Zavist čuti na vseh koncih in krajih, bolijo ga tudi laži

Slovenski judoisti so se že osemnajstič zapovrstjo z evropskega prvenstva vrnili z vsaj eno kolajno, skupno so na tem tekmovanju osvojili kar 45 posamičnih odličij. Pod veliko večino (37) se je kot trener podpisal Marjan Fabjan, ki je med nedavnimi evropskimi igrami v Minsku do zlate lovorike popeljal Klaro Apotekar (do 78 kg).
 

Kako gledate na izjemen niz, ki ste ga z judoisti in judoistkami začeli na EP leta 2002 v Mariboru?

»Ne poznam športa, ki bi bil pri nas tako uspešen. Niti v tujini ne. Sploh pa ne vidim kluba, ki bi toliko let neprekinjeno prinašal odličja z največjih tekmovanj. Če sem iskren, zanje nimam več pravega občutka, po eni strani me puščajo celo ravnodušnega. Vsaka medalja ima dve plati; sleherna kolajna namreč nosi s seboj tudi določene posledice, ki jih drugi ne opazijo ali zaznajo.«

Katere?

»Športnikom se z uspehi povečujejo apetiti, s katerimi rastejo tudi stroški. Vanje je treba več vlagati, terjajo večjo podporo, več si želijo potovati, (še) bolj se jim je treba posvečati, zaradi česar za druge ostane manj časa. Z njim sem seveda omejen; kakor tudi z energijo. Opažam tudi, da niso vsi veseli, ko osvojimo kolajno. Nekateri so celo razočarani.«
 

Omenili ste, da je zaradi odsotnosti Tine Trstenjak in Andreje Leški, ki so jima odhod v Minsk preprečile poškodbe, le malokdo verjel, da boste nadaljevali izjemen niz osvajanja kolajn. Vi niste dvomili?

»Glede na to, koliko odličij sem že osvojil s svojimi varovanci, dobro vem, kaj lahko pričakujem. Težko rečem, da sem vedel, sem pa veliko pričakoval od Klare Apotekar in Ane Velenšek. Na koncu sta kolajni osvojili Klara in Maruša Štangar, torej dekleti, o katerih se pred začetkom evropskih iger ni veliko govorilo. Moram priznati, da sem več pričakoval od drugih, predvsem od Adriana Gomboca, za katerega sem bil prepričan, da si bo priboril vsaj peto mesto, ob idealnem razpletu tudi tretje. Do (vidnejših) uvrstitev bi se morala po mojem dokopati tudi Martin Hojak in Kaja Kajzer. Če bi imeli s seboj Trstenjakovo in Leškijevo, bi bili še močnejši. Obe bi bili – če ne bi bili poškodovani – sposobni seči po odličju, in ne bi bil presenečen, če bi se obe povzpeli na zmagovalni oder. A pustimo, da zacelita rane in se dobro pripravita za prihajajoče izzive.«

Katere so glavne prednosti Apotekarjeve?

»Višina (187 cm). Za nameček je odločna in zna v pravem trenutku povleči pravilno potezo. Zelo je tudi trmasta. Ko si nekaj vbije v glavo, to običajno tudi doseže. Imava zelo podoben značaj, oba imava karakter bika. Če bo želela tudi v prihodnje dosegati takšne uspehe, se bo morala pustiti tudi malo ukrotiti. Zdaj je videla, da takšen način dela – čeprav z veliko muko – obrodi sadove.«

 

V Minsku se je z naslovom evropskega prvaka okitil tudi Mihael Žgank, ki je bil do jeseni 2017, ko je prestopil v turško reprezentanco, prav tako vaš varovanec. Kako ste doživeli njegov podvig v Belorusiji?

»Ni me presenetil. On je rojeni zmagovalec. Ko se mu ponudi priložnost, jo izkoristi in gre do konca. Da se zna odlično zbrati in pripraviti za tekmovanje, je mogoče med drugim sklepati tudi po njegovi urejeni športni torbi. V našem klubu se je ogromno naučil, to je že večkrat priznal tudi sam.«
 

Ali vam je kaj žal, ker je odšel v Turčijo?

»Ne, ker sva se razšla na lep način in ker je šel na bolje. Zaradi tega sem ga pri tem celo podpiral.«
 

Vaše življenje torej narekujejo načrti?

»Brez njih ne bi bilo nič. Vsak trening je treba dobro načrtovati vnaprej, za slehernega je treba točno vedeti, kaj se bo delalo na njem. Vrhunski trener si ne more kar tako nekaj izmišljevati, ampak mora upoštevati, kaj so njegovi varovanci počeli pred tednom dni, kaj bodo naslednji teden.«
 

Kakšno je zdaj stanje Trstenjakove?

»V redu je. Na srečo operacija ni bila potrebna. Medtem že normalno trenira, bolečin ne čuti več, vendar potrebuje še nekaj časa, da se vrne v pravi ritem.«
 

Katero bo naslednje tekmovanje, na katero jo boste peljali?

Nisem se še dokončno odločil, tehtam med turnirjema za veliko nagrado v Budimpešti (med 12. in 14. t. m.) in Zagrebu (med 26. in 28. t. m.). Ob Tini bom bodisi v madžarsko bodisi v hrvaško metropolo peljal udarno ekipo iz svojega kluba. To bo tudi zadnje tekmovanje pred svetovnim prvenstvom konec avgusta v Tokiu.«
 

Med pripravami za evropske igre so tudi vas pestile zdravstvene težave. Katere?

»Imel sem povišan pritisk, poleg tega me je mučila revma, zaradi katere sem štirinajst dni zelo slabo spal. V meni se nabirajo določene stvari, ki jih moram reševati.«
 

Kolikšen je bil vaš krvni tlak?

»Zgornji 180, spodnji pa 115, nekaj takšnega. Da je tako visok, pripisujem vsakodnevnemu stresu, ki ga povzročajo tudi neprespane noči, potovanja z letalom in daljše vožnje. Ko s kombijem vozim tekmovalce, sem seveda odgovoren zanje. Le redki si lahko predstavljajo, kakšno breme zna biti to. Nikoli ne bom pozabil, kako smo se nekoč za las izognili hudi nesreči, ko je šofer tovornjaka izgubil nadzor nad svojim kamionom in ga je začelo zanašati naravnost proti nam. Če ne bi v trenutku močno zavil v nasprotno smer, nas danes verjetno ne bi bilo tu. Ko se mi pred očmi zavrti tisti film, si mislim, da bi bilo pametneje s krampom nekje kopati po cesti, ali doma opravljati hišna opravila, ali delati za tekočim trakom, kjer odgovornost zagotovo ne bi bila tako velika. Jaz moram biti pogosto ata in mama hkrati, vse moram pripraviti in skrbno načrtovati vnaprej, urediti letalske karte, poskrbeti, da je kombi tehnično brezhiben, razporediti tekmovalce, določiti, kje bodo sedeli, kdaj bodo počitki … Najprej moram poskrbeti zanje, šele nato pridem na vrsto jaz.«
 

Ni skrivnost, da vam pomagajo vaši (nekdanji) varovanci.

»Seveda imam kar nekaj pomočnikov, ki mi pomagajo pri vodenju kluba, zlasti ko gre za mlajše skupine. Zato sem jim nadvse hvaležen. Več jih je, naj omenim le Igorja Trbovca, Petro Nareks, Urško Žolnir, Lucijo Polavder in seveda tudi svojo življenjsko sopotnico Simono Lotrič, ki bdi nad malčki in opravi zelo veliko delo, saj je ključno, kako se najmlajšim predstavi judo. Izjemno pomembno je, kaj in kako (na)uči malčke, ki si na začetku najbolj zapomnijo določene stvari. Večina mojih nekdanjih varovancev je ostala tako ali drugače povezana s klubom; razen seveda tistih, ki so odšli drugam.«
 

Kaj vam še dvigne pritisk v Sloveniji?

»Zavist ljudi, ki jo čutim na vseh koncih in krajih, tudi na družabnem omrežju facebook. A zavistneže po eni strani celo razumem, saj z uspehi svojih judoistov marsikomu zaprem vrata. A to je šport, to je borba. Razumem tudi, da mi v drugih športih ne privoščijo kolajn. Verjetno se sprašujejo, zakaj ne morejo biti tako uspešni, kot je Fabjan. Odgovor je preprost: ker ne poznajo ozadja.«
 

Težko je verjeti, da imate facebook?

»Saj ga nimam jaz, ima ga naš klub. Za facebook si vzamem trikrat na teden po pet minut, da preverim ključne stvari. Ogromno izvem tudi od sodelavcev, ki mi posredujejo vsako pomembno novico.«
 

Vaša prva olimpijska prvakinja Urška Žolnir je marca prvič postala mamica. Ali se je medtem že vrnila k judu?

»Da, počasi se spet priključuje naši ekipi; poleti bo treninge vodila trikrat na teden.«
 

Kako ste zadovoljni z delovanjem Judo zveze Slovenije (JZS)?

»Gre neko svojo pot, prihodnost pa bo pokazala, ali je pravilna. V mlajših kategorijah še zdaleč ni vse rožnato, zato bo treba pripraviti kakšen nov program in osvežiti vse skupaj. Predvsem pa bodo morali odgovorni začeti verjeti tistim mojstrom, ki delajo rezultate, saj jim ti ne bodo ničesar vzeli. Razumeti morajo, da bodo z njihovim znanjem kvečjemu (pri)dobili.«
 

Kaj pa z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS)?

»Je takšen, kakršen pač je. Odgovornim zamerim, da nimajo svojih prostorov. Jaz sem si marsikaj zgradil sam, od kozolca do telovadnice … Pričakujem, da si bodo na OKS zgradili lepo zgradbo, v obliki značilnega slovenskega simbola. Zelo me žalosti tudi Bloudkova nagrada oziroma ljudje, ki so mi pet let lagali o pokojnini zanjo. Vsi po vrsti, od najnižjega do najvišjega, so mi zagotavljali, da bom dobival ustrezno »penzijo«, pred časom pa sem izvedel, da je vendarle ne bom deležen. Še danes se odgovornim niti sanja ne, kaj je treba narediti zanjo in kdo si jo zares zasluži. Boli me, ker tako prinašajo naokrog takšnega moža, kot je bil Stanko Bloudek, ki se zdaj verjetno obrača v grobu.«
 

O čem boste predavali na seminarju, ki ga boste imeli 6. in 7. septembra v Podčetrtku?

»Pripovedoval bom o tem, kaj vse je treba narediti, da pripelješ otroka do kolajne na olimpijskih igrah. Pričakujem okrog 50 poslušalcev, dal pa jim bom tisto, kar si bodo želeli izvedeti. Na seminarju, ki je primeren za trenerje in tekmovalce iz vseh športnih panog, ne le juda, bom imel dve dobitnici olimpijskih odličij, eno olimpijsko prvakinjo. Več pa zdaj še ne bi rad razkril.«