Egan Bernal nekaj naklepa pred bitko v Centralnem masivu

Na dirki po Franciji je bila 12. etapa posvečena tudi Raymondu Poulidorju, lani preminuli francoski legendi, ki je domačim navijačem k srcem prirasel kot večno drugi. Na odru za zmagovalce Toura je bil osemkrat, niti en dan pa ni nosil rumene majice … Na letošnji dirki se je podoben sloves obetal Marcu Hirschiju, ki pa je dočakal zmagovito zadoščenje. Medtem sta Primož Roglič in Tadej Pogačar hranila moči za današnje nadaljevanje boja za vrh v skupnem seštevku.

V treh dnevih, odkar nosi rumeno majico, Rogliču ni bilo treba izstreliti niti enega odvečnega naboja. Njegova ekipa Jumbo Visma ga je varno pripeljala tudi do cilja 218 km dolge, najdaljše etape 107. dirke po Franciji. Tempo je bil visok, favoriti za vrh v skupnem seštevku pa so se izognili vsaj stresa boja za etapno zmago.

Najbolj si jo je želel Hirschi, ki je napadel že v zaključku 2. etape, vendar moral v Nici priznati premoč Julianu Alaphilippu. Spet je poskusil v 9. etapi, sam v ospredju prekolesaril čez štiri gorske cilje, le zato, da sta ga pred ciljem ujela in nato v šprintu ugnala Pogačar in Roglič.



Tokrat se je vseh tekmecev otresel skoraj 30 km pred ciljem in se ni več oziral nazaj. »V glavi sem imel sliko iz zadnjih dveh etap, v katerih sem se boril za zmago, vendar mi ni uspelo. Šele v zadnjem kilometru sem začel verjeti, da je zmaga vendarle moja. To je moja prva zmaga med profesionalci, dosegel pa sem jo na Touru. Bolje ne bi moglo biti,« je dejal Hirschi, ki je slavil tudi prvo švicarsko zmago na Touru po 1. mestu Fabiana Cancellare (ta je zdaj njegov agent) v prologu leta 2012.

Njegova zmaga je tudi opomin, kako izjemna je Pogačarjeva športna pot. S Hirschijem sta vrstnika, v mlajših kategorijah sta bila velika tekmeca, zadnjo bitko med mlajšimi člani je dobil Švicar, ki je leta 2018 v Innsbrucku postal svetovni prvak, Pogačar je bil 7. Oba sta nato prestopila med profesionalce, med katerimi je Hirschi, ki je pred dvema tednoma dopolnil 22 let, včeraj slavil prvo zmago, Pogačar jih ima že 14.

Kratki, vendar strmi klanci

Jutri bi lahko slavil 15., teren mu bo v Centralnem masivu ustrezal, saj karavano čaka spopad s 4400 višinskimi metri na 191,5 km dolgi poti od Châtel-Guyona do prelaza Peyrol. Na njej bo šest kategoriziranih klancev, favorite v skupnem seštevku pa največja napetost čaka na koncu. Drug za drugim bosta na vrsti vzpon na prelaz Neronne (3,8 km, povprečni naklon 9,1 odstotka) in ciljni klanec na Puy Mary oziroma prelaz Peyrol. Ni pretirano dolg, vendar bo pri 5,4 km in povprečnem naklonu 8,1 odstotka trd oreh za morda že načete noge.



»Nič ne bi imel proti, če bi bila 12. etapa lažja. Pričakovali smo, da se bodo ubežniki odpeljali takoj po štartu, vendar so druge ekipe narekovale oster tempo, ob katerem to ni bil dan aktivnega počitka. Bil pa je dobro ogrevanje pred tem, kar nas čaka v naslednji preizkušnji, to bo res zahtevna etapa,« se Roglič zaveda, da bo moral po treh dneh v zavetrju moštvenih kolegov vajeti dirke spet prevzeti v svoje noge.



Kot kaže, nekaj naklepa njegov najbližji zasledovalec Egan Bernal. »Etapa je bila dolga več kot 200 km in precej stresna. Mislim, da bomo tokratne napore čutili v naslednji etapi, glede na to, da bodo šli nekateri z utrujenimi nogami v strme klance, bo v skupnem seštevku prišlo do sprememb,« je dejal kolumbijski zvezdnik, ki za Rogličem zaostaja 21 sekund. Kajpak bo šele zadnji klanec pokazal, kdo ima utrujene noge in kdo še poka od moči.