Zdaj sem tudi sama del svetovnega vrha

Doha – Maja Mihalinec je poskrbela za edini presežek v slovenski atletski reprezentanci na svetovnem prvenstvu Dohi. V eni od najbolj konkurenčnih disciplin, teku na 200 metrov, je osvojila 12. mesto, pri čemer si je pred SP med prijavljenimi delila 27. čas. V Dohi je dosegla osebni rekord (22,78) in z njim izpolnila normo za nastop na olimpijskih igrah. V dobri formi je bila vse leto, saj je bila tudi na dvoranskem EP finalistka na 60 m (6.).

Takoj po polfinalu se je zdelo, da vas je treba uščipniti, da se boste zavedli, da ste res osvojili 12. mesto.

Da, malo sem bila presenečena oziroma v šoku, ko ste mi povedali, da sem 12. na svetu. Ko sem prišla v Doho, sem imela v
glavi samo čase, ki sem jih hotela teči, nisem pa razmišljala, kam me lahko to popelje. Z uvrstitvijo se nisem obremenjevala in po tem, ko sem tekla osebni rekord, izpolnila olimpijsko normo, je bilo to 12. mesto pika na i, ki je nisem pričakovala. Več si ne bi mogla želeti.

Kaj vam osebno pomeni 12. mesto v eni od najbolj konkurenčnih disciplin?

V katerikoli drugi disciplini razen v šprintih in na 800 m bi bila v finalu, kar bi se slišalo še bolje. A že brez tega – to je disciplina, ki je res konkurenčna. V svetovnem merilu je težko priti zraven, to mi res veliko pomeni, presrečna sem.

Je to pika na i vrnitvi po poškodbah, ki so vam odnesle dve sezoni?

Mislim, da lahko to rečem, da. Med sezono nisem želela razmišljati, kaj sem vse dala skozi v zadnjih dveh letih, raje sem živela v sedanjosti, nisem se hotela obremenjevati s preteklostjo, je pa takoj po polfinalu vse prišlo za mano. Tak rezultat po dveh težavnih letih mi res pomeni ogromno, praktično vsi so me odpisali, izgubila sem tudi skorajda vso denarno podporo. Lani so bili trenutki, ko nisem vedela, ali bom imela dovolj denarja, da si bom lahko plačala vse fizioterapije, treninge, morala sem poseči tudi po svojih prihrankih. Po finalu na dvoranskem EP v Glasgowu mi je sicer zveza prišla naproti, vseskozi pa je bila ključna zaposlitev v Slovenski vojski. Brez tega bi že zdavnaj obupala, ker preprosto ne bi imela možnosti, da nadaljujem kariero. Mi pa v vsem tem času nikdar ni zmanjkalo motivacije, trener (Srdjan Djordjevič, op. p.) je imel vseskozi v glavi nek načrt, ki mu je bil veliko bolj jasen kot meni, saj včasih nisem videla smisla v vseh stvareh, ki sem jih morala delati, zdaj vidim, da je bilo vse vredno. Večkrat sem ga v glavi nekam poslala, se pritoževala, a vedno vse naredila, kar je naročil, in danes sem mu hvaležna za vse.

Ste veseli le zaradi rezultata ali tudi zato, da ste skeptikom zaprli usta?

Veliko bolj kot zaradi skeptikov sem vesela zaradi tistih, ki so verjeli vame, mi vseskozi stali ob strani, mi pomagali, če ne drugega s spodbudno besedo. Torej zaradi družine, zaročenca, njegove družine in tudi skupine na treningu.

Maji Mihalinec 12. mesto na SP v teku na 200 metrov pomeni še toliko več, ker so jo številni po vseh zdravstvenih težavah že odpisali. FOTO: AFP

Omenili ste, da ste skorajda povsem ostali brez denarne podpore. Kako ste se počutili ob tem?

Ni bilo enostavno. Na neki točki se pojavi dvom, ali bo šlo ali ne. Vmes, ko je nastopila kriza, je ogromno pomagal tudi fizioterapevt Khalid Nasif, nanj sem se vedno lahko zanesla, bil je eden ključnih pri moji vrnitvi. No, pa tudi moja sestra, ki bo kmalu diplomirala iz fizioterapije, je odigrala pomembno vlogo, večkrat je vskočila, šla včasih tudi prek svojega znanja in upam, da mi bo nekega dne hvaležna, da se je morala na vrat na nos vreči v delo in je s tem dobila nove izkušnje.

Ste presenečeni nad tem, kako stanovitni ste bili vso sezono?

Sem, sploh ker sem prišla do nekih rezultatov, ki jih prej nisem beležila, kot je denimo zlata kolajna na evropskih igrah v Minsku. Zmagala sem na mitingu v Zagrebu, nastopila prvič na diamantni ligi, čeprav zunaj programa. Po tej uvrstitvi v Dohi bom začela tudi čutiti, da sem del tega svetovnega vrha, da z najhitrejšimi puncami ne le tekmujem, ampak sem tudi sama ena od njih.

Pred nekaj dnevi je Carl Lewis dejal, da ne želi poslušati o delitvah na temnopolte in belopolte šprinterje. Kako gledate vi na to?

V bistvu se ne ukvarjam s tem. Ravno danes zjutraj mi je nekdo sporočil mojo uvrstitev med belopoltimi atletinjami, bila sem druga, a mislim, da to ni smiselno. Tekmujemo vse skupaj, vsi ljudje smo enakopravni, morda imajo temnopolti kakšne naravne danosti, prednosti, a po drugi strani imamo belopolti kakšne druge, morda tudi boljše razmere za trening. Na štartu nikdar ne opazim tega, da imamo različno barvo kože. Prisegam na delo.

Kako lačni nastopanja ste se po dveletnem premoru vrnili letos?

Zelo, tudi po tako dolgi sezoni nisem utrujena, morda sem res morala nadoknaditi vsaj delček zamujenega. Uživala sem v tem, da sem bila spet nazaj v karavani, da sem lahko potovala in tekmovala. To sem pogrešala, v tem res uživam. En dan v tej sezoni mi ni bilo težko, čeprav je bila dolga. Motivacija je bila zelo močna, toliko močnejša, ker sem se zavedala, da sem odlično pripravljena. Dobila sem tudi neko novo samozavest, ni bilo dvomov, ali mi bo šlo ali ne.

Vsakdo si želi na tekmi leta pokazati največ. Vam je to zares uspelo, saj ste tu prikazali najhitrejša teka v karieri.

To je res velika stvar. Ključno je bilo to, da nisem imela dvomov o pripravljenosti, vedela sem, da sem dobra. Nisem se obremenjevala z uvrstitvami, ampak zgolj s tekom. Je pa po tako stanovitni sezoni kar logično, da slej ko prej pridejo tudi takšni rezultati. Da se je to zgodilo prav na SP, toliko bolje.

In rezerve so še?

Vsekakor, že za letos sem imela v glavi še boljši čas, upam, da ga bom dosegla prihodnje leto. Na prvih preizkušnjah sezone se je poznalo, da na 200 m nisem tekmovala dve leti, malce sem izgubila pravi občutek. Zdaj sem našla pravi ritem in od tu lahko samo še dodajam. S tem rezultatom bom šla v novo sezono zelo motivirana. Letos sem na treningu odkrila novo lahkotnost, saj sem imela dve zdravi tetivi, stvari, ki so se mi prej zdele težke in mučne, sem delala z velikim veseljem, zato seveda upam, da bom še naprej zdrava.

Vaša sestra je odbojkarica, je tudi vas zajela odbojkarska evforija, četudi ste se seveda med EP pripravljali na Doho?

Ne, nisem padla v evforijo kot ostala Slovenija. Odbojko spremljam že vse življenje, sem pa vesela, da se je našlo toliko novih navijačev, saj je to res lep šport. Vesela sem, da so odbojkarji združili Slovenijo, in upam, da jih ta evforija ponese tudi na OI v Tokio.