Ženska, ki se ne boji moških globin

Alenka Artnik se je na tekmovanju na Bahamih potopila 120 metrov globoko. Z enim vdihom, eno plavutjo in eno mislijo. Skoraj vsem najboljšim potapljačem – ja, tudi moškim! – je ta globina nedosegljiva. Dosežek zato ni samo športni, z njim je odprla vrata ženskam s sporočilom, da so razlike v sposobnostih velikokrat namišljene, posledica zatiranja in sklanjanja glave pred moškim svetom.



Potapljanja na vdih se od nekdaj drži pridih mitskosti, skrivnostnosti, nevarnosti. Smrti. Ne gre se čuditi, le predstavljajmo si, kako je bilo to včasih: potapljač je zajel sapo, izginil s površja in se za nekaj minut spustil v okolje, ki bi ubilo vsakega neukega, kjer živijo nevarna globokomorska bitja, kjer je tema in kjer ni zraka.

Ko so pred nekaj leti inženirji predstavili kamero, ki na tekmovanjih spremlja potapljača ves čas potopa, se je zdelo, da se bo del mitskosti razblinil, a so prizori od pritiska stisnjenih postav in odmaknjenih pogledov več kot sto metrov globoko še bolj razburkali domišljijo navadnih smrtnikov. Kaj se dogaja s človeškim umom tam spodaj, kjer srce bije le še z desetimi udarci na minuto?


 

Lahkotno, mirno

Rekordni potop Alenke Artnik na 120 metrov pod gladino v Deanovem modrem breznu je bil v popolnem nasprotju s težo dogodka in težo vode, ki je pritiskala nanjo – lahkoten, miren in eleganten. V treh minutah in pol, kolikor je ni bilo na spregled, ni naredila niti enega odvečnega giba. Ko je sodnikom pokazala oznako, ki jo je prinesla z rekordne globine, je bila zbrana in spokojna. V njenih gibih in pogledih ni bilo zaznati niti ­trohice napora.



Z osupljivim svetovnim rekordom ni samo konkurenčna moškim kolegom, ampak jih vse razen enega krepko poseka. V petih dneh tekmovanja se je samo Rus Aleksej Molčanov potopil globlje od nje, Italijan David Carrera na isti globini dvakrat ni zaključil potopa, nihče drug ni niti poskusil. Doslej ji je bila še najbližje Italijanka Alessia Zecchini, ki si je v zadnjih letih z našo potapljačico izmenjevala rekorde, a je včeraj, morda pod vtisom izjemnega nastopa Alenke Artnik, zelo precenila svoje sposobnosti, se znašla v težavah že globoko pod površjem in se nato z zadnjimi močmi privlekla do gladine, kjer je izgubila zavest in s tem veliko ugleda.
 

Prvo pravilo Alenke Artnik je, da mora v potopu uživati. FOTO: Florian Burghardt

Heretične misli

Že ko se je pred leti prvič spustila sto metrov globoko, je Alenka Artnik v pogovoru za Delo razkrila, da veliko razmišlja tudi o svojih omejitvah, ki jih nosi kot ženska, o tem, ali ji je bilo morda samo vcepljeno, da ne more tako globoko kot moški. Potapljanje je le eden od športov in dejavnosti, kjer za razlike v rezultatih med spoloma pravzaprav ni racionalne razlage in kjer se včasih previdno ugiba, da bi bile ženske lahko konkurenčne »močnejšemu spolu«. Mnogi so si želeli videti Lindsey Vonn na moškem smuku, prav mogoče je, da bi plezalna čudodelka Janja Garnbret zmagovala tudi v moških finalih. A nekaj nezaslišanega je v tem, tako heretičnega, da morda ženske podzavestno potegnejo ročno zavoro, se ustavijo prej kot narekuje telo.

»Ko sem na dan potopa na startni listi zagledala svojo napovedano globino, sem se za trenutek ustrašila. Te globine so vendar rezervirane za moške, sem pomislila. A potem sem si rekla, ne oziraj se na številke,« je povedala Alenka Artnik po nastopu. Verjeti vase in v svoje spodobnosti tako zelo, da odmisliš celo pravilo o hierarhiji moči med spoloma, je skoraj magija, ki zahteva neobičajno drznost. In pogum – veliko večji, kot ga Alenka Artnik potrebuje, da se spopade s temo in nevarnimi morskimi bitji.