, zakaj ne bi še na tretjem.

Nevarnost plazov

Med dirko so za Francoza prihajala spodbudna poročila, da na Stelviu ni snega in je cesta prevozna. Seveda pa se vreme na tako visokih gorah lahko v trenutku spremeni. Vrh ceste na Stelviu leži 2758 metrov nad morjem. Dan pred 18. etapo je nekaj novinarjev šlo preverit, kako je s cesto čez Stelvio. Opazili niso nobenih ovir, cesta je bila prevozna, seveda s kupi spluženega snega ob njej. Bila je popolnoma čista in suha.

Toda organizatorji so že tisto popoldne, po 17. etapi, začeli citirati državno službo za ceste in trentske oblasti, češ da obstaja nevarnost plazov, ter v zadnjem trenutku odpovedali vzpon na Stelvio. Dirko so preusmerili na 1884 metrov visoki Tonale in 1518 metrov visoki Palade, ki sta bila v primerjavi s Stelviom, kjer bi Fignon gotovo pošteno privil tekmece, precej nizka.

Fignon v rožnati majici FOTO: Gazetta.it

Fignon in Guimard sta bila nad odločitvijo organizatorja osupla in pobita. Na Tonaleju je še poskušal z napadi, na Palade pa se je vozil skupaj z ostankom pelotona, med katerim je bil tudi Šerif. »Naš načrt za veliki napad je uničila dvoličnost organizatorjev, ki so se požvižgali na športna pravila,« je povedal Fignon po etapi.

In vendar Francoza še vedno nista izgubila upanja na zmago. Potem ko sta vsem novinarjem dala vedeti, kako jezna sta in razsodna, sta staknila glavi in se osredotočila na 20. etapo, na kateri so morali čez Pordoi, Sello, Gardeno in Campalongo. Fignon je vozil nadnaravno, razkačeno in zmlel vse hribolazce, vključno z nosilcem rožnate majice Francescom Moserjem, pred katerim je v cilj prikolesaril s prednostjo dveh minut in 19 sekund. Prednost je bila sicer zelo tesna, vendar zadostna, da je spet oblekel rožnato majico.

Spet na nenavadnem kolesu

Ampak mladi Francoz se niti dve etapi pred koncem Gira 1984 ni mogel znebiti občutka, da dirka proti vsej Italiji, ne samo proti Moserju. Prepričan je bil, da je bila zmaga italijanskega zvezdnika določena že pred startom tritedenske dirke. Moser je preprosto moral zmagati na tem Giru.

Na startu zadnje, 22. etape se je Moser pojavil s kolesom, s kakršnim je januarja dosegel neverjeten rekord v vožnji na eno uro, samo menjalnika je dodal in obe zavori. Na prvem in drugem kronometru je nastopil z običajnim kolesom, le zadnji obročnik je bil poln, brez naper. Na zadnjem kronometru pa je imel tisto čudno krmilo in oba obročnika polna. Nikjer ni pisalo, v nobenem pravilniku, da ne smeš nastopiti s takšnim kolesom, niti ni pisalo, da smeš.

Francesco Moser danes FOTO: Lapresse Alessandro Bremec/lapresse/sipa

Kronometer je bil ravninski, dolg 42 kilometrov. Moser je šel na progo predzadnji. Nad njim je nizko letel helikopter s snemalno ekipo kamermanov. Fignon se je po etapi pritoževal, da je televizijski helikopter letel pred njim in s potiskom zraka navzdol grozil, da ga bo odpihnil nazaj, medtem ko je sočasno letel za Moserjem in mu ustvarjal veter v hrbet.

Fignon je zaostal za Moserjem dve minuti in 24 sekund, kar ga je z malo več kot minuto zaostanka v skupnem seštevku 22 etap postavilo na drugo mesto. Fignona je ta poraz peklil vse do leta 1989, ko je končno zmagal na Giru.