Slovenske barve bo v Tokiu branilo od 60 do 80 športnikov

Resda športni svet do naslednjih olimpijskih iger, od 24. julija do 9. avgusta 2020, loči še eno leto, a neposrednim akterjem misli že zelo uhajajo proti Tokiu, prizorišču tega izjemnega dogodka. Tako tudi pri Olimpijskem komiteju Slovenije še zdaleč ne stojijo križem rok, kar nam je potrdil tudi operativec, generalni sekretar Blaž Perko.

 

Kako je iz sedanjega zornega kota z udeležbo slovenskih športnikov na naslednjih olimpijskih igrah, kako glede norm sodelujete s panožnimi zvezami, kdaj bi lahko sestavili skupaj obrise seznama kandidatov?

Športni del naše priprave na igre je zelo živahen, kriteriji so znani, jeseni bomo dejansko imeli obrise seznama resnih kandidatov za nastope na igrah. Seveda zato temeljito sodelujemo s panožnimi zvezami, obenem je jasna zadeva o tem, da bodo največja tekmovanja predstavljala v prihajajočih tednih in mesecih pomembno sito za pot na OI, tako je prav te dni v plavanju, sledila bo kmalu atletika, še pred njo bo SP v judu itn. Pri ekipnih panogah je malce drugače. Za rokometaše bo zelo pomembno evropsko prvenstvo, odbojkarji imajo še nekaj pomembnih preizkušenj, med drugim EP z uvodnim delom doma in kvalifikacije za OI, košarkarji domala tik pred zdajci svoj olimpijski kvalifikacijski turnir.

A glede na vse izkušnje iz preteklosti in dober vpogled v posamezne panoge ste si vsaj približno najbrž že na jasnem, koliko športnikov bo branilo slovenske barve v Tokiu?

Menim, da bi bili lahko navzoči v največ 15 panogah, glede na vse izkušnje iz preteklosti, ki jih omenjate, pa gre pričakovati število od 60 do 80 slovenskih športnikov na OI 2020.

Kako vam kaže s proračunom olimpijskega projekta Tokio 2020?

Naš projekt v tej sezoni, torej 2019/20, za olimpijske igre znaša okrog 2,5 milijona evrov. Tu gre všteti priprave in navzočnost v različnih kvalifikacijah, ne sodi pa v ta proračun slovenska hiša, saj bodo za to denarno, med tristo in štiristo tisoč evri, poskrbeli država ter naši partnerji. Omenil bi še nadgradnjo naših priprav, torej seminar za vodje reprezentanc kot tudi poseben medijski seminar. Želimo si dejansko, da bi vsem navzočim, naj si gre za tekmovalce ali vse drugo spremstvo iz Slovenije, olajšali tekmovalne in organizacijske naloge.

Kot vemo, ste nazadnje evropske igre v Minsku nekateri iz OKS zapustili predčasno in se odpravili na prizorišči naslednjih iger, poletnih v Tokiu in nato še zimskih v Pekingu. S kakšnimi spoznanji ste se vrnili?

Drži, a seveda smo bili v različnih postavah na obeh prizoriščih že prej. Gre za velemesti, zlasti pri zimskih igrah pa je večina tekmovališč precej oddaljenih od mesta. Če bi se zdaj ozrl zgolj k poletnim igram, je jasno, da bo tista klasična aklimatizacija zelo pomembna. Podobno kot denimo nazadnje v Rio de Janeiru ali pa pred dobrim desetletjem v Pekingu. Pričakujemo, da bodo olimpijsko vas odprli en teden pred začetkom, rok za prijavo reprezentance, kar seveda velja za vse države, je 6. julij, torej trinajst dni pred uvodno slovesnostjo. Verjamem sicer, da bo pomladi podoba reprezentance bolj kot ne že znana.

Lahko poveste kakšno besedo več o slovenski hiši v Tokiu?

Zelo smo zadovoljni z vsem doslej storjenim. Hišo bomo ime v Ginzi, živahnem mestnem predelu z nakupovalnimi središči in bogato kulinarično ponudbo. Z avtomobilom je od olimpijske vasi do naše hiše 10 minut vožnje, v brezhibnem prometnem sistemu japonskega velemesta tudi z drugimi sredstvi ne bo težav. Gostje in partnerji OKS bodo nastanjeni blizu slovenske hiše, pravzaprav gre za dvonadstropno restavracijo, ki jo bomo razdelili na poslovni in družabni del. Imeli bomo tudi veliko teraso, pomemben bo prostor za sestanke in konference, tudi RTV studio bo tokrat v slovenski hiši. Posebna simbolika pa seveda spremlja izbiro promotorja naše hiše: to bo Miro Cerar, ki je prav v Tokiu, leta 1964, osvojil zlato olimpijsko kolajno. Sicer pa: nadvse smo zadovoljni, da nadaljujemo sodelovanje z gostinskim podjetjem Jezeršek ter Slovensko turistično organizacijo. Zato nam je zdaj lažje, ker smo se dobro pripravili, stroški ne predstavljajo več previsoke ovire. Spomnite se, kako je bilo v zadnjih desetletju. Hiše nekajkrat nismo imeli in tudi nazadnje v Pjongčangu si je ne bi mogli privoščiti, če ne bi bilo Kolektorja s svojo korejsko podružnico.

Pa razmišljate o tem, da bi tudi nadgradili koncept slovenske hiše in jo, drugače kot v preteklosti, odprli tudi za širšo javnost, ki bi denimo ob plačilu konzumacije lahko uživala v naši kulinariki, vinih, kavi, ogledu filmov ali koncertov?

Hišo bomo tokrat res odprli na takšen način, vem, takšen koncept že dolgo uveljavljajo velike nacije, a vedno bolj se ga lotevajo tudi nam primerljive dežele. Izkoristiti bi kazalo tako prepoznavno zeleno barvo naše olimpijske reprezentance kot tudi res posrečeno lokacijo sredi mestnega vrveža. Nekateri bodo imeli hiše v prostorih svojih veleposlaništev, ni nujno, da so ta vedno v takšnem stičišču mimoidočih, kot bo tokrat naša hiša.

A kot sva se nazadnje pogovarjala med evropskimi igrami v Minsku, je očitno precej bolj zapleten projekt slovenske hiše za naslednje zimske igre, februarja 2022 v Pekingu. Tudi na Kitajskem ste bili, kako zdaj kaže s tem?

Kot veste, so zimske olimpijske igre drugačne že po tem, da je več prizorišč v gorskem svetu kot pa v samem mestu. In tako kot vedno, ko smo se predstavljali na ZOI, smo imeli svoje prostore bližje smučarskim prizoriščem kot pa mestu, kjer so tekmovanja le na ledeni ploskvi. Peking zdaj z olimpijskimi prizorišči na snegu loči vožnja, dolga tri ure in pol. Ko pa bodo odprli progo hitre železnice, pa bo ta razdalja dosegljiva že v 52 minutah. Trudimo se za primeren prostor in podoben koncept hiše kot v Tokiu, Taiwu je ta osrednji kraj v gorah, od koder bi imeli blizu tako do tekmovališč kot tudi nastanitev.

Kakšen se vam sploh zdi Taiwu po tem zadnjem obisku pred dobrimi tremi tedni?

Gre v bistvu za resort, ki spominja na nam dobre znane centre zimskega športa in turizma v alpskem svetu. A tako je bilo tudi na zadnjih igrah v Južni Koreji ali štiri leta prej v Rusiji. Zato tudi ne preseneča, da so se Kitajci že lotili tudi zimskih turističnih dejavnosti, Norvežani in Avstrijci, denimo, tam že odpirajo smučarske šole, iz leta v leto je v tej ogromni azijski deželi več tudi tistih, ki si želijo preživljati prosti čas na smučeh in si to lahko tudi privoščijo.

A vseeno se gre bati, da bi se ponovila zadnja zgodba iz Pjongčanga, ko niti vrhunska hokejska predstava ne more napolniti tribun, smuk ali tekmovanje v skokih pa si ogleda le peščica domačih radovednežev, kajne?

Seveda obstaja bojazen, najbrž se tudi tu ne bo mogoče izogniti kakšni slabše obiskani prireditvi, kot so te sredi zimske sezone na tradicionalnih evropskih prizoriščih. Toda kot sem že opazil, v projektu Peking 2022 načrtujejo več promocije in posledično obiska kot nazadnje v Pjongčangu. Kitajska se želi svetu predstaviti kot velesila na vseh področjih, tam postaja opazen tudi srednji sloj, med njim pa je tudi precej takšnih, ki bodo z veseljem stopili na vlak in se iz velikih mest odpeljali proti olimpijskemu smučarskemu dogajanju.

Če se vrneva k Tokiu, pričakovati je ob splošno znani japonski natančnosti in hitrosti, da že zdaj ponuja podobo mesta, ki se resno pripravlja za veliki dogodek poletja 2020.

Dobro, iger jutri tam še ne bi mogli spravili pod streho, a dejansko si ni težko predstavljati, kako temeljito in načrtovano so se prireditelji lotili svojih nalog, Brez skrbi, objekti bodo nared, nekateri med njimi so že, prometna infrastruktura pa vsej gneči navkljub ne bo povzročala težav. Zlasti s podzemno železnico kot tudi s tisto klasično. Verjetno pa nam bo še marsikaj bolj jasno ob koncu avgusta, ko bo v Tokiu sestanek vodij reprezentanc. Edino, kar me iz sedanjega zornega kota skrbi, so podnebne razmere. Ob tem času je namreč v Tokiu soparno in zelo vlažno, kar za nikogar ni prav prijetno.

Kako bo z bivanjem za športnike?

Gre že za zgodbo po utečenih tirnicah, večina bo v olimpijski vasi, nekateri bodo v t. i. satelitski vasi, ker so njihova prizorišča dejansko predaleč. Tako bo z jadralci in kolesarji. Tudi kajakaši si bodo sami poiskali svojo bazo, med tistimi, ki pa med našimi športniki najbolje poznajo Japonsko, so judoisti, saj tam vedno znova preživijo več tednov na leto.

Kako se ozirate k nekaterim novim panogam, ki bodo na olimpijskem sporedu v Tokiu?

Večinoma se jih veselimo, saj se bodo naši športniki v njih preizkušali, nekateri med njimi zelo ambiciozno. Pomislite le na športno plezanje ali karate s Tjašo Ristić. Tudi košarka 3x3 bi utegnila biti za nas zanimiva, glede rolkanja še nimam vpogleda, najbrž so sanje o slovenski udeležbi le v deskanju na vodi težko uresničljive.

Kako pa se zdaj s časovne razdalje približno enega meseca ozirate k evropskim igram v Minsku, tako po organizacijski plati kot tudi tekmovalni? Tudi tam so namreč predstavili nekatere nove panoge.

Vedno znova ko razmišljam o tem dogodku, sem si na jasnem, da se nanj moram ozreti iz različnih zornih kotov. Organizacijsko ni bilo prav nikakršnih pripomb, Minsk je postavil za prihodnost teh tekmovanj zelo visoko letvico. Tekmovalno pa je bilo različno od panoge do panoge. Res pa je, da tudi če ni bilo prav vseh najboljših na določenem športnem prizorišču, pot k zmagi ni bila prav preprosta. Prihodnost teh iger se skriva v dejstvu, da bi bile kvalifikacijske za OI. V pripravah na Krakov 2023 tako čaka pomembna naloga predstavnike Evropskega olimpijskega komiteja, povezati se bodo morali zelo resno z MOK in panožnimi zvezami ter v predolimpijskem letu pripraviti prireditev tudi na tekmovalno visoki ravni.