Med padajočim listjem je Roglič dobil potrditev, da se lahko bori za vrh

Como – Ko je 50 kilometrov pred ciljem na serpentinah »zidu« na Sormano Primož Roglič krenil v napad, je slovenskim ljubiteljem kolesarstva zastal dih. Na s soncem obsijani klasiki padajočega listja je Zasavec v zadnjih kilometrih popustil, a bil s prikazanim vseeno zadovoljen, še bolj pa se je smejalo Thibautu Pinotu, ki je odlično jesensko formo kronal z »najlepšo zmago kariere«.

Pet kolesarskih spomenikov ima v koledarju posebno mesto, sezona se zares začne z dirko od Milana do Sanrema, vmes se ljubitelji enodnevnih dirk zgrinjajo v Flandrijo, na polja Roubaixa in v Liege, sezona pa se sklene v Lombardiji. Ceste med Bergamom in Comom so na idilično oktobrsko soboto pripravile izjemno kuliso, za češnjo na torti so z eno najbolj razburljivih izvedb zadnjih let poskrbeli kolesarji.

Na štartu so bili trije Slovenci, ob Rogliču še Simon Špilak in Matej Mohorič, ki je svoje delo opravil v prvem delu dirke: »Že zjutraj se nisem počutil najbolje, zato sem se povsem podredil Vincenzu Nibaliju. Od začetka sem bil ob njem in mu pomagal ostati v dobrem položaju v glavnini, nato pa sem tudi na vzponu na Ghisallo pokril nekaj nevarnih napadov tekmecev.«


 

V ospredju pred kolesarsko zavetnico

Mohorič je barve slovenskega državnega prvaka v ospredju kazal na najbolj slavnem vzponu dirke po Lombardiji, ki se konča pri kapelici gospe Ghisallske, zavetnice vseh kolesarjev. Včasih je bil to odločilen vzpon na dirki, veljalo je, da kdor prvi zasliši zvonove kapelice, bo postal junak Lombardije, a so v zadnjih letih traso spremenili in dogajanje se je letos na Ghisallu šele dobro začelo.

Sledil je peklenski »zid« na Sormano, ki je po besedah Primoža Rogliča morda še težji od pekla v Innsbrucku: »Je nekoliko drugačen vzpon, zato ju težko primerjam, tukaj so bili že pred njim težji vzponi kot na Tirolskem in so noge bolj pekle. Morda Sormano nima tako ekstremne strmine, kot jo ima klanec v Innsbrucku, a je precej daljši, ta dva kilometra sta bila res peklenska. Na cesti so napisani višinski metri, odštevaš vsakega posebej, a ko vidiš, da piše šele 900, pred tabo pa jih je še več kot 200, si lahko rečeš le 'uuuh ...'.«



Ekstremnih naklonov se Roglič ni ustrašil, še več, prav tam je z napadom želel presenetiti tekmece, čeprav je bilo do cilja še 50 kilometrov. »Pred dirko sem se dogovoril z ekipnimi kolegi glede taktike in opravili so odlično delo. Vedel sem, da če bo do zadnjega vzpona prišla večja skupina, bo zelo težko narediti pravo selekcijo, zato sem želel presenetiti na Sormanu in spustu z njega, upal sem, da se bom morda lahko sam odpeljal proti cilju. Želel sem si te zmage, a tudi če bi me spustili samega v ospredje, se ne bi izšlo, ker je pihal močan nasprotni veter,« je Roglič pojasnil taktično zamisel nizozemske čete.


 

Izjemna moč Nibalija

Dolgo je kazalo zelo dobro, pred vrhom Sormana sta ga Vincenzo Nibali in Thibaut Pinot ujela in prehitela, Nibali je na vzponu pedala poganjal z izjemnimi 7,85 vati na kilogram telesne teže. Roglič se ni predal in z vnovič izvrstnim spustom nadoknadil dobrih deset sekund zaostanka, nato se je trojici v ospredju pridružil še Egan Bernal in jasno je bilo, da jih skupina v ozadju ne bo več ujela.

Na vetru na ravnini je imel Roglič težave, izpustil je nekaj menjav pri narekovanju ritma na čelu in se poizkušal pripraviti za Civiglio, a mu je zmanjkalo nekaj odstotkov, ki jih kolesarji po več kot 200 kilometrih dirkanja lahko pridobijo le s preteklimi izkušnjami s klasik, teh pa Roglič še nima. »Na vzponu sem šel povsem do konca, dal sem 130 odstotkov, a to ni bilo dovolj, potem sem se boril za vsak meter do cilja, saj je bila to moja zadnja dirka v sezoni in želel sem jo končati čim višje. Želel sem si zmage, a je Lombardija poštena dirka in na koncu so bili v ospredju le najboljši, če v danem trenutku nisi v vrhunski formi, se je zelo težko boriti z njimi,« je po cilju trezno razmišljal Roglič.


 

Zanj štejejo le zmage

Dirko je zaključil na 17. mestu (Mohorič je bil 56., Špilak pa 60.), kar je njegova najboljša uvrstitev na enodnevnih klasikah svetovne serije, a za šampiona Rogličevega kova takšna uvrstitev pomeni zelo malo: »Niti me ne zanima, kje sem končal, naj bo to sedemnajsto, tretje ali drugo mesto, v kolesarstvu štejejo le zmage. Dobil pa sem potrditev, da sem tudi na klasikah lahko zraven in upam, da bom v prihodnjih sezonah kakšno tudi dobil.«

Rogliča že zdaj jemljejo zelo resno, malo pa mu še manjka do ravni Thibauta Pinota, ki je na Civigliu strl odpor Vincenza Nibalija in sam prikolesaril v cilj pred množico navdušenih gledalcev v Comu, šprint za tretje mesto je dobil Belgijec Dylan Teuns. »Dirka po Lombardiji je zame najlepša v koledarju, zato je to tudi najlepša zmaga moje kariere. To je način, s katerim želim zmagovati, želim biti agresiven in pripraviti šov, predvsem pa želim dokazati, da sem raznovrsten kolesar,« je žarel Pinot, ki se je še več ur po cilju potrpežljivo slikal z navijači. Morda bo ta vloga kmalu ob jezeru Como pripadla tudi Rogliču, do takrat pa najboljša slovenska uvrstitev na Lombardiji ostaja drugo mesto Janija Brajkoviča izpred desetletja.