Roglič je imel prav, vsaka sekunda šteje

Kolesarska Slovenija danes slavi še eno veliko zmago, vendar se ji je v njenem pričakovanju srčni utrip dvignil skoraj toliko kot Primožu Rogliču na odločilnem vzponu 75. Vuelte na Covatillo. Richard Carapaz je v zadnjih kilometrih napadel rdečo majico in kazalo je že, da se bo za 31-letnega Kisovčana ponovila zgodba z letošnjega Toura, ko je predzadnji dan dirke izgubil dirko v dvoboju s Tadejem Pogačarjem. Rogla pa se tokrat ni dal in si zagotovil še drugo zaporedno zmagoslavje na dirki po Španiji.

»Vedno je dobro imeti razburljive zaključke in ta je bil vsekakor razburljiv. Potem ko je Carapaz napadel, sem imel še dovolj časovne zaloge in moči v nogah, da sem vedel, da bo to zadostovalo, četudi nadaljujem v svojem tempu. Na koncu se je dobro razpletlo,« so bile po Rogličevih besedah odločilne minute zanj manj infarktne kot za tiste, ki so zanj pred zasloni stiskali pesti.

Utrip pa je pri njih poskočil nenadejano, saj sta imela Roglič in njegova ekipa Jumbo Visma zadnjo gorsko etapo dirke vseskozi pod nadzorom. Črno-rumeni vlak je svojega kapetana v rdeči majici po dežju, vetru in mrazu varno pripeljal čez pet gorskih ciljev in zanj narekoval tempo tudi na ciljnem vzponu na Covatillo.



Jasno je bilo, da bo z dolžino 11,4 km, povprečnim naklonom 7,1 odstotka in najbolj strmimi odseki krepko čez 10 odstotkov velik zalogaj za utrujene noge, ki so pedala vrtele že od štarta 20. oktobra v Irunu. Vprašanje je bilo le, kdo je v nogah obdržal odločilni naboj za zmago. Prvi je sicer Rogličeve noge preizkusil Hugh Carthy, ki je za Slovencem pred etapo na 3. mestu zaostajal 53 sekund. Slovenski zvezdnik je tedaj ostal brez zadnjega moštvenega spremljevalca Seppa Kussa, vendar je na videz brez težav sledil številnim skokom tekmecev.



Drugače pa je bilo, ko je dobre 3 km pred ciljem svoj zadnji naskok na končno zmago uprizoril Carapaz, zmagovalec lanskega Gira, na katerem je v svoj prid spreobrnil srdit dvoboj med Rogličem in Vincenzom Nibalijem. Tokrat je šlo za neposredni dvoboj med Ekvadorcem in Slovencem. Južnoameričan je hitro prepolovil 45 sekund zaostanka, dober kilometer pred ciljem pa je imel Roglič le še 16 sekund zaloge.

So Španci pomagali Rogliču?

Njegovim navijačem so se pred očmi spet odvili prizori iz 20. etape Toura, vožnje na kronometer s ciljnim vzponom na La Planche des Belles Filles, na katerem je Pogačar uprizoril vožnjo za v anale, Roglič pa je imel najslabši dan na dirki. Prednost 57 sekund Kisovčana se je prelevila v končno zmago Komendčana za 59 sekund.



Ponovitve pa vendarle ni bilo. Carapaz še zdaleč ni bil tako močan kot Pogačar, Roglič pa tudi ni zapadel v tako veliko krizo, da bi šlo po zlu domala vse, kar je s trdim delom gradil zadnje tri tedne. V pomoč mu je bila tudi taktična poteza njegove nizozemske ekipe, ki je kmalu po štartu v pobeg poslala Lennarda Hofstedeja. Nizozemec se je pred svojim osamljenim kapetanom pojavil, ko ga je ta najbolj potreboval.



Nekaj sto metrov je zanj rezal zrak, tako je lahko Roglič prišel toliko do sape, da je v zadnjih metrih spet pritisnil na vso moč in v cilj prikolesaril 21 sekund za Carapazom (2:56 za zmagovalcem etape, ubežnikom Davidom Gaudujem). Tako je v skupnem seštevku ostal 24 sekund pred kapetanom Ineosa, medtem ko je Carthy po napadu v zadnjem kilometru zaostanek za Rogličem zmanjšal na 47 sekund.



Nekoliko sta Rogliču delo olajšala tudi kolesarja Movistarja Enric Mas in Marc Soler, katerih zavetrje je izkoristil branilec lanske zmage na Vuelti. To je sprožilo nekaj polemik. Sta šla Mas in Soler proti cilju v svojem tempu in se nista menila za Rogliča za seboj, ali sta mu namenoma pomagala, da Carapaz ne bi dobil dirke? Ekvadorec je bil lani še član ekipe Movistar, s katero se ni razšel v najboljših odnosih …

Na vrhu (samo ena) slovenska zastava

Tovrstna vprašanja niso Rogličeva težava, kot tudi ne bodo vrgla sence na njegovo drugo zaporedno zmagoslavje na madridskem trgu Cibeles, na katerem je 15. septembra lani slavil svojo in slovensko prvo zmago na tritedenskih dirkah, ob njem pa je bil tudi tretjeuvrščeni Pogačar.

Dobro leto kasneje ima Slovenija že tri zmage na »grand tourih«, Pogačarjev Tour in Rogličevi dve Vuelti. »Morda ni bilo vseskozi vse pod nadzorom, vendar se moraš na koncu umiriti in opraviti svoje delo. Vsak meter, ko ti pomagajo, pride prav, tudi tokrat je moja ekipa opravila izjemno delo. Zelo sem zadovoljen z razpletom Vuelte, to je zelo lep konec sezone,« je dejal slovenski gospodar španskih cest, na katerih je tokrat slavil tudi štiri etapne zmage.



Že pred štartom je dejal, da vsaka sekunda šteje ter da bo izkoristil vsako priložnost za zmago, ki se mu bo ponudila. To se mu je naposled obrestovalo. S štirimi etapnimi zmagami in tremi 2. mesti si je prikolesaril 48 odbitnih sekund, Carapaz pa je za dve 2. in eno 3. mesto prejel 16 odbitnih sekund. Če v igri ne bi bilo bonifikacij, bi bil ta čas Ekvadorec za 8 sekund v rdeči majici …

Vendar če ni še nikoli zajca ujel. Na vrhu odra za zmagovalce bo spet Roglič, najvišje pa bo spet vihrala (samo ena) slovenska zastava. Ob vodnjaku, v katerega po zgodovinskih zmagah skačejo navijači madridskega Reala, bo zaradi epidemije tokrat sicer manj slovesno kot lani, brez navijačev, ki so jih oblasti v španski prestolnici pozvale, naj konec dirke in tudi konec kolesarske sezone, ki sta jo najbolj zaznamovala slovenska kolesarja (na vrhu končne svetovne jakostne lestvice bo Roglič spet prehitel Pogačarja), spremljajo od doma.



Rogliča sicer čaka še spremenjena 18. etapa. Parada zmagovalcev bo zato, da se bo trasa izognila zaradi koronavirusa najbolj prizadetim delom mesta, namesto predvidenih 124,2 km dolga 139,6 km. Bo imel Roglič vsaj več časa, da na kolesu nazdravi svoji izjemni in zasluženi zmagi.