Kolesarstvo in turizem pedalirata z roko v roki

Tour de France ni samo planetarni kolesarski dogodek, ampak je tudi izjemna turistična dogodivščina, ki vsako leto pritegne na milijone navijačev. Za zasloni ali v živo so velikanske pozornosti deležni tudi kraji, skozi katere je speljana proga. Kolesarstvo in turizem pedalirata z roko v roki.

Letošnja že 110. dirka po Franciji se je začela v španski Baskiji in se bo tradicionalno zaključila v Parizu, vmes bodo kolesarski dirkači Francijo prečili nekako po sredini čez pet gorskih verig: od Pirenejev in Centralnega masiva do gorovja Jura, potem še Alpe in Vogeze. Konci, po katerih bodo tri tedne neutrudljivo gonili tokrat, so kot po navadi sladokusni, obiskovalcem ob progi se ponujajo izjemni razgledi vseh vrst. Francija je pač zakladnica starega in novega, španska Baskija, od koder je kolesarska karavana krenila, pa tudi. Nazadnje so se iz Španije pognali leta 1992, ko so prav tako startali v Baskiji, v San Sebastianu.      

Najprej malo Španije

Prva (razgibana) etapa se je 1. julija začela in končala v Bilbau, najbolj gosto poseljenem baskovskem mestu z okoli 353.000 prebivalci, ki je širši publiki znano po muzeju moderne in sodobne umetnosti Guggenheim. Muzej je eden izmed največjih v Španiji in markanten že na daleč, pod vpadljivo arhitekturo ob reki Nervion se je leta 1997 podpisal legendarni kanadsko-ameriški arhitekt Frank Gehry. Bilbao je nedaleč od obal Biskajskega zaliva tudi gospodarsko pomembno središče, ob ladjedelništvu, storitvenem sektorju in pristaniških dejavnostih slovi po visokotehnološkem podjetništvu, bančništvu in energetiki.

Zanimiv, čeprav drugačen, arhitekturno lepši, je San Sebastian, mesto, v katerem se je končala druga etapa in je bilo leta 2016 evropska prestolnica kulture, vsak september pa gosti znameniti festival filma. Baskija, ki so jo kolesarji zapustili včeraj, ko so (ob morju) odkolesarili do Bayonne v Franciji, je prava zakladnica zgodb, najsi gre za zapleteno zgodovino in za zdaj že povsem zadušeni separatizem, ali za ekonomijo, zadružno denimo.

Pred desetletjem je bil v Sloveniji na obisku Fernando Sierra iz Bilbaa, vodja Baskovskega gibanja za odličnost (Euskalit), ki je pojasnjeval nekatere domače primere dobre prakse in tudi uspeh Mondragona, največje zadruge na svetu, osnovane leta 1958, razvejene po vsem svetu, ki je zgled, kako lahko delavci aktivno sodelujejo pri vodenju podjetja in sprejemanju poslovnih odločitev. Recept za uspešnost sta odprtost in dobrohotnost, negativistična ozkost ne vodi nikamor, ne pa v kapitalističnem hlepenju po vedno več in ne v socialističnih sanjarijah o drobtinicah za vsakogar. Ključno je ravnovesje ... (pa ima Baskija približno toliko ljudi kot Slovenija).

In potem veliko Francije

Udeleženci dirke po Franciji bodo od konca tretje etape na kolesu držali ravnovesje samo na ozemlju Francije, kjer se bo – 23. julija – tudi tokrat vse končalo na pariških Elizejskih poljanah: po 3404 prevoženih kilometrih oziroma po 21 etapah, od tega osmih gorskih, osmih ravninskih in štirih razgibanih in zgolj eni posamični vožnji na čas, dolgi komaj 22 kilometrov, še dva dni vmes bodo dirkači počivali.

Bilbao je širši publiki znan po muzeju moderne in sodobne umetnosti Guggenheim. FOTO: Shutterstock

Navijači bodo lahko od blizu ali na ekranu spoznavali tako ruralno kot urbano Francijo, njeno preteklost in prihodnost. Kako usodno za zanamce jo morda že »načenjajo« podnebne spremembe, zlasti pomanjkanje vode, in kako po starih navadah medtem še živijo v krajih, ki jih bodo tekmovalci puščali za seboj od zahoda proti vzhodu: mesta Bayonne, Pau (tretje mesto za Parizom in Bordeauxom, kjer so že največkrat doslej gostili Tour de France), Laruns, Bordeaux (tokratna dirka bo skozenj speljana že enainosemdesetič), Libourne, Limoges.

Izjemni so tudi vulkanski tematski park Vulcania v Saint-Ours-les-Rochesu, ki ga je dal odpreti zdaj že pokojni predsednik Valéry Giscard d'Estaing (in razjezil naravovarstvenike), pa spet kraji kot Clermont-Ferrand (znan je po tovarni gum Michelin), Moulins, Courchevel, Passy ... Tekmovalci bodo prečili šest regij in 23 departmajev, najvišja točka bo 2304 metrov visok gorski prelaz Col de la Loze v Alpah.

Vodnik po znanih in manj znanih koncih

Letošnja dirka bo prvikrat speljana skozi mesta in kraje, kot so Bilbao, Amorebieta-Etxano, Nogaro (znan je po armagnacu), Moulins, Belleville-en-Beaujolais, Châtillon-sur-Chalaronne  ... in tik pred zaključno etapo zimsko letovišče Le Markstein na skoraj 1200 metrih nadmorske višine. Po 35 letih bodo spet potiskali pedala v bližini spečega ognjenika v departmaju Puy-de-Dôme nedaleč od Clermont-Ferranda, 12. etapa, denimo, bo speljala skozi vinorodne griče v Beaujolaisu, kjer se je mogoče nadejati krasnih razgledov, 14. etapa pa bo krenila iz Annemasse, nedaleč stran od Ženevskega jezera, kjer je v hribovski vasici Lucinges v odmiku živel zdaj že pokojni pisatelj in eden od utemeljiteljev novega romana Michel Butor, avtor znamenite Modifikacije.

Po 35 letih bodo spet potiskali pedala v bližini spečega ognjenika v departmaju Puy-de-Dôme, nedaleč od Clermont-Ferranda. FOTO: Shutterstock

Kolesarska dirka je z obilico koristnih podatkov natančno predstavljena na uradni strani Tour de France, kjer je s klikom na posamezno etapo mogoče izvedeti še vse okoli kolesarstva: od geografskih podatkov do popisov ekonomskih, kulturnih, kulinaričnih, arhitekturnih, festivalskih in drugih posebnosti, pa tudi o ljudeh, rojenih v tistih krajih ...

Življenje je kot vožnja s kolesom, je rekel Albert Einstein, če želite ohraniti ravnovesje, se morate premikati. Dodajmo še obratno: vsaj kolikor toliko je treba biti v ravnovesju, da bi se lahko uspešno premikali naprej. Medtem ko so sprva po Španiji in zdaj po Franciji drvijo najboljši kolesarji sveta, se bo mogoče navijaško za njimi zapoditi v globlje premisleke tudi onkraj balance in pedal, za življenjski balans, za nova drobna veselja ob odkrivanju neznanih zgodb.

Lani pod Slavolokom zmage, Tadej Pogačar (levo) in Jonas Vingegaard FOTO: Christian Hartmann/Reuters