Giro v Sloveniji? Za osem do deset milijonov evrov lahko dobite start

Zaradi podvigov Primoža Rogliča veliko Slovencev na novo spoznava Giro d'Italia in kolesarstvo nasploh. A oba imata pri nas že bogato zgodovino. Dirka po Italiji je doslej že šestkrat potekala po slovenskem ozemlju, dvakrat pred drugo svetovno vojno (1922, 1940), enkrat v časih Jugoslavije (1971) ter trikrat v samostojni Sloveniji (1994, 2001, 2004). Nazadnje je bilo slovensko ozemlje le »most« v etapah, ki sta se začeli in končali v Italiji in na Hrvaškem. Direktor Gira Mauro Vegni si želi, da bi imelo naslednje gostovanje pri nas precej večjo težo, in obljublja, da bi se investicija Sloveniji obrestovala.
 

Živi so še spomini na to, kakšne množice so se leta 1994 zbrale v Kranju in nato leta 2001 v Ljubljani in na Bledu, ko so po slovenskih cestah kolesarili Miguel Indurain, Marco Pantani, Jan Ullrich, Mario Cipollini in drugi največji zvezdniki tistega časa. Zdaj ima Slovenija svojega kolesarskega zvezdnika, je čas, da bi se vrnili k nam?

Za to, da bi se vrnili v Slovenijo, ni dovolj, da bi si tega želeli le mi. Mi pridemo tja, kjer si nas želijo. Kandidaturo lahko začnem uradno obravnavati, ko prejmem prošnjo vlade. Takšne pobude od slovenske vlade še nismo dobili. Slovenija meji na Italijo, tako da etape, ki bi šla na slovensko ozemlje in se vrnila v Italijo, ne bi bilo težko pripraviti, če pa bi želeli gostovanje Gira z večjo težo, bi se morali začeti pogovarjati na najvišji ravni. Pri nas volje za vrnitev nekam, kjer smo že bili, ne manjka, tudi na Nizozemskem smo bili že trikrat, med zadnjima gostovanjema je minilo le sedem let. Ta čas uradnih pobud iz Slovenije še nisem dobil, tako da težko ocenim, kakšne so možnosti, da bi se to res zgodilo.


 

Prihodnje leto bo štart Gira v Budimpešti, med Madžarsko in Italijo pa leži Slovenija. Je kaj možnosti, da bi vašo karavano že čez leto dni spremljali pri nas?

Slovenija je res vmes. Trase Gira 2020 sicer še nismo do konca zarisali, ne vemo še natanko, kako bo potekal prehod iz Madžarske v Italijo, tako da teoretične možnosti še obstajajo, a vseeno niso najboljše. V sedanjem formatu gostovanj štarta Gira država gostiteljica dobi prve tri dni dirke, ob tem si nas prihodnje leto močno želijo tudi na Siciliji in bo pot z enega konca do drugega izjemno dolga. Če bi šli čez Slovenijo, bi iz Madžarske do Italije potrebovali vsaj dve etapi, to bi pomenilo že pet etap na tujem, kar pa je prevelik delež od 21 etap.


 

Ste vseeno prejeli kakšno pobudo v tej smeri?

Da, nekateri ljudje iz slovenskih in hrvaških kolesarskih krogov so bili v stikih z menoj. Ideja je, da bi bil cilj ene etape v Zagrebu in štart naslednje v Ljubljani. Ne vem, ali se bo to uresničilo, zdi se mi težavno zaradi velikega števila etap v tujini. Z mislimi sicer ta čas nisem toliko pri naslednjem Giru, ker je letošnji precej zapleten, četudi celotna trasa, z izjemno nekaj kilometrov v San Marinu, poteka v Italiji. Preglavice nam povzroča vreme, najvišji prelazi so zasneženi in najprej moramo rešiti to zagato. Konec junija bomo dali končni odgovor o povezavi med Madžarsko in Italijo, če pa sem iskren, bi si v Sloveniji želel štart Gira. S tem bi naredili korak naprej od dosedanjih gostovanj pri vas.


 

Koliko pa bi vzhodnim sosedom zaračunali štart Gira (za gostovanje na Madžarskem se v zakulisju govori o 18 milijonih evrov, op. p.)?

Cena gostovanja ni fiksna, v marsičem je odvisna od tega, katera država si ga želi in iz kakšnih razlogov si ga želi. Velikokrat gre za kakšno pomembno nacionalno obletnico ali slavje. Cena je odvisna tudi od tega, koliko so v državi gostiteljici pripravljeno storiti sami, za katere storitve znajo poskrbeti sami, za katere moramo ob prihodu tja poskrbeti mi. Če vse delamo sami, nam mora to nekdo plačati. Ne vem natanko, kolikšna bi bila cena za štart v Sloveniji, recimo da med 8 in 10 milijoni evrov.
 

Kaj pa če bi se odločili za cenejšo različico, le za prehodno etapo?

Tudi tu je cena odvisna od ponudbe in povpraševanja. Če bi me iz Ljubljane prosili, da z eno od etap pridemo iz Italije in se nato vrnemo, bi to stalo okoli 400.000 evrov. Drugače bi bilo, če bi mi imeli potrebo po etapi pri vas. Tedaj bi imeli Slovenci boljše izhodišče za pogajanja in postavitev nižje cene. Cene za etapo pa se vrtijo med 300.000 in 400.000 evri.


 

Deset milijonov za štart dirke se zdi astronomska številka za Slovenijo, ki je imela nekaj več stroškov le s košarkarskim evropskim prvenstvom leta 2013 (13 milijonov evrov), za podoben denar bi lahko priredili tudi kolesarsko svetovno prvenstvo. Se tovrstna investicija gostiteljem izplača?

Denarja nam še nihče ni dal na lepe oči. Vsi, ki so v zadnjih letih gostili Giro, so opravili raziskave, kaj jim to prinaša in ali se investicija povrne. Številke pa so izjemne, na vsak vložen evro v štart Gira se jih povrne najmanj od tri do sedem. Govorimo o 198 državah, v katerih televizijsko spremljajo dirko, o več kot milijardi potencialnih gledalcev. Že neposredni učinek je velik, teden dni je pri gostitelju nastanjenih od 1500 do 2000 ljudi, ob tem največ pridobijo hotelirji in gostinci. Bolj pomembni pa so dolgoročni promocijski učinki. Podobe neke države se razširijo po svetu in vanjo pride več turistov. Lani smo gostovali v Izraelu, število italijanskih gostov pa je tam poskočilo za 20 odstotkov. Ko smo štartali v Belfastu, se je obisk Italijanov toliko povečal, da so uvedli vsakodnevno letalsko linijo med Rimom in Belfastom. Veliko je pokazateljev, ki kažejo, da se investicija v Giro več kot izplača.


 

Koliko prej pa bi se morali dogovoriti, da bi priredili »grande partenzo« pri nas?

Da bi vse potekalo brez težav, da bi imeli dovolj časa za mirne priprave, se je treba dogovoriti tri leta pred štartom. Dve leti delaš in promoviraš kolesarstvo. To posebej velja za dežele, v katerih ta šport ni posebej domač. Tako smo delo v Izraelu začeli tri leta pred dirko, tam niso vedeli, kaj je kolo in kaj je Giro. V državi, ki ni imela kolesarske kulture, smo naredili izjemen preskok, ljudje so šli v puščavo spremljat dirko. Če gremo v Španijo, Francijo, Nizozemsko ali Belgijo, ki imajo močno kolesarsko tradicijo, mi ni treba razlagati, za kaj gre v tem športu, kaj sta Giro ali Tour.
 

Tudi v Sloveniji to že vemo …

V Sloveniji kolesarstvo že zelo dobro poznate, ampak vseeno bi bilo treba postoriti marsikaj, preden bi štart Gira lahko prišel k vam. Za priprave je potrebno vsaj leto in pol, tu pa niti ne gre za športni del prireditve, tega je najlažje izpeljati. Težje je združiti vse pozitivne energije neke dežele, da se skupaj lotijo projekta, ki njihovi domovini, njihovemu ozemlju in kulturi lahko prinese dodano vrednost.


 

Dodano vrednost slovenskemu kolesarstvu ta čas prinaša predvsem Primož Roglič. Kako ocenjujete njegove možnosti na letošnjem Giru?

Je izjemen tekmovalec, njegov pravo vrednost pa bomo spoznali v gorskih etapah, ko bodo na sporedu dolgi, strmi klanci, ko bodo šle ceste nad 2000 metrov nadmorske višine. Tam se dirka nekoliko drugače. Sicer pa že od začetka sezone kaže, da je izjemen kolesar ter da je v izjemi formi. Nič nimam proti njegovim uspehom, saj mi je všeč tudi kot osebnost. Če ne bo imel večje krize, ga vidim na zmagovalnem odru v Veroni.
 

Kaj pravite o njegovi zgodbi od smučarskega skakalca do enega najboljših kolesarjev na svetu, pred šestimi leti je bil na Giru kot gledalec, zdaj ima za seboj že pet dni v rožnati majici?

Vedno bolj sem prepričan, da je športna multidisciplinarnost zelo pomembna. Veliko je vrhunskih tekmovalcev, ki niso le cestni kolesarji. Veliko jih je prišlo tudi iz drugih kolesarskih disciplin, z gorskega kolesa, iz ciklokrosa. Prepričan sem, da imajo rojeni športniki, ki so sposobni biti dobri v različnih stvareh, prednost. Kdor že od malih nog kolesari le na cestnem kolesu, se morda zasiti. Težko bi rekel, da izgubi strast, a želja po izražanju na kolesu ni več tako močna kot pri tistih, ki so začeli pozneje. To smo videli tudi že pri Cadelu Ewansu in Petru Saganu, ki sta prišla z gorskega kolesa in se lansirala v vrh cestnega kolesarstva. Roglič resda prihaja iz povsem drugačnega športa, a tudi pri tem ni edini primer. Olimpijski prvak Greg Van Avermaet je bil do 19. leta nogometaš, a je svoje poslanstvo ravno pravi čas našel v kolesarstvu.


 

Kako pa poteka vaša dirka s Tourom. Zdi se, da bo »francosko pentljo« nemogoče prehiteti, jo vsaj dohitevate?

Tu smo naredili velik korak naprej. Pred 15 let je bilo razmerje med Girom in Tourom po odmevnosti 1:5, zdaj ga ocenjujemo na 3,4:5. V to smo vložili ogromno truda. Giro je medijsko precej bolj izpostavljen, kot je bil, zdaj tudi mi dosežemo domala vsak kotiček sveta. Če imam toliko prošenj za gostovanja v tujini, to pomeni, da smo prepoznavni, da smo okrepili svojo blagovno znamko. Tour je še vedno Tour, je še korak pred nami, a ni več takšnega prepada kot nekoč.