Včeraj se je v zalivu Deanovega modrega brezna prav pred nastopom potapljača Alekseja Molčanova utrgal oblak. A hladnega Rusa deževna zavesa ni zmotila pri umirjanju dihanja in ritma srca. Ob vrvi se je potopil 125 metrov globoko, kar je v tej disciplini svetovni rekord. Skoraj bolj kot globina je osupljiv čas potopa: štiri minute in pol. Polovico tega je napornega vlečenja ob vrvi. Štiri minute in pol težaškega dela celotnega telesa z enim vdihom.

Potop ob vrvi Alekseja Molčanova na lanskem svetovnem prvenstvu:


Dober rekreativni tekač v istem času preteče kilometer. Proti koncu se dihanje močno pospeši, da pljuča telesu priskrbijo dovolj kisika za mišice. Če bi tekač poskusil zadržati sapo, bi telo v nekaj deset metrih odpovedalo. Brez goriva – kisika pač ne gre.

Med najboljšimi se na Bahamih potapljata tudi najboljša slovenska globinska potapljača Samo Jeranko in Alenka Artnik. Artnikova, ki si z Alessio Zecchini deli svetovni rekord v potopu s plavutjo, je za preostala dva tekmovalna dneva napovedala še en globok potop, s katerim bi lahko zaslovela kot ženska, ki je pri potapljanju dosegla največjo globino na planetu. To bi bil povsem neverjeten dosežek. Tekmovalno globinsko potapljanje namreč ni marginalen, divji šport brez pravil; prav nasprotno, pravi Samo Jeranko: »Prosto potapljanje postaja resen šport, ki je na poti, da postane olimpijski. Tekmovalci smo kategorizirani, pravila so jasna, za varnost je zelo dobro poskrbljeno.«


 

Revolucija športa

Kje pa so ob teh neverjetnih globinah po Jerankovem mnenju meje? »Prišli bomo do globin, iz katerih bo težko priplavati nazaj na površje. Meja bo torej zaloga zraka. Postavila se bodo tudi vprašanja vpliva večjih globin na človeško telo. Na tej tekmi smo videli, da potop na 130 metrov ni problem; gotovo se bomo približali 150 metrom,« meni Jeranko, ki se je na tokratni tekmi s plavutjo potopil 110 metrov globoko v Deanovo modro brezno.



Jeranko nam je povedal, da so tekmovanja v prostem potapljanju zelo napredovala tako z varnostnega kot organizacijskega vidika. Največjo revolucijo pa je prinesla podvodna kamera diveye, ki od lani spremlja potapljača od začetka do konca potopa. Potope je tako približala gledalcem, ki zdaj v živo lahko vidijo, kaj se dogaja na največjih globinah, poleg tega pa so potopi zaradi tega precej varnejši, saj potapljače spremljajo tudi sodniki in zdravniki na površju.

Samo Jeranko in Alenka Artnik sta najboljši dokaz, da globinsko prosto potapljanje ni več čudaški šport norcev z željo po smrti. Verjetno tudi nikoli ni bil, a prav v zadnjih letih se ga športniki lotevajo tako metodološko in premišljeno, da je izgubil negativni predznak. Pod nadzorom izkušenih športnikov inštruktorjev se želi v doseganju globin preizkusiti vse več počitniških potapljačev. Lahko bi rekli, da je v dvoboju Jacquesa Mayola in Enza Molinarija zmagal eterični Francoz.
 

Razlika med rekreativci in tekmovalci

Vse večja priljubljenost v resnici ni presenetljiva. Kako naravno je potapljanje za človeka, je videti že pri dojenčkih, ki se pod vodo popolnoma sprostijo, in pozneje pri otrocih, ki se ne morejo upreti podmorskemu svetu.

Kar je iz globinskih potapljačev v očeh javnosti naredilo nadljudi, je zelo velika razlika med dosežki rekreativcev in tekmovalcev. Če Usain Bolt sto metrov preteče v dobrih devetih sekundah, bo povprečen rekreativec za to potreboval še enkrat toliko. Podobno velja za maraton. Pri skoku v daljino smo navadni ljudje trikrat manj sposobni od tistih, ki trenirajo, pri dvigovanju uteži morda štirikrat.

A vsi ti dosežki so znotraj miselnega horizonta povprečnega človeka – kaj pa je mogoče reči o potapljanju? Večina na morju glave ne pomoči globlje od enega metra, tisti, ki jih zanima podmorje, se zadovoljijo s tremi metri globine, peščica jih zmore deset metrov globoko. A to je še vedno kar desetkrat manj od večine tekmovalcev. Kako si to sploh predstavljati? Kakšni so ljudje, ki sapo držijo desetkrat dlje kot navadni smrtniki in ki namesto ene minute brez zraka zdržijo deset minut?

To mitološko avro globinskega potapljanja v zadnjih letih podirajo prav globinski potapljači sami. Odpirajo šole, prirejajo tečaje, delijo znanje. In razlika med rekreativci in tekmovalci se manjša, razmerje med dosežki postaja vse bolj podobno tistemu v drugih športih.

Video poročilo Sama Jeranka in Neže Čeč o treningih pred tekmovanjem na Bahamih:




Eden najaktivnejših na tem področju je prav Samo Jeranko, ki o tehnikah sproščanja in dihanja ne predava le rekreativnim potapljačem, ki si želijo osvojiti večje globine, ampak tudi vrhunskim športnikom in podjetnikom. Čemu pripisuje takšno renesanso potapljanja? »Vzrok je en sam: ker je ta šport tako lep,« nam je povedal v pogovoru z Bahamov. »Ljudje končno vidijo prosto potapljanje kot prekrasno sproščujočo aktivnost, v kateri lahko uživa prav vsak. Lepota potapljaškega refleksa – mehanizma, ki v telesu ob stiku z vodo sproži niz odzivov, je ta, da vsak lahko brez posebnih tehnik meditacije in ne vem še česa v nekaj poskusih doseže tako globoko stanje sproščenosti, da je to resnično zasvojljivo.«



Je to opazno tudi pri povečani prodaji potapljaške opreme? Kako močna industrija postaja potapljanje na vdih? »Prodaja potapljaške opreme je še vedno majhna industrija, globalno vredna manj kot deset milijonov evrov. Toda priljubljenost se povečuje, vzpostavlja se kritična masa potapljačev, da podjetja začenjajo sistematično razvijati in financirati specializirano opremo za potapljanje. Smo na začetku zlatega obdobja prostega potapljanja,« je prepričan Jeranko.
 

Potapljači kot plezalci

Ob vzponu prostega potapljanje se vzpostavlja primerjava s prostim plezanjem, v katerem Slovenci prav tako izstopamo. Med prenosi tekem svetovnega pokala in na specializiranih plezalnih portalih ni konca čudenju, kako tako majhen narod lahko kontinuirano proizvaja vedno nove vrhunske plezalce. Letos je to še očitneje, saj takšno prevlado v kateremkoli športu, kot jo uprizarja Janja Garnbret, res redko vidimo.



Med prostim plezanjem in prostim potapljanjem lahko poleg predpone prosto vidimo marsikatero podobnost. Gre za dejavnosti, s katerima se lahko identificira skoraj vsak, saj se je z njima srečal že v otroških letih, ko je poskusil splezati na drevo ali skalo, na morju pa pobrati školjko z dna. Obe poudarjata individualnost (kar številni psihologi pripisujejo Slovencem) in premagovanje osebnih meja. Oba športa se pri rekreativcih vse pogosteje pojavljata kot metoda za povečevanje samozavesti in splošnega uspeha v življenju ter premagovanje strahov in stresa. Oba sta v približno desetletju zrasla iz povsem marginalne dejavnosti v izjemno popularna rekreativna športa.

Športno plezanje je že sprejeto v olimpijsko druščino, potapljanje na vdih je na poti, da se mu pridruži. Oba sta sledila podobnemu vzorcu: prek krovnih organizacij vzpostavljen sistem tekmovanj je dejavnost predvsem s pomočjo »partizansko« organiziranih prenosov tekem na družbenih omrežjih približal širšim množicam, priljubljenost se je povečevala, najprej se je zganila industrija in pristavila svoj lonček, na koncu jih je opazila tudi olimpijska organizacija.

Priljubljenost ima tudi svojo ceno, saj Jeranko opaža, da se končuje neko romantično obdobje potapljanja na vdih. »Veliko se je spremenilo, šport je postal komercialen, vse je precej dražje. Malo manj je pristnega športnega duha in prijateljstva, sodelovanja, podpiranja. Vidi se, da smo na tekmah inštruktorji, ki živimo od potapljanja. Prosto potapljanje postaja posel, a to je normalen razvoj dogodkov, s tem se je treba sprijazniti,« je še povedal Jeranko.