Nov dokaz, da lahko v prihodnje dobi tudi spomenik

Sanremo – »La Primavera« je tudi letos postregla z razburljivo zadnjo uro dirkanja in pogumno vožnjo Mateja Mohoriča, ki se ni ustrašil največjih imen svetovnega kolesarstva in klasiko Milano–Sanremo končal na visokem petem mestu. Zmagal je Julian Alaphilippe, ki je kronal novo predstavo ekipe Deceuninck QuickStep za v kolesarske učbenike.

Prvih šest ur dirkanja je bilo le ogrevanje pred dramo v zaključku, ki se je tokrat začela na Poggiu. Dobre tri kilometre in pol dolg vzpon ima povprečni naklon 3,7 odstotka, a sta kolesarja Deceunincka Philippe Gilbert in Zdenek Štybar poskrbela, da je bil tempo zelo hud. Na mestu, kjer je lani napadel Vincenzo Nibali in se sam odpeljal do cilja, je letos poizkusil njegov rojak Alberto Bettiol, to pa je bil znak za prvega favorita dirke Alaphilippa, da je čas za napad.

Trenutno prvi zvezdnik svetovnega kolesarstva si je privozil nekaj metrov naskoka in Peter Sagan je šel takoj v lov za njim, do spusta se je v ospredju izoblikovala sedmerica, v kateri so bili še Wout van Aert, Matteo Trentin, Oliver Naesen in svetovni prvak Alejandro Valverde. Ker na spustu niso tvegali vsega, se jim je do prihoda v Sanremo iz ozadja priključilo še nekaj kolesarjev, tudi Matej Mohorič, ki je unovčil svoje sposobnosti na hitrem spustu s Poggia.

Zaključek je bil povsem odprt, Mohoriču pa je bilo jasno, da se bo v šprintu težko vmešal v boj za zmago, zato je prvič napadel že dober kilometer pred ciljem, drugič pa 600 metrov pred ciljno črto, a je bil Alaphilippe obakrat pazljiv in v žep je pospravil že osmo letošnjo zmago. »Sploh ne morem verjeti, kaj sem dosegel in še lep čas ne bom. Ekipa je opravila perfektno delo, na Poggiu so narekovali ritem, kot smo se dogovorili, od tam dalje pa sem sam lahko krojil razplet dirke. Ko je šel Mohorič naprej 600 metrov pred ciljem, sem vedel, da mu ne smem pustiti prevelike prednosti in na koncu sem zaključek odpeljal brez napake ter zmagal. To je noro,« je iskal besede Alaphilippe, že z njegovega izraza na obrazu pa je bilo vidno, da je zmaga na eni najbolj slovitih dirk na svetu tudi zanj nekaj posebnega.
 

Zadovoljen s formo, z rezultati ne

Po koncu dirke je Mohorič pojasnil, kakšen načrt je imel v zaključku: »Na Poggiu sem bil nekaj metrov za prvo skupno, kaj dosti več se na tem spustu tudi ne bi dalo pridobiti. Nato sem mislil, da je v vodilni skupini z mano še Sonny Colbrelli, zato sem napadel kilometer pred ciljem, ker sem vedel, da imamo še eno možnost, a je Alaphilippe moj napad takoj pokril. S šprintom sem začel prezgodaj, predvsem zato, ker sem mislil, da je za mano Colbrelli in ne Nibali in sem mu hotel pomagati do zmage. Zadovoljen sem s svojo formo, ne pa z rezultati, smo pa se veliko novega naučili. Nekoč želim zmagati na vii Romi.«

Mohorič je bil v ospredju že lani, letos pa je le še potrdil, da bi lahko tudi zmagal na enem od petih spomenikov kolesarskega športa. Letos Milano–Sanremo ni bil eden od glavnih ciljev Mohoričeve sezone, v najboljši formi bo na prihajajočih belgijskih klasikah, a se je vseeno enakovredno boril z največjimi imeni kolesarstva do zadnjih metrov. Peto mesto je drugi najboljši slovenski izid na klasikah elitne peterice, pred njim je le še Jani Brajkovič z drugim mestom na dirki po Lombardiji leta 2008, a je glede na razvoj Mohoriča povsem dosegljiva tudi zmaga. In to bi v kolesarskem športu, ki sloni na zgodovini in tradiciji, pomenilo ogromno.