Slovenci smo prej za garaške kot ležernejše športe

Dvainštiridesetletni Jurij Čoh je poklicni učitelj golfa. Tej igri se je zapisal dokaj pozno, po naključju šele pri 27 letih, a je vse skupaj vzel zelo zares, saj je hotel postati dober igralec. »Če sem iskren, v smislu profesionalizma ni bila moja kariera nič posebnega. To je bilo bolj za pokušino, igral sem na turnirjih na Švedskem, v Italiji in Avstriji. Sem si pa nabral dragocene izkušnje,« razlaga nekdanji smučar in teniški igralec. Da je temu športu zelo predan, potrjuje tudi knjiga Golf, ki jo je pred sedmimi leti izdal skupaj s strokovnimi sodelavci. Lani je prevzel vodenje PGA Slovenija, ki združuje 25 profesionalnih učiteljev ter šest igralk in igralcev golfa.

Gospod Čoh, kakšen status ima PGA Slovenija v Golf zvezi Slovenije?

Smo pridruženi član Golf zveze Slovenije. Menim pa, da naš status ni urejen na primeren način, sploh pa ne tako, kot je navada v golfsko razvitih državah. Želim si, da bi PGA Slovenija dobila večjo vlogo znotraj zveze, predvsem pri zadevah, povezanih s stroko, z usposabljanjem novih kadrov, usposabljanjem začetnikov in podobno. Žal nam je, ker v GZS ne vidimo interesa po vključevanju društva PGA v sooblikovanje in razvoja slovenskega golfa, kar je v tujini popolnoma normalna praksa. O razlogih za takšno stanje na tem mestu ne želim diskutirati, je pa takšen odnos nekaj, kar nikakor ne dela usluge razvoju golfa pri nas.

Kako potem delujete na terenu?

V osnovi naši člani delujejo kot samostojni učitelji. Nekateri so poleg tega vključeni še v delovanje klubov in mladinskih šol. Imamo pa na terenu tudi aktivnosti, ki jih organiziramo pod okriljem društva; tekmovalna liga, prvenstvo PGAS, pro am turnirji, izobraževanja in podobno. Letos pripravljamo tudi humanitarni turnir.

Kako popularizirati slovenski golf?

Zadnjih deset let je bila, če karikiram, paradigma popularizacije slovenskega golfa »spuščajmo kakovost v zameno za množičnost«. V društvu PGAS smo proti takšnemu načinu razvoja golfa, hkrati pa številke kažejo, da takšen pristop dolgoročno ne daje rezultatov. Sam lahko še dodam: če znižujete kvaliteto v zameno za kvantiteto, boste na koncu ostali brez vsega, tako kvalitete kot kvantitete. Vedeti moramo, da golf pri nas ni tradicionalni šport, nima dolge tradicije, konkurenca drugih razvitih športov je velika, ob tem pa se ga držijo še neljube etikete in stereotipi. Vprašanje je, koliko lahko ob teh predpostavkah, kljub vsem prizadevanjem, populariziramo golf pri nas. Realno ocenjujem, da je največ, na kar lahko upamo, zelo majhna, vendar stabilna rast v naslednjih desetih letih. Res je, da v tujini obstajajo koncepti, ki dajejo rezultate, ampak glede na izredno specifičnost našega okolja ne verjamem, da so nam lahko ti recepti v veliko pomoč.

Običajno pri promociji manj popularnega športa ne gre brez zvezdnikov, ki pritegnejo pozornost medijev in privabijo mlade. V zadnjem obdobju vidno izstopata Ana Belac in Pia Babnik, ki je nastopila tudi na lanskih olimpijskih igrah. Kako lahko to unovčite?

Dosežki Ane in Pie v zadnjem času so res odlični in več kot očitno je, da so pritegnili medijsko pozornost. Sam nisem medijski oziroma marketinški strokovnjak za šport, zato bi težko trdil, da obstaja nujna korelacija med vrhunskim dosežki in priljubljenostjo posamez­nega športa. Verjetno zaradi Đokovića vsi Srbi ne trenirajo tenisa, ali pač. Ne vem. Pri športnem udejstvovanju otrok so še vedno starši tisti, ki imajo največji vpliv. Dokazano je, da je vstop posamez­nika v golf v skoraj 95 odstotkih povezan s tem, da ga igra nekdo od bliž­njih (otroci, starši, mož, žena, prijatelji). Letos se nadejam novih uspehov naših članic Pie Babnik, Ane Belac in Katje Pogačar, kar bo nedvomno še okrepilo medijsko prisotnost. To je vsekakor lahko samo pozitivna reklama in dober nagovor otrokom in mladini, da se začnejo ukvarjati z golfom. Kot sem dejal že pred časom, resnično upam, da bodo uspehi naših tekmovalk prelomnica pri razvoju golfa v Sloveniji.

Slovenci se zelo temeljito posvetimo nekemu športu, ko se zanj zagrejemo. Pred 20 leti so vsi začeli teči, prišla je poplava maratonov. Zdaj je na vrsti kolesarstvo, torej spet disciplina, ki zahteva veliko dela in vztrajnosti. Bi se nam lahko zgodil tudi golf?

(smeh) Ne vem, nekako čutim, da primerjava ni čisto ustrezna. Golf je predvsem tehničen šport, tek in kolesarstvo pa bistveno manj. Golf se igra predvsem z namenom uživanja in sprostitve, medtem ko je pri teku in kolesarstvu prisoten element vzdržljivosti in napora. Opažam, da športi, pri katerih je potrebno »matranje«, naprezanje, celo neke vrste mazohizem, pri Slovencih vzbujajo večje zadovoljstvo kot kakšni bolj ležerni (smeh). Kateri športi so pisani na narodovo dušo, če sploh so, je bolj vprašanje za sociologe.

Kakšen je recept za učinkovitejši raz­voj golfa pri nas?

Med stroko in med rekreativnimi igralci golfa vlada precej soglasno mnenje, da so trenutno največja zavora razvoja slovenskega golfa naša igrišča oz. bolj natančno njihovi upravitelji, z nekaterimi redkimi izjemami. Večina vodij igrišč se na igro zelo slabo spozna ali se sploh ne. Ker sami niso golfisti, težko razumejo nekatere zakonitosti delovanja golfskih igrišč, predvsem pa jim primanjkuje občutka, kako vzpostaviti ustrezne odnose z igralci in ustvarjati prijetno klimo za sodelovanje in razvoj, ki navsezadnje koristi vsem. Če ljudje, ki vodijo igrišča, nimajo vizije razvoja, nimajo želje po napredku in niso odprti za konstruktivne predloge, potem imamo tudi vsi drugi deležniki v golfu dokaj omejene možnosti. Tudi sicer opažam, da je »amaterizem« velik problem v slovenskem golfu. Torej, da je vsak dober za vse, ne glede na usposobljenost in reference. Vsak je lahko menedžer igrišča, vsak lahko poučuje golf, vsak je lahko predsednik kluba, vsak lahko organizira turnirje, vsak je lahko vzdrževalec igrišča … Namenoma pretiravam, daleč od resnice pa ni. V tujini za ta področja obstajajo usposobljeni ljudje, ki delajo strokovno in profesionalno. V Sloveniji razen profesionalnih učiteljev golfa teh profilov nimamo. Navsezadnje pa se razvoj in raven golfa kažeta tudi pri udeležencih, torej igralcih. Brez zadržkov lahko rečem, da veliko igralcev pri nas ni doraslo etičnim normam, bontonu in drugim pravilom, ki veljajo v golfu. Žal. Mnogi tudi ne razumejo, da jim njihov status ne daje pravice, da z nestrpnim in neustreznim vedenjem izkazujejo nespoštovanje do drugih igralcev in igre same.

Koliko golfistov je v Sloveniji realno pričakovati v morda idealnih razmerah za ta šport?

Zelo težko vprašanje. Če pogledamo delež igralcev glede na število prebivalcev v golfsko razvitih državah, bi lahko imeli do 10.000 golfistov. Toda to je le statistično predvidevanje. Golfsko razvite države imajo tudi več golfske tradicije, večjo kupno moč, drugačno družbeno klimo …

Mar golf kot igra potrebuje kakšne spremembe?

Golf ima 500-letno tradicijo, kar ga dela posebnega. Res je, da kot prostočasna dejavnost morda ni najbolj po meri sodobnega načina življenja, saj je časovno zelo zahteven. Še posebno če ga želite dobro igrati. Da bi se približal množicam, bi bile potrebne kar korenite spremembe, predvsem tiste, ki bi močno vplivale na čas igranja; nova pravila, krajšanje igrišč, potek igre … Vprašanje pa je, ali bi bil potem to sploh še golf, kot ga poznamo. Golfske organizacije so zelo tradicionalne in se zelo težko odločajo za spremembe. V zadnjih letih so z novimi pravili sicer nekoliko pospešili igro, so pa to zelo majhni, vendar koristni koraki.

Smo glede na vaše trenerske izkušnje Slovenci sploh nadarjeni za golf?

Smo kar talentirani za golf, navsezadnje smo res športen narod. Večina mojih učencev se je denimo že prej ukvarjala s kakšnim športom. Pri golfu so v malce večji prednosti teniški igralci, hokejisti, igralci bejzbola, tudi košarkarji. So pa pri vseh potrebne delovne navade, ker je treba biti vztrajen in nameniti veliko časa treningu, če želiš napredovati.