Tokio je velika motivacija, vendar je norma predaleč

Za Rokom Puharjem je naporna in stresna sezona, prav takšen pa je bil zanj ljubljanski maraton. Do polovice proge je kazalo, da bo z veliko prednostjo postal državni prvak, nato pa so se začele težave in okoli tridesetega kilometra je odstopil. Del pogovora sva opravila pred, del pa po ljubljanskem maratonu.
 

Kaj se je zgodilo? Zdelo se je, da ste dobro na poti.

Po letošnji sezoni se mi je zdelo najbolj smiselno, da nastopim na maratonu, na katerem se ne bom pretirano obremenjeval z rezultatom, ampak bom tekel bolj sproščeno. Do polovice proge sem bil v skupini z vzhodnoafriškimi atletinjami, saj med njimi in vodilno moško skupino ni bilo nikogar. Še vedno smo bili v ritmu za tek okoli 2;21, bil sem dokaj sproščen. Na 24. kilometru pa so se začele težave. Čeprav sem jih večkrat preizkusil, mi – iz za zdaj še neznanega razloga – niso ustrezali izotonični napitki. Postalo mi je slabo in zapeklo me je v prsih. Nato pa me je začelo boleti tudi stopalo, obut sem bil v dokaj nove tekaške copate. Bolečina se je stopnjevala do te mere, da sem okoli tridesetega kilometra težko stopil na nogo. Ustavil sem se, odvezal vezalke, a bolečina je bila premočna – naredil sem lahko le tri korake, nato pa sem odstopil.

Ste v kratkem načrtovali še kak nastop?

Enega sem imel v mislih, vendar je zdaj tudi ta pod vprašajem. Odločil se bom v prihodnjih dneh.

Zakaj ste se prav letos odločili, da nastopite na daljši preizkušnji? V preteklosti ste se redno uvrščali med prve tri na polmaratonu – v zadnjih petih letih ste dosegli štiri zmage in eno drugo mesto.

Že dolgo sem razmišljal, kdaj bom v Ljubljani tekel na 42 kilometrov, saj vendarle gre za domačo tekmo. Letos je dodatno motivacijo predstavljalo dejstvo, da ta tekma šteje za naslov državnega prvaka.

Ste se tako odločili tudi zaradi lanskega rekorda proge, ki je ne nazadnje potrdil, da je trasa hitra?

Ne. Rekord je res izjemen, a trasa mi je bila nekoč – ko se je dvakrat teklo isti krog – bolj všeč, saj mi je že več tekačev povedalo, da je zdaj drugi krog zahtevnejši. Žal mi je bilo tudi, da sem že vnaprej vedel, da bom moral dobršen del tekme preteči sam; na to sem se tudi skušal psihološko pripraviti. Na dveh maratonih, ki sem ju odtekel najbolje, sem tekel v skupini.

Ste bili pred maratonom v navezi z organizatorji? Da bi pripeljali tekače, ki so vam blizu po osebnem rekordu?

Pred tremi meseci sem govoril z Borutom Podgornikom, ki je na ljubljanskem maratonu zadolžen za tovrstne zadeve. Mislil sem, da bodo organizatorji po lanskem rekordu stopili korak nazaj in poskusili zapolniti luknjo, ki vedno nastane med vzhodnoafriškimi atleti in rekreativci, a se to naposled ni zgodilo. Predlagal sem tudi, da bi mi zagotovili zajca do 20. ali 25. kilometra, toda tudi iz tega ni bilo nič.

Nekoč ste veliko tekmovali – tudi na stezi –, v zadnjem obdobju pa ste imeli tekem manj.

Lani sem načrtoval nastop na maratonu na evropskem prvenstvu v Berlinu, nato pa sem mesec dni pred tekmovanjem izvedel, da nanj ne potujem. Proti koncu leta sem spet začel dokaj uspešno nastopati, nato sem januarja odšel na priprave v Kenijo. Ko sem se vrnil, sem se odlično počutil, potem pa se mi je na tekmah začelo vse podirati. Na krajših razdaljah nisem dosegel, kar sem pričakoval, zato sem odpovedal nastop na prvem maratonu in se osredotočil na jesenskega.

Kako so potekale priprave? Ste bili zadovoljni z njimi?

Treningi so potekali zelo dobro; lahko rečem, da najbolje doslej. Zadovoljen sem bil tako z glavnimi maratonskimi kot tudi s treningi hitrosti. Preizkusil sem tudi različne gele in športne napitke, da sem videl, kaj mi najbolj ustreza. Drugače je bilo na tekmah: medtem ko sem v Banja Luki tekel dobro, deset kilometrov na cesti sem iz polnega maratonskega treninga pretekel v manj kot 31 minutah, sem na naslednjih dveh preizkušnjah odstopil. To mi je malce porušilo motivacijo in samozavest.

Imate morda kakšen poseben trening, na podlagi katerega lahko ocenite pripravljenost za nastop na maratonu?

Da, in sicer dolgi tek (nad 30 kilometrov), na katerem tri do štiri kilometre tečem v maratonskem ritmu, nato pa enako razdaljo v od dvajset do trideset sekund počasnejšem ritmu. Če ta trening opravim brez težav, približno vem, kaj si lahko obetam na tekmi.

Kako na športnika vpliva, da Mednarodna atletska zveza IAAF vse bolj zaostruje norme v vseh atletskih disciplinah? Maratonska norma za olimpijske igre v Tokiu (2;11:30) je postavljena zelo visoko …

Nikoli nisem bil atlet, ki bi vse podrejal nastopu na eni veliki tekmi; nikoli nisem sanjal o nastopu na olimpijskih igrah. Kljub temu pa mi je Tokio predstavljal veliko motivacijo; to je bila edina velika tekma, na kateri sem resnično želel nastopiti. Zato je odločitev IAAF gotovo vplivala name. Nekaj upanja sicer še ostaja, na olimpijske igre se je mogoče uvrstiti prek zapletenega sistema točkovanja, sestavljenega iz uvrstitev in rezultatov na maratonih, četudi nimaš norme. Toda to je precej negotovo, precej bolj gotovo je, da norme naslednje leto ne bom mogel teči.

Kako pa gledate na dogodke, kot je bil projekt Ineos 1:59, na katerem je Eliud Kipchoge kot prvi Zemljan maratonsko razdaljo pretekel pod dvema urama?

Gotovo je bil projekt dobra promocija za maraton: bil je v središču medijske pozornosti, ljudje so spremljali ta dogodek. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da je bilo vse preračunano do potankosti in da rezultat ne šteje kot svetovni rekord. Močno upam, da bo Kipchoge v 'regularnih' pogojih znova izboljšal svetovni rekord.

Koliko časa prihrani tekač v idealnih pogojih, kot so bili na Dunaju? Kipchoge je tekel približno dve minuti hitreje kot ob svojem svetovnem rekordu. Bi si upali napovedati, koliko bi v takšnih razmerah tekli vi?

Menim, da sta dve minuti kar realna ocena. Po eni strani tak projekt, ki tudi ogromno stane, predstavlja velik pritisk za tekača: če bi odstopil, bi to bila katastrofa. Po drugi strani ima med tekmo manj skrbi kot 'običajen' maratonec. Ne obremenjuje se z vremenom, vmesnimi časi, napitki, ostalimi tekači … To je velika prednost.