Tudi jaz imam dvome, a ko stopim pod steno, izginejo

Prvo ime svetovnega prvenstva v plezanju Janja Garnbret se je z dvema zlatima kolajnama in s srebrno vrnila iz Innsbrucka in medijem na ogled postavila svoj izplen. Začrtane cilje 19-letnica uresničuje kot po tekočem traku, a opozarja, da ni strahu, da bi ji jih nekega dne zmanjkalo. Zdaj jo čaka kratek počitek in tekma v Kranju konec meseca, o kateri je razmišljala tudi v pogovoru za Delo.
 

Dejali ste, da je bilo SP tako intenzivno, da ste imeli občutek, kot bi se odvijalo dve leti. Kako je zdaj z vašo energijo?

Energije imam trenutno še za kakšen odstotek. Moram si vzeti čas zase in si malo odpočiti. Če bi mi kdo zdaj rekel, da se SP še enkrat začenja, ne bi zmogla. Raje se »zakopljem« stran in tam ostanem. Ostajajo pa lepi spomini, zato se kljub utrujenosti tudi prijetno počutim. Po prihodu iz Innsbrucka sem imela malo premora, po SP še nisem šla na steno – to je ena oblika moje regeneracije. Treba se bo še naspati. Najbolj pa si odpočijem pravzaprav na treningu: ko uživam in poslušam svoje telo. To je zame najučinkovitejša regeneracija.
 

SP v Innsbrucku je bilo za vas prvo, na katerem ste tekmovali v balvanskem plezanju. Ko ste predlani postali svetovna prvakinja v težavnosti, ste balvane izpustili zaradi mladosti?

Tekmovanji sta se tedaj prekrivali in treba se je bilo odločiti, v kateri disciplini bom nastopila. Izbrala sem težavnost. Bila sem v dobri formi, pa tudi vsi so me videli kot težavnostno plezalko, ne pa še kot balvansko. Moj cilj je bil, da nekega dne pokažem, kaj znam še v balvanih. Zato sem se osredotočila potem nanje. Ko sem izvedela, da v urniku letošnjega SP ni prekrivanj med tema disciplinama, sem bila vesela, da mi ni bilo treba spet izbirati.
 

Preskakovanje z balvanov na težavnost in obratno je verjetno izziv. Kako se za to »naštelate« v glavi?

Treba se je pripraviti na drugačen sistem. Večinoma sicer treniram oboje. To preklapljanje je težko na začetku leta. Ko sezona steče, pa je menjavanje malo lažje.


 

Zelo čustveni ste bili po zmagi na balvanih. Se je kaj takega kopičilo v vas, da je potem izbruhnilo?

Res sem si želela to zmago, to so bile moje otroške sanje. Ko sem pred dvema letoma postala svetovna prvakinja v težavnosti, je bila ena kljukica odkljukana. Logično je bil naslednji cilj še naslov v balvanih. Letos sem vse delala zanj. Ko sem bila lani druga v seštevku balvanov, sem si za letošnje SP v Innsbrucku začrtala zmago. Vse to se je kopičilo v meni. Po zmagi še nikoli nisem bila tako čustvena. Ta dosežek mi bo vedno ostal v srcu.
 

Zdi se, da vas nič ne ustavi. Ne matura v prvem delu sezone in ne poškodba rame pred SP. Kakšne prijeme imate, da vas ovire ne iztirijo?

Še nikoli nisem bila neuspešna. Ni se zgodilo, da bi bila peta in bi se slabi rezultati kopičili. Zato nisem imela težkih psihičnih preizkušenj oziroma problemov, ki bi mi pobirali motivacijo. Razumljivo, tudi jaz imam dvome o tem, ali sem ali nisem pripravljena za tekmo. Ko pa pridem pod steno, pod smer ali balvane, gredo vse te skrbi stran. Ostaneva samo jaz in stena. In želja po plezanju. Zelo rada plezam in ta ljubezen me drži na vrhu.
 

Ko sva ravno omenili maturo. Kako naporen je bil ta »trening« v primerjavi s plezalnimi?

Dobro mi je dela, ker sem se odklopila od plezanja, osredotočila sem se na nekaj drugega. Sicer nerada sedim za knjigami in se učim, ampak sem si rekla, da je to nekaj, kar pač moram opraviti in ko jo bom naredila, bom svobodna. To je bila moja velika motivacija, da grem potem lahko plezati. Žal mi je, da v tistem obdobju nisem mogla tekmovati, saj to rada počnem, ampak četrto mesto v balvanih z zgolj tremi tekmami, je zame dober rezultat. Nisem bila preveč razočarana.
 

V zgodovino ste se vpisali kot prva z naslovi svetovne prvakinje v treh disciplinah. Kakšni so bili odzivi v plezalnem svetu?

Nihče ni bil zelo presenečen nad mojimi dosežki, saj so vsi pričakovali, da bom zmagala, tudi trenerji iz drugih reprezentanc. Bili so navdušeni, kako mi je to uspelo. Seveda pa sem tudi sama zadovoljna s tem, kar sem pokazala in dosegla.


 

Ste prva zmagovalka v olimpijski kombinaciji. Koliko vam pogled uhaja k Tokiu 2020?

Tokio je zdaj malo bližje, kot je bil. Prvič sem spoznala kombinacijo, vse skupaj se zdi bolj realno. Prihodnje leto bo tudi v znamenju kvalifikacij za olimpijske igre, zato bo najpomembnejše leto doslej. OI so daleč, vendar hkrati blizu. Pripravljala se bom zanje.
 

V Innsbrucku ste vsi dobili malo boljši vpogled v to, kakšen bo olimpijski format. Kakšne odgovore ste dobili?

Meni ta disciplina ni ravno najbolj pri srcu. Tudi od drugih tekmovalk in tekmovalcev slišim enake odzive. Specialistom kombinacija ni všeč. Leži pa tistim, ki so povprečni v vseh disciplinah. Seveda pa povprečen plezalec ne bo zmagal na OI, ampak tisti, ki bo dober v vseh. Skratka, odzivi so različni, ampak večini ni najbolj všeč.

 

Bliža se tekma za svetovni pokal v Kranju. Je za vas domača preizkušnja sprostitev ali pritisk?

V Kranju je občinstvo super, razpoloženje čudovito, res rada plezam tam. Hkrati – razumljivo – čutim tudi pričakovanja okolice in ni najboljše plezati pod takim pritiskom doma. Ampak ko prideš pod steno, vse pozabiš, osredotočiš se nase in nanjo. Takrat tudi jaz pozabim na vse.
 

Vaš naslednji cilj je torej Kranj. Med drugimi pa še zaposlitev v javni upravi in lasten plezalni center. Kako kaže na obeh področjih?

Za vojsko sem že oddala papirje, upam, da mi bo tudi to poglavje z zaposlitvijo uspelo. Z Domnom (Škoficem, Janjinim partnerjem, op. a.) nameravava postaviti plezalni center v Radovljici in dobro nama kaže. Imava že načrte, vse je pripravljeno. Verjetno bo v prihodnjem letu že v polnem zagonu.