Urška, zakaj pa tako grdo gledaš? »Na OI se nisem prišla smejat!«

Urška Žolnir Jugovar je v judu osvojila pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo, vrhunec njene blesteče športne poti pa je bil nedvomno naslov olimpijske prvakinje, ki si ga je leta 2012 v šampionskem slogu izbojevala v Londonu. V daljšem pogovoru za posebno prilogo Dela in Slovenskih novic je 41-letna šampionka iz Pernovega pri Žalcu podoživela svoj največji uspeh, spregovorila je tudi o svojem družinskem življenju, zdajšnjih športnih aktivnostih, posledicah poškodb, svojih vlogah v evropski in slovenski judoistični zvezi, prihodnosti našega juda ...

Kako se zdaj ozirate na svojo blestečo športno pot in številne uspehe, ki ste jih dosegli?

»O njih ne razmišljam pogosto, nanje me spomnijo predvsem prijatelji in znanci, s katerimi se srečam po daljšem času. Toda življenje teče naprej, zdaj me obdajajo drugi ljudje kot med kariero, imam druge aktivnosti, hodim v službo …«

Krona vaše kariere pa je bila zlata lovorika na OI v Londonu 2012.

»Vsekakor. To je bila, če odmislim ekipni nastop na EP leta 2014 v Montpellieru, tudi moja zadnja tekma. Želela sem si doseči čim boljšo uvrstitev, o tem, da bi osvojila zlato kolajno, pa nisem razmišljala. Toda počutila sem se dobro, šla sem optimistično iz borbe v borbo in si govorila: 'Poskusi dati vse od sebe, kar bo, pa bo.'«

Na olimpijskem turnirju v Londonu je bila razred zase v kategoriji do 63 kilogramov. Foto Matej Družnik

Se spomnite kakšne zanimive anekdote od tistega dneva?

»Ni bilo ravno tisti dan, ampak kakšna dva dni pred mojim nastopom. Ko me je v olimpijski vasi srečal zdravnik olimpijske reprezentance dr. Rudi Čajevec, me je vprašal: »Urška, zakaj pa tako grdo gledaš? Daj se, no, malo nasmehni …« Odvrnila sem mu, da se na olimpijske igre nisem prišla smejat. Tega nikoli ne bom pozabila.«

To je še en dokaz, kako zelo ste bili takrat osredotočeni, kajne?

»Dejansko sem bila z mislimi povsem pri svojem nastopu, čeprav je tudi res, da nikoli nisem bila znana po tem, da bi se na tekmovanjih veliko smejala. No, po moji zadnji borbi v Londonu se mi je na obrazu izrisal velik nasmeh. A ne toliko zaradi tega, ker sem osvojila zlato kolajno, kot zavoljo tega, ker je bilo vsega vendarle konec. Z ramen se mi je odvalilo velikansko breme, olajšanje je bilo ogromno. Za menoj je bilo namreč zelo težko obdobje. Kakšna tri leta pred tem so mi hkrati operirali obe koleni, potem ko sem si še v desnem strgala prednjo križno vez. Pred tem sem se namreč kar 12 let borila tako rekoč brez vezi v levem kolenu, nato pa to ni bilo več mogoče. Zadnje leto pred OI so se različni pritiski in pričakovanja še stopnjevali, ogromno sem garala, na srečo pa se je vse odvijalo in tudi odvilo v pravo smer.«

Pod vodstvom Marjana Fabjana si je leta 2012 v Londonu izbojevala naslov olimpijske prvakinje. FOTO: Matej Družnik/Delo

Mar še čutite posledice poškodb?

»No, ko sem bila že mamica, sem morala znova pod nož, ker se mi je strgala tudi umetna vez. Dr. Iztok Pilih, ki je že med kariero skrbel za moje noge, je moral spet odpreti koleno, svoje delo je vnovič opravil vrhunsko. A to še ni bilo vse; pred dvema letoma sem si po neumnosti povrhu strgala tudi ahilovo tetivo v desni nogi. Upam, da je zdaj vendarle konec teh težav.«

Po neumnosti?

»Bila sem z družbo v športni dvorani, ko so me začeli vabiti k metanju na koš. Ker nisem bila ogreta, nisem bila za to, vendar pa so me pregovorili. Ko sem nato prijela žogo in jo podala naprej, sem le malce preveč zasukala nogo, pri tem pa strgala tetivo. Takoj se mi je zdelo, kaj se mi je zgodilo. Ko sem se namreč usedla in potipala zadaj nogo, je bila tam, kjer bi morala biti tetiva, luknja. V tistem trenutku me je poklical mož Matej in me spraševal, kaj naj naredi, ker ima hčerkica vročino. Ker je bilo treba najprej poskrbeti za otroka, mu sprva nisem zaupala, kaj se mi je zgodilo. To sem mu sporočila šele po tem, ko so me odpeljali v bolnišnico, kjer so me naslednje jutro operirali. Matej, ki je bil košarkar, me zaradi tega še danes zbada, češ da košarka ni za vsakogar. Kar zadeva pa koleno, se dobro spomnim trenutka, ko se mi je strgala umetna vez. To je bilo na zaključnih pripravah za OI v Riu de Janeiru 2016, na katerih sem kot trenerka vodila našo moško reprezentanco. Ko sem se ogrevala z Miho Žgankom in sem stopila korak naprej, me je potegnil, sama pa sem v tistem trenutku preveč obremenila koleno, zaradi česar je v njem počilo. Toda sprva si nisem mislila, da je tako hudo. Ker mi je noga otekla, sem se odpravila k fizioterapevtu poljske reprezentance, ki mi je svetoval pregled pri strokovnjaku. Ker se je stanje nato izboljšalo, sem pozabila na to, po štirih letih pa se je spet močno poslabšalo. Ker mi je med hojo kar zablokiralo koleno, so ga spet odprli, očistili in odkrili, kaj je bil vzrok težav. Zaradi dotrajanosti meniskusa in primanjkljaja hrustanca so mi napovedali, da bom morala v roku desetih let zamenjati koleno.«

Kakor sama poudarja, je zdaj na prvem mestu mati (hčerkici Noli) in žena (možu Mateju Jugovarju). FOTO: Dejan Javornik

Kako vas ovira zdaj?

»Najbolj ga čutim takrat, ko moram nositi hčerkico Nolo, ki ima zdaj 20 kilogramov. To sicer ni teža, ki bi mi povzročala težave pri dvigovanju, koleno pa kljub vsemu trpi. Bolečina je precej neprijetna.«

Kako potemtakem skrbite za svoje počutje in telo?

»Zavedam se, da zanju skrbim premalo. Ko sem se pred dnevi vrnila z mladinskega evropskega prvenstva v Haagu, mi je Matej rekel, da bova zdaj pospravila kovčke, Nolo oddala v varstvo babici in šla teč. Nazadnje sem tekla julija, od takrat sta minila že dva meseca … Glede na to, koliko sem trenirala med kariero, se zdaj vsekakor premalo ukvarjam s športom. Ker mi je jasno, koliko je pomembna telesna aktivnost, bom zagotovo stremela k temu, da bom začela v tem pogledu delati več zase.«

Na svoji blesteči športni poti je osvojila veliko kolajn, največjo težo ima zlata z olimpijskih iger v Londonu 2012. FOTO: Matej Družnik/Delo

Na kakšen način se najraje rekreirate – s tekom?

»No, teka ne obožujem preveč. Tudi zaradi bolečin v kolenu ne, poleg tega so mi ga zdravniki odsvetovali. Podobno velja za hojo v gore, pri čemer je bolj kot vzpenjanje problematično spuščanje v dolino. Ko sem bila nazadnje v hribih, sem se ritensko vračala navzdol in jokala od bolečin. Najraje grem sicer v fitnes ali na pilates. Za mojo rekreacijo vsakodnevno skrbi tudi Nola, s katero poskušam preživeti kar največ časa. Takrat jo veliko dvigujem, delava prevale, ona pleza in skače po meni … Jaz sem na nek način njen športni rekvizit.«

Kakšno je sicer vaše mnenje o rekreaciji?

»To je neke vrste abeceda življenja. Z gibanjem namreč ne krepimo le telesa, ampak tudi duha. Med rekreacijo se nam zbistrijo misli, med njo lahko rešimo marsikateri problem. Sama pri sebi opažam, da določene zadeve – ko se enkrat preznojim – vidim popolnoma drugače. Po ukvarjanju s športom sem kot prerojena in polna energije. Da je gibanje dejansko nadvse koristno, nikakor ni zgolj floskula.«

Borut Pahor, zdaj že nekdanji predsednik Slovenije, je Urški Žolnir Jugovar lani izročil zlati red za zasluge – za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem. FOTO: Črt Piksi/Delo

Zdaj imate zelo natrpan urnik: ste vodja marketinga Celjskih mesnin, športna direktorica pri Evropski judoistični zvezi (EJU), podpredsednica Judo zveze Slovenije (JZS), pri kateri ste tudi v komisiji za marketing.

»Na prvem mestu pa sem mamica in žena.«

Potem vam ne ostane veliko prostega časa.

»Odkar sem pred tremi leti in pol nastopila redno službo, mi res že kar zmanjkuje časa. Ampak verjamem, da se bo tudi glede tega stanje vendarle izboljšalo.«

Kako pogosto še oblečete kimono?

»Nazadnje sem ga imela na sebi prejšnji mesec na veliki nagradi v Zagrebu, kamor so me povabili iz sodniške komisije pri Svetovni judoistični zvezi (IJF). Tam sem se potem sodnikom pridružila na treningu pred začetkom turnirja. Naj povem, da sem pri evropski organizaciji odgovorna tudi za trenersko in tekmovalno komisijo.«

Zaradi težav s koleni se s športnimi aktivnostmi ne more več ukvarjati toliko, kot bi si želela. FOTO: Dejan Javornik

Kaj pa za svoj užitek?

»Ne, juda se pa ne grem več, čeprav me je nazadnje, ko sem oblekla kimono, prijelo, da bi poskusila in se s kom prijela. Odkar mi je počila tetiva, me je grozno strah, da bi se mi to ponovilo, judo pa je na koncu koncev kontaktni šport. Ko sem bila trenerka, sem vedela, da v tej vlogi ne bom delovala dolgo; to namreč nikoli ni bila moja dolgoročna vizija. Že hitro sem se sama pri sebi odločila, da bom v trenerstvu vztrajala le do olimpijskih iger v Riu de Janeiru 2016, kar sem povedala tudi Marjanu Fabjanu. Moja glavna želja po koncu kariere je bila končati šolanje, diplomirati in si ustvariti družino. Za več let sem se povsem umaknila iz juda, da sem lahko tudi v zasebnem življenju naredila korak naprej.«

Toda nastope slovenskih judoistov in judoistk še zmeraj spremljate zelo pozorno, mar ne?

»Seveda. To bi počela, četudi ne bi bila podpredsednica JZS in športna direktorica pri EJU. Tako sem bila tudi med nedavnim mladinskim evropskim prvenstvom na Nizozemskem še posebej pozorna na naše upe, med katerimi sta se najbolj izkazali zlata Kaja Schuster in bronasta Nika Koren, ki sta prikazali lepe borbe. Tudi sicer je v Sloveniji kar nekaj mladih judoistov in judoistk, ki precej obetajo, tako da se za prihodnost juda pri nas ni treba bati. Sedaj je na zvezi in trenerjih, da se pravilno odzovejo in jih pravilno usmerjajo. Prehod iz mladinske v člansko konkurenco je namreč zelo zahteven, toda verjamem, da jim bo uspelo.«

Z reprezentančnimi kolegicami se je na evropskem prvenstvu leta 2014 v Montpellieru veselila tudi ekipne (bronaste) kolajne. FOTO: Miha Šimnovec