Thomas Bach za olimpijski prestol brez tekmeca

Nemec Thomas Bach je in bo ostal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok). Na sredini 137. skupščini v Atenah je edini kandidat za to mesto. Ostrih kritik njegovega dela je malo. Še najglasnejše v zadnjih dneh prihajajo iz vrst nemške politike.

Bach je septembra 2013 na olimpijskem prestolu nasledil Jacquesa Roggeja, ki se je v 12 letih spopadel s koruptivno dediščino svojega predhodnika Španca Juana Antonia Samarancha in odprl vrata svojemu nasledniku.

Po pravilniku Moka je 67-letni Bach vodil olimpijsko gibanje v zadnjih osmih letih, že julija lani na spletnem zasedanju pa je najavil kandidaturo za nova štiri leta. Nekdanji olimpijski prvak v sabljanju (leta 1976) in politik bo zanesljivo potrjen za nov mandat, saj protikandidata nima, pa čeprav mu tokrat ne bo pomagal kuvajtski šejk Ahmad Al Sabah.

Njegovega glavnega podpornika ob prvi izvolitvi, člana kuvajtske kraljeve družine, zaradi morebitnega ponarejanja dokumentov od leta 2018 preiskujejo v Švici. In tudi to naj bi bila politika Bacha, zavzemanje za transparentno in neomadeževano delovanje v športu.

Mok so morali v času njegovega predsedovanja med drugimi zapustiti tudi nekdanji predsednik Mednarodne atletske zveze Senegalec Lamine Diack, nekdanji predsednik Evropskega olimpijskega komiteja Irec Pat Hickey in član Moka in odbojkarski delavec Brazilec Artur Nuzman. Korupcija, pranje denarja, preprodaja vstopnic ... seznam zlorab položaja v športu je bil dolg.

Bachova agenda ima ostre kritike

Sredina skupščina bo nedvomno tudi priložnost za pregled Bachovega dela. V Moku so prepričani, da so opravili skoraj 90 odstotkov naloge iz Agende 2020. Pred osmimi leti je Bach napovedal več trajnosti, večjo raznolikosti na igrah, več verodostojnosti in integritete športnih organizacij, pa tudi več vpliva svojih članov in vključevanje mladih in novih športnih zvrsti.

A odzivi na agendo so pri kritikih tudi ostri. Prav trajnost in nižanje stroškov za izvedbo iger sodijo v okvir neizpolnjenih napovedi Moka. Igre v času predsedovanja Bacha so zapustile zelo različno dediščino med Pekingom, Londonom in Rio de Janeirom. Trajnostna in racionalna izvedba sta res uspela le Britancem.
Velik madež je pustil »dopinški in predrag« Soči, tudi Pjongčang in Tokio sodita med tiste, kjer se nadaljuje večanje proračuna za izvedbo. Prebivalstvo v zahodnih demokratičnih družbah je prav zaradi enormnih stroškov vse bolj proti prireditvi iger. Lep dokaz so kandidature za zimske igre 2022, kjer sta na koncu v boju za izvedbo ostala le Kitajska in Kazahstan. Vsaj v zadnjem času je kandidatov spet nekaj več, a tudi pri zadnjih igrah so odpovedi kandidatur prišle naknadno.



Ostre so tudi kritike na odzive v zvezi z rusko dopinško afero iz Sočija, kjer je le Mednarodna atletska zveza zmogla pogum za izključitev športnikov s tekmovanj, v vseh drugih športnih organizacijah so iskali rezervne različice nastopa ruskih tekmovalcev. Tudi pri Moku. V Riu je po »kupčkanju« lahko nastopilo 300 ruskih športnikov, na zimskih igrah v Koreji 170, pa čeprav brez državnih simbolov.

Mok se je v aferi znašel v težkem položaju in se odločil, da ruskim športnikom, ki niso vpleteni v afero, omogoči nastop na igrah. Individualna obravnava je dobila prednost pred kaznovanjem celotnega športa, a kritiki poudarjajo, da je bila odločitev napačna, saj je šlo v Sočiju za državno načrtovan, voden in prikrit doping, za katerega so obstajali trdi dokazi in da bi bila le drastična kazen opozorilo za vse druge.

Organizacija iger utrjuje samodržce in nedemokratične sisteme

Tudi v Nemčiji Bach nima le prijateljev. Predsedujoča odboru za šport Dagmar Freitag iz vrst socialdemokratov za nemško tiskovno agencijo DPA ocenjuje, da je Mok ostal jedro športno-politične moči v svetu in po zaslugi iger tudi gigantski tržni projekt. In prav pri tržnem modelu je po mnenju Freitagove Bach zelo uspešen, kar mu daje podlago za nadaljnje vladanje.

A Freitagova za DPA še izpostavlja, da je bil Bach v času svojega predsedovanja preveč popustljiv do držav, ki temeljnih vrednot športa, kot so transparentnost, trajnost, poštenost in spoštovanje nikakor ne upoštevajo. Pri tem mu tudi ona očita medlo ravnanje Moka v primeru ruskega dopinga, pa tudi podelitev organizacije olimpijskih iger državam, kjer je kršenje človekovih pravic del vsakdana.

Še več, izjave vidnih športnih funkcionarjev, da organizacija iger spreminja človekove pravice v državah prirediteljicah, Freitagove zavrača kot populistične. Že pred njo so številni namreč opozarjali, da organizacija tovrstnih dogodkov še krepi vloge raznih samodržcev in nedemokratičnih sistemov.

A do določenih premikov je prišlo. Najbolj je leta 2018 odmevalo zbliževanje obeh Korej med zimskimi igrami v Pjongčangu. Vsekakor gre za korak v pravo smer, ki pa mu morajo v različnih državah in na različnih področjih slediti novi. Prav Mok naj bi bil tudi smerokaz za vse druge športne organizacije, ki prav tako omogočajo izvedbo velikih dogodkov v nedemokratičnih državah.