Z Luko Mezgecem je bil Trst za en dan slovenski

Naključje je hotelo, da sem z novinarsko radovednostjo na vrtu kavarne na Trgu Unità v Trstu prisluhnil pogovoru. Bila je krasna nedelja, dišalo je po dežju. V čast 60. obletnici priključitvi Trsta Italiji ali slovenski izgubi Trsta, kakorkoli obrnemo ali hočemo.

Od Portoroža 1922 do Kolovrata 2022

Na trgu je plapolala ogromna, največja zastava, kar sem jih kdaj v živo videl. Zastava Trsta z znamenitim rezilom antične sulice sv. Sergeja, ki je v tretjem stoletju prišel kot tribun XV. legije Appolinaris v Trst in tam sprejel krščansko vero. Leta 301 so ga mučili do smrti, ker kot kristjan ni priznaval Jupitra za vrhovnega boga. Takrat je meščanom obljubil, da bo ob njegovi smrti na mestni forum z neba padla sulica, ki bo oznanila njegovo žrtev.

Naj se vrnem k novinarskim prisluhom. Dva zelo stara gospoda, eden z znamenitim borsalinom na glavi, drugi s kolesarsko čepico, na kateri je bilo napisano ime Cottur. Italijansko dobro razumem, a zapomnil sem si samo besede gospoda s kolesarsko čepico, ki je rekel: »Samo da ne zmaga Slovenec!«

Potem je drugi vprašal, ali imajo Slovenci sploh kakšnega kolesarja, ki bi lahko zmagal na tako prestižni etapni dirki. Možak s Cotturjevo čepico je skeptično rekel, da je med njimi neki Luka Mezgec, odličen sprinter, in ta bi lahko … No, imajo pa še enega, ki je že zmagal na etapi na Vuelti – ime mu je Borut Božič. Možnost torej obstaja.

Potem se je pogovor nadaljeval v smeri, da je trasa na papirju na videz ravna kot biljardna miza, a da je tista klančina na ulici San Marco vendarle prezahtevna za sprinterje. »Da, da, in po tem klancu bodo šli kar osemkrat!« Je še glasneje dodal mož s kolesarsko čepico. »Bomo videli,« je nejevoljno dodal starec z borsalinom in dodal: »Res ne bi bilo okusno, če bi zmagal Slovenec.«

Zakaj Italijani Luki niso privoščili zmage

Za boljše razumevanje moramo malce obnoviti znanje iz zgodovine. Leta 1921 je Italija uradno priključila avstrijsko Primorje, ki je bilo del Avstro-Ogrske, to je ozemlje, zasedeno po koncu prve svetovne vojne, vključno s Trstom, Istro, Kvarnerskimi otoki in zahodno Slovenijo. Ozemlje je bilo poseljeno večinoma s Slovenci ter v Istri s Hrvati, Italijani pa so živeli pretežno v Trstu in istrskih obalnih mestih. Slovansko prebivalstvo je bilo med letoma 1920 in 1930 izpostavljeno nasilni italijanizaciji fašistične oblasti.

V drugi svetovni vojni se je Italija bojevala na strani sil osi. Po zlomu fašističnega režima leta 1943 je ozemlje zahtevala Jugoslavija, zasedle pa so ga nemške okupacijske sile, ki so ga obdržale do konca vojne. Prvega maja 1945 je v Trst vkorakala četrta armada jugoslovanske vojske s slovenskim devetim korpusom NOV in POJ, 2. maja pa so z zahoda Trst dosegle tudi zavezniške sile. Desetega februarja 1947 je bil v Parizu podpisan mirovni sporazum z Italijo (Pariška mirovna pogodba), s katerim je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Z Morganovo linijo je bilo razdeljeno na dve območji. Uradna jezika sta bila slovenščina in italijanščina, v coni B tudi hrvaščina.

Cona A, ki je vključevala Trst (sedanje ozemlje Julijske medobčinske zveze, prej Tržaške pokrajine), je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil. Cona B, ki je obsegala slovensko Primorje in severni del Istre (cona B je bila upravno razdeljena na dva okraja, ki sta bila ločena po spodnjem toku reke od Dragonje: severno okraj Koper in na jugu okraj Buje, ki je bil po ukinitvi STO tudi formalno priključen Republiki Hrvaški), pa pod nadzorom jugoslovanske vojske.

Radovednemu italijanskemu novinarju je povedal, da se tega Gira ne spomni, čeprav je rojen v gorenjski metropoli, ker je bil pač star samo šest let. FOTO: Luk Benies Afp

Čeprav je bil fašizem premagan, so v coni A še vedno imeli pomembno besedo nacionalistični krogi italijanske buržoazije, ki so poskušali omejiti socialni razvoj slovenskega prebivalstva, da bi tako uspešnejše vplivali na politična odločanja zavezniške vojaške uprave. Odnos, ki so ga imeli do Slovencev, je najbolje opisan v poročilu, ki ga je leta 1948 napisal britanski politični svetovalec: »Omejeni tržaški politični voditelji so se s svojim šovinističnim pogledom na stvari vedli, kot da bi bila cona A že priključena Italiji ...«

Njihove zahteve so bile usmerjene proti vsakemu ukrepu ZVU, ki bi bil kakorkoli ugoden za Slovence. To stališče izhaja tudi iz nekega angleškega dokumenta: »Italijani so bili dolgo vajeni gledati na Slovence skoraj kot na podljudi. Njihov odnos je mogoče primerjati s tistim, ki ga imajo južnjaki v Ameriki do črncev.«

Giro leta 1946

Prvi Giro po drugi svetovni vojni je bil razdeljen na 17 etap in je potekal od 15. junija do 7. julija. Protiitalijanski aktivisti, ki so se zavzemali za priključitev Trsta k Jugoslaviji, so 30. junija med etapo od Roviga do Trsta blokirali karavano Gira približno dva kilometra vzhodno od Pierisa. Cesto so zaprli z betonskimi bloki. Ko je peloton prišel do barikade, je imel kaj videti. Kolesarji so najprej povozili nešteto posutih žebljev na cesti, potem pa so se komaj ubranili kamenjanja.

Policija Julijske krajine, ki je varovala Giro, je bila sestavljena iz ameriških vojakov, ki so posredovali pri odstranjevanju barikad, ter demonstrantov. Odjeknil je strel in eden od policistov je bil težje ranjen. Sledil je prepir, padali so udarci, kamenje je letelo na vse strani, dokler policiji ni uspelo razgnati množice. Organizacija Gira se je medtem že odločila, da etapo nevtralizira s ciljem v Pierisu in se vsem kolesarjem določi enak čas šestih ur.

Giordano Cottur je nenadoma pristal na ramenih navdušene množice, ki ga je slavila kot največjega povojnega italijanskega športnika. Severni del Trsta je preplavila italijanska navijaška ekstaza. FOTO: Blog.willier.com

A vsi se z organizatorji niso strinjali. V pelotonu je bil tudi najboljši tržaški kolesar Giordano Cottur. Kolesarje je poskušal prepričati – vključno s patronoma pelotona Ginom Bartalijem in Faustom Coppijem – da morajo etapo nadaljevati vse do cilja v središču Trsta. Vendar, niti Bartali, še manj pa Coppi, nista hotela tvegati. Bila sta zadovoljna z odločitvijo organizatorjev, zato so se skupaj z večino kolesarjev odpravili v Videm, kjer je bil naslednji dan start 13. etape.

Sedemnajst kolesarjev, s Cotturjem na čelu, se je z vojaškimi vozili pripeljalo do Grljana (Grignana), od koder so se odpravili proti ciljni črti, postavljeni na dirkališču Montebello, ki je bil v severnem delu Trsta. In tam je bilo kaj videti! Nepregledna množica italijanskih kolesarskih navdušencev ter političnih nasprotnikov je kolesarje pričakala z zmagoslavnim cvetjem in šampanjcem. Giordano Cottur je nenadoma pristal na ramenih navdušene množice, ki ga je slavila kot največjega povojnega italijanskega športnika. Severni del Trsta je preplavila italijanska navijaška ekstaza.

Trst leta 2014

»V zadnjem krogu sem naredil vse, kar sem si zamislil. Na klancu sem bil med prvimi, spust pa prav tako končal v ospredju, zato mi ni bilo treba popravljali položaja. Samo čakal sem na zaključno akcijo. Jasno pa mi je bilo, da bodo iz ozadja pridrveli tekmeci, ker je hitrost na ovinkih padla. Nenadoma, 350 metrov pred ciljem, sem se znašel v izgubljenem položaju. Trčil sem v enega od tekmecev, zato mi je kolo nekajkrat poskočilo, a sem na srečo ostal na kolesu.

S komolci sem si pomagal, da sem se prebil na mesto, na katerem se je pokazala majhna vrzel med kolesarji. Rekel sem si, da ne bom popustil niti za milisekundo, četudi bom padel,« je Mezgec povedal 1. junija 2014 po zgodovinski prvi slovenski etapni zmagi na Giru našemu pokojnemu sodelavcu Vitu Divcu o razburljivem razpletu zadnje etape. Kranjčan je ugnal oba velika tekmeca – Italijana Giacoma Nizzola in Francoza Nacerja Bouhannija.

Da, Italijan je bil na drugem mestu. Tokrat so Luko na ramena dvignili Slovenci, Trst jih je bil poln. Dišalo je po slovenski zmagi, zato so prišli z vseh koncev države. Na podelitvi se je zgodilo, da je tudi nebo nad Trstom zajokalo. Strašna nevihta je odgnala navijače v varno zavetje tržaških kavarnic. Gospodov s borsalinom in čepico Cottur nisem več videl.

Na novinarski konferenci je Luka Mezgec na dolgo in široko razlagal o svoji karieri, vlogi v ekipi Giant, a tudi o tem, kako je doživel prvi Giro leta 1994 v Kranju. Radovednemu italijanskemu novinarju je povedal, da se tega Gira ne spomni, čeprav je rojen v gorenjski metropoli, ker je bil pač star samo šest let. Na koncu dolgega intervjuja z novinarji, ki imajo na Giru zelo radi nove obraze, je ugotovil, da bi najbrž ostal brez energije za tako veliko predstavo, če bi moral vsak dan še dobro uro po etapi hoditi po odrih in predstavah za zmagovalce. Tistega dne je bil Luka Mezgec naš Giordano Cottur.