Slovenci bi lahko imeli igre, a le skupaj s sosedi

Najbolj znan Slovenec v Minsku je v teh dneh nedvomno Janez Kocijančič. Prvi mož Evropskega olimpijskega komiteja je z govorom v ruskem jeziku privabil aplavz s polnih tribun na uvodni slovesnosti drugih evropskih iger. Ob koncu tedna pa smo se nato z njim pogovarjali o igrah, deželi in prihodnosti takšnih tekmovanj.
 

Vaš govor je ob petkovem uradnem odprtju iger pospremil glasen aplavz, kako sploh doživljate te prve dni iger v Minsku?

Pravzaprav je to dežela, ki me je že dolgo tega očarala. Res je prav posebna, podobna bodisi slovanskemu svetu bodisi evropskemu severu, a še vedno precej drugačna od omenjenih delov Evrope. Vedno znova se spomnim, da je z žrtvami plačala najvišjo ceno v drugi svetovni vojni. Podatki iz zgodovine na vrhu žrtev omenjajo Poljsko in Sovjetsko zveze, a če slednje takrat ne bi bilo in bi se tako kot leta 1991 razdelila na Skupnost neodvisnih držav, bi se vsi prepričali, da jo je najhuje odnesla prav Belorusija. Dve najhujši fronti sta jo v vojni neposredno prizadeli, kar težko si zdaj predstavljamo, koliko truda in volje je morala vložiti ta država za novo vstajenje. Ljudje so tukaj vajeni, da se potrudijo za vsako reč, če pa ob tem še pomislite, kako radi imajo šport, potem vam je hitro jasno, kako resno so se lotili teh iger in kako že zdaj uživajo v njih.

Spektakularna otvoritev evropskih na prenovljenem Dinamovem štadionu je vzbudila precej zanimanja, a tudi nekaj kritik, ker je bila predolga in utrujajoča. FOTO: AFP

Najbrž naslednjim prirediteljem ne bo lahko ponoviti takšne vznesenosti in tudi vsaj za začetek izjemne organizacijske ravni?

Bomo videli, veseli me, da smo za naslednje prizorišče iger izbrali Krakov. Zdaj smo pač po Bakuju še drugič v deželi nekdanjega sovjetskega prostora, res spoštujem tukajšnji trud, a obenem bi se radi razširili še proti zahodni Evropi. Igre morajo biti prepoznavne vsepovsod po stari celini.

A rezerve so tudi v tekmovalnem sporedu – tukaj pogrešamo dogajanje v bazenu, kakšno igro z žogo, obenem je zelo pisana paleta borilnih športnih panog.

Predvsem pri plavanju se nam je zataknilo in upam, da bo že na naslednjih igrah drugače. Pred štirimi leti se nam namreč ni uresničila želja o ustrezni konkurenci. Takrat je tekmovanje štelo za mladinsko EP, želeli pa smo si vse najboljše. Zato zdaj delamo na tem, da bi imeli v prihodnje dejansko vodilne evropske plavalce, o tem bom tudi po vrnitvi iz Minska nadaljeval pogovor s Paolom Barellijem, predsednikom Evropske plavalne zveze. Čez štiri leta v Krakovu bi kazalo imeti lepe tekme v tradicionalnih panogah – atletiki, plavanju, veslanju, judu. Drži, borilnih panog je zdaj precej, a takšno je pač nadaljevanje tradicije v deželah nekdanje Sovjetske zveze. Ko bomo na Poljskem, pa verjamem, da bo drugače. Obenem si tudi želim, da bi imeli več teh novih urbanih iger z žogo. Nogomet na mivki bi utegnil biti iz leta v leto bolj prepoznaven, odbojka na mivki je že na sporedu olimpijskih iger, upam, da jo bomo imeli v prihodnje tudi na teh naših igrah. Ali pa denimo mali ragbi, torej to igro s po sedmimi igralci pri vsakem moštvu.

Kaj pa klasične panoge z žogo, sicer redno v olimpijskem sporedu?

Pri evropskem komiteju precej razmišljamo o njih, pogovarjamo se s predstavniki panožnih zvez, ni pa to preprosto. V primeru, da bi tu imeli turnirje v odbojki, košarki in drugih igrah, bi vsekakor morali podaljšati igre, poskrbeti za še več prostora in objektov.

Kako pa gledate na atletski spored na resda čudovitem prenovljenem Dinamovem štadionu v središču Minska, a z nekaterimi prav nenavadnimi disciplinami?

Rdeča nit je seveda v rokah panožne zveze, zdaj je atletika na nedvomno višji kakovostni ravni kot pred štirimi leti v Bakuju, ko je šlo za tekmovanje tretje evropske lige, ker pač v to sodi Azerbajdžan. V Belorusiji je drugače, spored pa je pač poseben, a, kot mi pravijo strokovnjaki, zanimiv tudi za širšo javnost. Sam bi si želel, da bi obdržali tradicionalne discipline z antičnih iger, metanje diska, kopja, tek na 200 metrov. Ne bo pa moteče, če bi v prihodnje preizkusili kaj novega.

Borilni športi so tudi zaradi svoje pomembne vloge v dražvah nekdanje Sovjetske zveze paradni konji evropskih iger v Minsku. FOTO: Reuters

Pa razmišljate, da bi te igre premaknili v katero od dežel zahodne Evrope, nekatere so v športu in gospodarstvu zelo močne?

Že pri izbiri Krakova sem bil vesel, da se premikamo bližje zahodu. Res pa je, da je zaenkrat največ zanimanja prav v večkrat omenjenem prostoru nekdanje SZ. Tudi Rusija si jih močno želi, z vrhunskimi objekti in vlaganjem je tudi nazadnje resno kandidirala. Zato smo bili previdni, češ da ne bi poslušali očitkov o tem, da so igre zgolj v ruskem govornem prostoru. Prav z veseljem vedno znova komu od predstavnikov zahodnoevropskih dežel ponudim prirejanje, nakar se zatakne. Vidite, koliko referendumov je v zadnjih letih propadlo, ko je šlo za velike športne prireditve, v Nemčiji. Sodobni svet je marsikje poseben, ljudje so občutljivi, ko gre za stroške, precej je tudi predsodkov. O tem sem tudi razmišljal ob petkovi uvodni slovesnosti v Minsku. Marsikdo namreč temu delu Evrope neupravičeno vsiljuje neke vrednote, ne pozna pa izjemne kulturno-umetniške dediščine Belorusije. Še dobro, da takšna predstava, kot je bila prav ta na osrednjem štadionu, lahko državo predstavi v takšni luči, kot je mnogi tujci ne poznajo.

A trajala je skoraj štiri ure, ni to predolgo? Zlasti za športnike, ki so imeli že naslednji dan nastope?

To je večno vprašanje teh slovesnosti. Vedno znova si mislim, da bi takšna prireditev morala trajati največ dve uri, podobno kot običajna nogometna tekma, Gledalci bi ohranjali zbranost in obenem uživali, za nekatere neposredne akterje na štadionu ne bi bilo predolgega čakanja in posledične utrujenosti. Toda obenem je to ob takšni količini udeležencev težko izvedljivo. Uvodne slovesnosti iger brez mimohoda reprezentanc preprosto ni, tega športnikom ne smemo vzeti. Vedno znova opažam, kako so veseli in dobre volje ob takšni priložnosti, pa četudi jim nato v pripravi na tekmovanje zmanjka kakšna ura spanca.

Tudi tista prva slovesnost v vasi športnikov je bila že prav podobna tisti z dvigovanjem zastav v kateri od vasi na olimpijskih igrah, kajne?

Sploh je opazen ves ta duh enotnosti in dobre volje. Vrhunski športniki se izjemno radi družijo med seboj. Tako so obremenjeni s svojimi tekmovalnimi izzivi med sezono, da dejansko ne utegnejo, razen na daljavo, spremljati drugih športnih panog. Prav takšne igre pa so priložnost za druženje ali pa medsebojno spodbujanje na različnih prizoriščih. Ko pa ravno omenjate vas športnikov, sem se spomnil, da je postavitev zgradb in urejanje okolice tukaj predstavljalo posebno nalogo, saj je bilo treba marsikaj storiti na novo. Pri športnih objektih je drugače. Minsk je imel že vse pripravljeno. Nazadnje lani tudi ta prenovljeni štadion, ki pa bi ga zlasti zaradi nogometnih mednarodnih nastopov že tako ali drugače, ne glede na igre, uredili. Le pri prebivališču za športnike je bilo drugače, a tudi po koncu iger ne bo prazno, saj bo tu študentsko naselje. In prav nič narobe ne bo pri tem, da bodo imeli študentje več udobja, kot so ga bili vajeni doslej.

Si predstavljate, da bi se v Sloveniji lahko lotili prirejanja takšnih iger?

Seveda si, a le v sodelovanju s sosedi. Meje izginjajo in le upam, da prav kmalu ne bo več še te zadnje, ki jo še imamo, s Hrvaško. Stroške bi si razdelili, motiviranost reprezentantov iz dveh ali treh dežel prirediteljic bi bila vsekakor na visoki ravni, zanimanje občinstva prav tako. Mladinske igre bi lahko, denimo, naredili v Kopru, pa bi priključili še Trst, Poreč, Umag. Zimske mladinske igre bodo v Trbižu, kjer jih zelo zanima, da bi se povezali s sosednjima Slovenijo in Avstrijo. Takšna je prihodnost Evrope brez meja in tudi prirejanja iger.

Omenili ste Trbiž z zimskimi mladinskimi igrami, razmišljate zdaj tudi o zimskih evropskih igrah?

Prej ali slej jih bomo dočakali. Morda še ne tako kmalu, a prepričan sem, da, bomo nekoč, kot zdaj v Minsku, imeli odmevno tekmovanje tudi v zimskem času. Sicer Evropa še bolj kot na letnih olimpijskih igrah prav na zimskih predstavlja udarno silo. Poglejte, na stari celini je približno deset odstotkov skupnega prebivalstva sveta. Nazadnje pa so v Braziliji evropski športniki osvojili 47 odstotkov vseh kolajn. Razmerje proti predstavnikom drugih celin je na zimskih igrah še bolj v prid Evrope. Iz Pjongčanga je tako kar 70 odstotkov kolajn prišlo na našo celino. Ni si težko predstavljati, kakšna velesila je Norveška v smučarskem teku, koliko za Avstrijo tako po tekmovalni plati kot tudi komercialni pomeni alpsko smučanje. Za sleherno središče zimskega športa in turizma bi takšne igre pomenile novi korak v promociji.

Evropsko nogometno prvenstvo pa bo naslednje leto po vsej celini, raztegnilo se bo od Bakuja in Moskve do Pirenejskega polotoka.

Nogometu res pripada posebna zgodba. Je najbolj priljubljena športna panoga in tudi najbogatejša. Moderni mediji omogočajo stik z dogajanjem v slehernem kotičku sveta. Ne bi si pa želel, da bi evropske igre ali kakšna druga podobna tekmovanja na takšen način razpršili povsod naokrog. Potem niti ni vasi športnikov niti obiskovanja drugih prireditev. Drugače je glede sodelovanja sosedov, kot sem vam omenil prej. Že tisti lanski poskus, ko sta nekaj prvenstev gostila skupaj Berlin in Glasgow, pa je bil poseben in meni kar nenavaden.