Stane, a ti je bilo tega treba?

Kdaj, kje in s čim ste nazadnje leteli?

Pred dvema dnevoma z Mt. Brenta pri Gardskem jezeru v Italiji, s 600 metrov visoke stene. Letel sem s posebnim oblačilom za letenje wingsuit. Po 40 sekundah letenja s hitrostjo 200 km/h sem na višini okoli 150 metrov nad tlemi odprl padalo.

Kakšen je občutek, ko skočite v prazno?

Pri skoku v prepad ne občutim, da padam v prazno. Zaradi hitrosti me zrak drži kot voda pri plavanju, pokrajina pred menoj se začne premikati v vodoravni smeri, letim s hitrostjo med 150 in 200 km/h. Občutki in doživetje letenja so nepopisni, čeprav vse skupaj traja od 30 sekund do ene minute in sem vsako sekundo od 15 do 30 metrov nižje. Potem za varen pristanek odprem padalo.

Se spominjate tudi svojega prvega poleta?

Seveda, poskusil sem že leta 1973. Po slikah iz nemške revije Stern sem konstruiral in izdelal zmaja za prosto letenje, vendar z njim v tistem letu nisem poletel. Z manjšimi spremembami na krilu in nosilnem ogrodju sem uspešno poletel januarja 1974. Imel sem dvaindvajset let in, zanimivo, ko sem šel na hrib, stekel po njem in poletel, sem imel občutek, da sem to že počel, leteti ni bilo zame nič novega. Letel sem kak meter ali meter in pol nad tlemi, morda dvajset ali trideset metrov daleč. To je bilo nekaj enkratnega.

Leteti sem želel od nekdaj, ko sem videl prvo letalo nad Škofjo Loko, sem rekel to je to.

Kako mislite, da to za vas ni bilo nekaj novega? Saj ste vendar prvič leteli.

Res je, vendar sem letenje v sebi vizualiziral. Leteti sem želel od nekdaj, ko sem videl prvo letalo nad Škofjo Loko, sem rekel to je to, jaz bom naredil tako letalo in bom letel. Ta želja me je dobesedno obsedla. Še brati nisem znal, ko sem že pregledoval in študiral knjige o letalstvu. Poleg tega sem pozneje kot osnovnošolec prebiral pravljice, v njih sem bral o letečih preprogah, oblačilih za letenje, junaki so leteli na pravljičnih zmajih.

Vse to, o čemer sem bral, se mi je pozneje uresničilo. Kaj pa je leteča preproga? Jadralno padalo, le da ne sediš zgoraj, temveč pod njim. Oblačila za letenje so danes t. i. wingsuit oblačila. Padalci z njimi skočijo iz letal, helikopterjev, balonov ali pa s prepadnih sten in z njimi letijo. Zmaji iz pravljic pa so danes jadralni zmaji.

FOTO: Jože Suhadolnik

Strast vam je uspelo povezati s poklicnim življenjem, kar je velik privilegij.

Res je, pred 30 leti sva z ženo Magdaleno pustila dobri službi, imela sva že tri otroke in sva se lotila posla. Nisva sicer začela iz nič, že prej smo s takratnim partnerjem delali jadralna padala, a smo se razšli. Na začetku samostojne poti nama je pomagalo nemško podjetje, s katerim smo že sodelovali, dobili smo stroje in 30.000 mark posojila.

Proizvodnjo smo začeli v domači kleti, nadaljevali v večjih najetih prostorih, v nekaj letih povrnili dolg in po osmih letih zgradili novo delavnico. Jaz sem skrbel za razvoj, proizvodnjo, vsak teden sem hodil v Nemčijo, žena je vodila firmo, finance, tudi gradnjo nove delavnice. Zdaj sva oba upokojena, podjetje pa je prevzel sin Andrej.

Vaše podjetje je uspešno predvsem na tujih trgih, tudi v Ameriki. Kako vam je uspelo?

Če si hotel v Jugoslaviji leteti z zmajem, si ga moral narediti sam. Za takratne razmere je bil nakup v tujini predrag, uvozne dajatve pa tako visoke, kot bi kupil dva. Težave so bile tudi z materialom za gradnjo. Jadrovino za zmaje smo kupovali v Trstu pri jadrarjih, spinaker za jadralna padala pa konec 80. let v Nemčiji. Samogradnja preprostih letalnih naprav je bila pravzaprav prednost, saj smo se na ta način učili in nabirali izkušnje ter po kakovosti kmalu prekašali velike.

V 90. letih prejšnjega stoletja smo uspešno prodajali naša padala za skoke iz letal na evropskem, predvsem pa na severnoameriškem trgu, žal v začetku ne pod našo blagovno znamko. Za promocijo pa so največ naredili tekmovalci, ki so z našimi padali zmagovali po svetu. Prvi uporabniki naših padal so bili bratje Pečnik iz hrvaške reprezentance v figurativnih skokih. Z našimi padali, ki so odlično letela, so vzbujali pozornost in nam delali odlično promocijo.

Pravi preboj smo dosegli leta 2001 v Kuala Lumpurju s padalom Troll, tam sta Robert Pečnik in Nenad Pešut zmagala na tekmovanju v base skokih z nebotičnikov Petronas. Zbrani so bili padalci, ki so v tej disciplini nekaj pomenili. Začeli smo sodelovati z Američani in Avstralci. V kratkem času je naše podjetje Atair postalo vodilni proizvajalec padal za base skoke.

Ljubezen do letenja vas je peljala od jadralnega zmaja, jadralnega padala, skokov iz letal do base skokov in poletov v letalni obleki oziroma wingsuitu. Kako je šla ta pot, na kateri ste vselej prepletali hobi in poklic?

Začetkom z zmajem je sledilo letenje z jadralnim padalom in pozneje še skoki iz letala. Doma smo že imeli proizvodnjo reševalnih padal, delali pa smo tudi prototipe padal za naročnika iz Nemčije. Ker se ta padala niso dobro obnesla, sem se odločil, da naredim svoje. Če sem ga hotel sam preizkusiti, sem moral postati padalec, zato sem v začetku devetdesetih opravil padalski tečaj v Zagrebu.

Prve štiri skoke sem naredil z okroglim padalom. Takoj sem začel snovati lastno padalo in sem ga lahko uporabil že pri svojem osmem ali devetem skoku. Pozneje sem opravil približno šeststo skokov, a ne le iz letala, to mi ni bilo dovolj. Skakal sem s helikopterjev, motornih zmajev, balonov, kjer sem občutil večjo svobodo. Konec 90. let sem odkril base skoke, v katere me je vpeljal Američan Tracy Walker, s katerim sva se srečala v Nemčiji in postala prijatelja. Tako sem leta 1998 stal na robu stene v Dolomitih in moja zadnja misel pred skokom je bila: »Stane, a ti je bilo tega treba?« Ampak sem skočil, naredil nenameren preval naprej, se zravnal in odprl padalo. Takoj sem vedel, da je to svoboda, ki jo iščem in ki sem je bil navajen pri zmaju ali jadralnem padalu.

V začetku maja boste praznovali sedemdeset let, skoraj pol stoletja se ukvarjate z nevarnim športom. Kako je s strahom?

Seveda se zavedam, da je to nevarna dejavnost, vendar se jo da početi dokaj varno, če se držimo ključnih pravil. Menim, da k mojemu varnemu letenju prispevajo predvsem znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil pri vseh svojih dejavnostih, poznavanje vremenskih razmer in seveda poznavanje samega sebe. Odločilno je namreč, da lahko sam sebi rečeš, danes pa ne bom skočil, ker se ne počutim dobro, ali tu ne bom skočil, ker se mi zdi prenevarno. Za varnost te mora pred skokom biti strah. Zato je pomembno, da skokov ni preveč, dovolj sta eden, dva na dan. Če skačeš instantno, kot je danes žal pogosto, izgubiš strah, kar pa je nevarno.

Ste bili kdaj v kritični situaciji?

Imam več kot tisoč base skokov s sten, stolpnic, mostov in podobno, vendar se pri tem nisem resneje poškodoval ali bil v res kritični situaciji. V skoraj 50 letih letalskih avantur sem si trikrat zlomil levo roko v zapestju, dvakrat sem si poškodoval hrbet, vendar so bile to manjše poškodbe, ki sem jih odpravil v nekaj tednih ali mesecih, kaj hujšega pa se mi ni zgodilo. Eni pravijo temu sreča, drugi angel varuh. Tudi moja žena pravi, da imam angela varuha, ki pa je dober zato, ker mu ni dolgčas. Zaveda se, da če mene izgubi, bo v varstvo dobil kakšnega dolgočasnega človeka, zato se mora zame potruditi.

V trenutku, ko nimaš več stika s tlemi, veš, da ni vrnitve, a takrat si umirjen.

Kako intimno doživljate skoke oziroma letenje?

Ne glede na to, s čim letim, to najrajši počnem v družbi prijateljev in dobrih znancev, ki so od osem do 45 let mlajši od mene in imajo podobne poglede na naše dejavnosti. Pri base skokih sem najrajši v družbi s sinom Andrejem in dr. Iztokom Tomazinom. Pred skokom stopim na rob stene in pogledam dol, ob tem me nekako stisne, ni prijeten občutek. Pogledam, ali je vse v redu, in se pripravim na skok, včasih lahko naredim nekaj korakov do roba stene, včasih se odrinem z mesta, zaplavam po zraku, in ta občutek je fantastičen.

V trenutku, ko nimaš več stika s tlemi, veš, da ni vrnitve, a takrat si umirjen. Roke naravnaš v položaj za letenje, hitrost narašča, tudi do 200 kilometrov na uro, in začneš leteti. To doživetje je nezemeljsko. Potem priletiš v dolino, oceniš, kdaj je treba odpreti padalo, in sledi le še pristanek. In če smo na vrhu vsi rahlo nesproščeni, nas je doli ob pristanku en sam velik nasmeh. Takrat imaš občutek, da si nepremagljiv.