Na makadamu in turnih smučeh

V nekdanji skupni državi je 59-letni Jure Pavlič zmagal na vseh najpomembnejših dirkah, med drugimi dvakrat na prestižni dirki po Jugoslaviji. Med profesionalce je šel kot tretji Slovenec, za Vinkom Polončičem in Primožem Čerinom. Bil je član legendarne ekipe Carrera. Nastopil je na vseh treh tritedenskih dirkah Giru, Touru in Vuelti. Na Giru je zmagal na točkovanju intergira, v seštevku gorskih ciljev pa je bil drugi, za Kolumbijcem Luisom Herrero. V kraljevski etapi je v dežju, snegu in megli sam bežal pred vsemi. Ujeli so ga šele na zadnjem klancu na Pordoiu. Zaradi izjemno slabega vremena etapa ni bila televizijsko zabeležena, kar je škoda, saj ne prej ne potem ni nikoli tako razkazoval svoje moči.

Kolesarsko kariero je zaključil star samo 28 let. Razlog: nasičenost z dirkanjem in pomanjkanje motivacije. V zadnji sezoni je dirkal na Vuelti, ki je bila takrat še pred Girom, torej že aprila, potem je tekmoval na Giru in julija še na Touru. Zraven pa kup enodnevnih klasik. Šlo mu je zelo dobro, a so se na Touru pojavile zdravstvene težave, ki so mu požrle še tisto malo motivacije. Tega Toura se spomni po etapi, dolgi 280 kilometrov. Ni bil več pravi, tudi treninge je začel jemati bolj lahkotno, kar pomeni, da jih je omejil na nujen program. To pa v svetu profesionalnega kolesarja pomeni začetek konca.

V tej družbi smo premlevali uspehe Tadeja Pogačarja. Opravljali smo dirko Palio del Recioto. Prestižna italijanska dirka je zdaj ena najpomembnejših za kategorijo članov do 23 let, včasih pa je bila ena najpomembnejših amaterskih dirk v Evropi. Tadej Pogačar je bil drugi. Kako prestižna je, povedo imena kolesarjev, ki so bili na stopničkah. Fabian Cancellara, Jack Haig, Gianni Moscon, Caleb Ewan, Davide Formolo, Enrico Battaglin, Domenico Pozzovivo, Ivan Basso, Davide Rebellin, Gilberto Simoni … Tudi Slovenci so že bili povsem na oziroma pri vrhu. Leta 1988 je zmagal Jure Pavlič! Kje je zdaj in kaj počne?

Jure Pavlič je bil nekoč Pogačar. Bojan Ropret pa je bil Primož Roglič. Tako govorijo v kolesarskih krogih danes. Primerjati zdajšnje slovensko kolesarstvo s tistim v nekdanji skupni državi Jugoslaviji sploh ni težko. Gre samo za razliko v rezultatskih številkah, vse drugo je enako ali podobno. Jure Pavlič je bil tisti, ki je nadomestil ikono slovenskega kolesarstva v osemdesetih letih, tudi malce prej, Bojana Križaja na kolesu, Bojana Ropreta, ki je takrat užival status legende. Bolj ko je bil redkobeseden in ponižen Gorenjec, bolj so ga imeli ljudje radi, še bolj, ko je trpel na kolesu, zmage so bile produkt garanja in odrekanja in krvavih povojev. Berete podobnost z Rogličem? In potem pride vedre volje Ljubljančan in Ropreta nažge čez vse klance in nasmeh mu ne izgine z ust in potem gre med profesionalne kolesarje v Italijo in na Giro in na Tour, tja, kamor Ropret nikoli ni šel, pa bi moral.

 

Moram vas vprašati, kaj si mislite o današnjih slovenskih kolesarjih, seveda o Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju.

Nič novega ni za povedati. Za nas se je zgodilo nekaj nemogočega. Že Matej Mohorič, če bi se to zgodilo pred določenimi leti, bi bil fenomen. Ima malce smole, vsaj v Sloveniji, na svetu ne, še vedno ga uvrščajo med deset najboljših na svetu. Pri nas pa je le v senci Rogliča in Pogačarja. Torej, če ne bi bilo teh dveh, bi bil on v Sloveniji heroj. Tako pa vsak misli, ah, on je daleč zadaj. Ampak je deseti na svetu. Sploh če gledaš kolesarstvo po televiziji, sta prva dva zanimiva, tretji je že skadil. Desetega potem vidiš, kako odpada od najboljših, a zadaj je še 160 kolesarjev. In vsi so dobri, samo na televiziji se tega ne vidi. Televizijsko kolesarstvo je malce nepravična stvar. In potem Jan Tratnik, Jan Polanc, Luka Mezgec … to so izjemno dobri kolesarji, bolj, kot si mislijo tisti pred televizijo. Pogačar in Roglič sta pa tako ali tako vanzemaljca. Ni kaj dodati.

Je to genetika? Ne more biti samo trening, da si toliko boljši od drugih.

Ne, ne, pač nekdo mora biti najboljši, in to sta zdaj ta dva. Ni filozofiranja. Slovenija je prišla na vrsto. V bistvu sem skoraj brez besed … kako onadva vozita. Vsakič, ko se pogovarjamo o današnjih uspehih slovenskih kolesarjev na najvišji ravni, ostanem brez besed. Samo gledam in se čudim. To je pač nemogoče opisati drugače kot z oguljenimi superlativi. Naj traja, samo to lahko rečem.

Kako je prišlo do tega, da imamo danes najboljšega kolesarja na svetu? Med peterico, deseterico kar tri?

To je fenomen, ki se lahko zgodi na podlagi dobrega dela z mladimi, kot čudež ali pa oboje. Če vprašate tiste, ki redno spremljajo delo z mladimi, potem si lahko tudi kritičen, ampak še vedno imamo med najboljšimi najboljše kolesarje. Prav gotovo bo prišlo zatišje. Lahko da bo spet dolgo trajalo, vendar je zdaj še več možnosti, da se bo hitreje pojavil ali ustvaril kak fenomen. Uspehi slovenskega kolesarstva se niso zgodili čez noč, ampak so plod dela in dela in spontanega napredka, in če je vse normalno, prej ali slej pride tudi Slovenija na vrsto, da je najboljša. To se je zgodilo tudi kolesarsko precej manj razvitim državam od nas, in zakaj se ne bi Sloveniji?

Veliko kolesari, čeprav ni videti. FOTO: Leon Vidic

 

Kot trener delate že trideset let. Najprej ste bili selektor slovenske državne reprezentance, potem pa v vseh starostnih kategorijah v Avstriji.

Da, v Avstriji sem trener in selektor vse od leta 1993. Na letošnjem Touru je vozilo sedem Avstrijcev.

In vsi so šli čez vaše roke?

Da, vsi, vse poznam od dečkov ali mladincev naprej.

Se že zgodaj ve, kdo bo dober in kdo ne, kdo bo dirkal na Touru?

Ne, ne. Zelo zgodaj vemo samo, kdo ne bo nikoli vozil na Touru. Kdo pa bo, pa ne vemo. Se pravi, hitro prepoznamo kolesarja, ki ne bo nikoli na najboljših dirkah. Prepoznaš talentiranega, ampak talent je samo ena komponenta in ne moreš vedeti, ali bo kaj iz njega ali ne.

Dobro. Pustiva zdaj najboljše na svetu, ki so slučajno tudi naši. Kako ste vi? Kako se počutite na pragu sedmega desetletja, točneje 60. leta, spet prihaja okrogla?

Če me pogledate, nisem ravno reklama za sodobnega šestdesetletnika. Predebel sem. To vem. V glavi pa sem pripravljen tudi na upokojitev, zakaj pa ne. Imam mlado, komaj deset let staro hčer, zaradi katere morajo biti moje misli zelo mladostne. Še vedno sem trener mladih kolesarjev in sem zato v odlični psihični formi, ker jim moram dajati najboljše nasvete, ko jim je najtežje. Pri 200 srčnih udarcih na minuto poslušajo mene in jaz se jim moram oddolžiti s pametnimi nasveti, jim predati vse svoje znanje.

Torej boste shujšali? Kako je biti oče desetletne hčere pri šestdesetih?

Bom. Začel sem s prečiščevalno kuro, postom, ki mi ga je priporočil prijatelj zdravnik. Torej sem se tega lotil pod budnim zdravniškim očesom in moram priznati, da se počutim odlično. Zaradi tega ne bom shujšal, ampak imam občutek, da sem resetiran po vsem, tudi po koroni. Zdaj gremo na dirko po Srbiji in tam se bom pač moral vzdržati vseh tistih požrtij, saj vemo, da so oni kulinarični mogotci. Bo šlo, sem prepričan.

Biti oče deklici pri desetih je čisto ok. Ne vidim neke razlike, ker se počutim dobro. Seveda ne morem z njo delati salt in ne vem česa še, kar bi pri dvajsetih, tridesetih lahko, ampak za vse drugo sem pa na voljo. Imam izkušnje iz prvega zakona z dvema zdaj že odraslima otrokoma, tako da je glede tega samo še plus. Biti oče mladenki pri mojih letih se mi zdi čisto v redu. Pri petdesetih, ko sva jo dobila, je bila tudi ena sama sreča, tako da se res ne morem pritoževati zaradi neprespanih noči in vragolij. Srečen sem.

Zelo zgodaj vemo samo, kdo ne bo nikoli vozil
na Touru. Kdo pa bo, pa ne vemo.

 

Kolesarite?

Ni videti, kajne? Seveda kolesarim, zelo veliko kolesarim. Odkril sem najboljši način kolesarjenja, to je makadamkanje, gravel kolesarstvo. Ne morem opisati, kako sem navdušen nad tem. Na specialko ne grem, ker sem sit asfalta in prometa, gorsko kolo imam rad, gravel pa je stoodstotno zame. Skoraj celo makadamsko Slovenijo sem že prekolesaril. Tudi po Avstriji zelo veliko. To je zdaj moja strast.

Tako kot turno smučanje?

Da, pozimi sem ogromno na turnih smučeh. Več Avstrije sem turno presmučal kot Slovenije. Za svoje potrebe sem že ekspert. Turno smučanje je nekaj najboljšega, kar je človek odkril. Pristni stik z naravo, s smučkami na nogah pozimi ali z makadamkarjem pod sabo poleti, to je zame, to je užitek.

In seveda proč od štoparic, treningov in tekem, dirk?

Ja, ja, kar smo dirkali, smo, zdaj so drugačni užitki v ospredju. Kot tekmovalec sem se iztrošil, kot rekreativec pa še zdaleč ne.