Slobodan Kovač: Če mislimo, da je kdo boljši, raje ostanimo doma

Največkrat poudarjene in ponavljane besede selektorja moške odbojkarske reprezentance Slobodana Kovača v tednih pred včeraj začetim SP v Italiji in Bolgariji, prvim s slovensko udeležbo, so šle v smeri pomanjkanja težkih tekem zaradi krivične izločitve iz novonastale lige narodov. Vseeno je srbski strokovnjak prepričan, da ima njegova četa dovolj posamične kakovosti in timskega duha, da na turnirju ne bo zgolj udeleženka opazovalka.

Kako pripravljena gre Slovenija na krstno svetovno prvenstvo?

Lačni smo bili tekem s tako kakovostnimi tekmeci, kot smo jih imeli na zadnjem stožiškem turnirju. Z odnosom in pristopom sem zadovoljen, moramo pa biti še boljši, dosti boljši, predvsem v napadalni učinkovitosti. Pojavlja se nam preveč napak, ponavlja se nam začetni strah. Mitja Gasparini in Dejan Vinčič proti Američanom nista bila prava, a ne bom nikogar sodil po eni, dveh odigranih tekmah. Potrebujemo ju, skušali ju bomo dvigniti. Me pa, po drugi strani, veseli, da smo bili tudi brez njiju enakovredni drugi reprezentanci sveta, kar dokazuje širino našega igralskega kadra. Imamo kakovost, pokazati jo moramo v pravem trenutku. Pozna pa se nam, da se skozi evropsko ligo nismo mogli pripravljati na tekme tovrstnega ranga.

Pa se je krivulja pripravljenosti moštva dvigala normalno, po pričakovanjih?

V dolgem obdobju so vzponi in padci običajni, najbolj pa se to pozna na psihološki ravni, sploh ko si tako dolgo skupaj, v hotelih, telovadnicah, na poti. Mislim, da smo dobro trenirali. Če bomo lačni rezultata, če bomo imeli konec koncev v podzavesti tudi krivico, ki nam jo je storila mednarodna zveza, ko nas je vrgla iz novonastale lige narodov, bomo nevarni. Ne rabimo se jeziti, lahko le pokažemo FIVB, da je storila napako, in športni svet prisilimo, da se začne spraševati, zakaj Slovenije ni bilo med udeleženkami, ko pa igra tako dobro. Verjamem, da fantje tega niso pozabili. Ena najpomembnejših stvari je pokazati, kako dobri smo, odmisliti utrujenost in neugodne okoliščine, ki so nas spremljale. Ob nedavnem pripravljalnem porazu z Avstralijo sem bil nezadovoljen. Čeprav sem po tretjem nizu zamenjal postavo, smo v vsakem pogledu boljše moštvo od Avstralcev, kljub temu da so napredovali in igrali 15 težkih dvobojev v ligi narodov. V tem pogledu so bili v prednosti pred nami, ki smo morali skozi zadnje prijateljske tekme izničiti ta zaostanek.

Močan stožiški turnir tik pred SP je bil torej za vas kot naročen ...

Res je, in hvaležen sem vodstvu Odbojkarske zveze Slovenije, da nam je omogočilo dvoboje s tako kakovostnimi reprezentancami. Toda če ne bi bili kakovostni tudi mi, ne bi gostili nobene od svetovnih velesil, torej imamo korist od tega oboji.

Ekipa je, v primerjavi z lanskim EP na Poljskem, domala nespremenjena, manjka le tedaj standardni bloker Danijel Koncilja. Zakaj?

Že med lansko svetovno ligo, ko smo bili na dolgem potovanju, mi je Danijel dejal, da ne zdrži tega ritma in bi se rad vrnil domov. V tistem trenutku se mi je takšna zamisel zdela nepredstavljiva. Postavil sem na tehtnico, kaj je za nas najbolje, in odločil sem se, da ga letos ne bo zraven. To seveda ne pomeni, da tudi za prihodnje akcije, če bom še naprej na selektorskem stolčku, ne računam več nanj. Vrhunskih igralcev ni na pretek, zato se ne morem nikomur vnaprej odreči. Za trenerja so takšne odločitve vedno zahtevne, niti ni rečeno, da so pravilne. To bo pokazal šele parket. Toda po drugi strani smo, tudi na ta račun, dobili resnega igralca v Janu Kozamerniku, ki doslej ni igral na tako visoki ravni, v drugem delu minule klubske sezone pa je bil eden od nosilcev igre Trentina, ene najboljših ekip ne le v Italiji, temveč tudi širše. Z njim smo dobili nov bonus za reprezentančni kader.


 

Na pripravah je bil v reprezentančnem dresu tudi komaj 16-letni sprejemalec Rok Možič. Kaj je on odnesel od te akcije in kaj je reprezentanca z njim dobila?

Dobil sem pravo sliko, da je Rok resnično zelo zanimiv mlad igralec, zdaj pa, iskreno rečeno, najbolj razmišljamo ravno o tem, kdo bi lahko bil morebitna alternativa za sprejemalca Jana Klobučarja, če ne bi bil nared do začetka EP, saj je med treningom dobil močan udarec v predel prsnega koša. Gre za poškodbo v žaru borbe, po trku z Gregorjem Ropretom med reševanjem žoge, in zdaj podrobno spremljamo njegovo zdravstveno stanje. Eden od kandidatov na njegovem igralskem položaju za pot v Firence je tudi Rok. Bomo videli. Je izjemno obetaven fant, nanj bom, če bom še selektor, zelo resno računal za EP prihodnje leto.

Ritem tekmovanja na SP bo brutalen, morda bo treba odigrati celo 13 tekem v manj kot treh tednih. Vas to kaj skrbi?

Takšen povsem nov tekmovalni koncept je verjetno dober izključno komercialno. Ne slepimo se, vse, kar se nam obeta v prihodnje, ni koristno za športnike, temveč po meri ljudi, ki se ukvarjajo s poslom. Zdaj bo treba konstantno raven forme držati ves čas, od prvega do zadnjega dne turnirja. Kar je bilo nekoč normalno, da si namreč šele postopoma skozi tekmovanje prihajal v ritem, je zdaj preteklost. Dobri rezultati v prvem krogu turnirja nam lahko že zagotovijo tudi udeležbo v tretjem, kot trener morate torej biti sposobni, da se znajo igralci na ta ritem prilagoditi telesno, obenem pa jih morate tudi mentalno in psihološko pripraviti na to, da je sleherni obračun enako pomemben, od Dominikanske republike do Italije, in da taktiziranje ne obstaja. Vsaka zmaga ti pomaga, da ostaneš čim dlje na prvenstvu.

Prvi podajalec Dejan Vinčič je imel ob koncu pripravljalnega obdobja nekaj težav s poškodbo. Je kakšna nevarnost, da bi ga izgubili za SP?

Preventivno sem v kadru do konca zadržal še tretjega podajalca Uroša Planinšiča, ki pa sem se mu prejšnji teden zahvalil za sodelovanje. Dejan je prvi test po vrnitvi, dvoboj z Avstralijo, zdržal, poškodba tako ali tako v nobenem trenutku ni bila resnejša. Zavedajmo se, tu so vsi iz ljubezni do športa in domovine, tudi ko se pojavijo rahle bolečine in težave, igrajo s strastjo. A po drugi strani se bojijo odziva klubskih delodajalcev, ki jim lahko zaprejo vrata, če se poškodujejo v dresu z državnim grbom. Dejana smo poskusili v pripravljalnih obračunih z Nemci kar najbolj spočiti in zaščititi pred resnejšim tveganjem. Po eni strani sem zadovoljen, po drugi ne. Želel bi si, da bi bil precej agresivnejši, ne glede na to, ali gre za prijateljsko tekmo ali prvenstvo.

Koliko kart ste pustili skritih na zadnjem pripravljalnem turnirju v Stožicah?

Nekaj zagotovo, sploh v uvodnem dvoboju s Kanado, toda po drugi strani seveda obstajajo videoposnetki, vsi smo na nek način skavti in si moramo med seboj izmenjavati material s tekem. Veliko skriti torej ni mogoče. Naša težava je bila obenem še v tem, da prejšnjih obračunov to poletje nismo odigrali popolni, zato nisem mogel dopustiti, da bi se moštvo uigravalo šele na SP. Zato sem proti Kanadi še nekoliko eksperimentiral, na ostalih dveh tekmah ne več.

Domala vsi reprezentanti imajo že urejeno klubsko prihodnost, kar je verjetno – za ozračje v ekipi – olajševalna okoliščina?

Nisem prepričan, da je to dobro. Večkrat rečem, kar sem se naučil, pa ne vem, ali se bom pravilno izrazil: lačni vojaki so vselej boljši kakor siti. V moštvu imam najraje lačne vojake. Lahko, da so fantje zdaj psihološko pomirjeni, saj imajo že vsi klube za novo sezono, kar me ne preseneča, saj so v minuli igrali odlično. Toda po drugi strani ne smejo razmišljati v smeri, da ko se konča SP, imajo klube. Želel bi, da odpotujejo v Firence s prepričanjem, da jutri ne obstaja. Da je zdaj najpomembnejša reprezentanca, da gredo prvič predstavljat Slovenijo svetovni javnosti. Da, če je potrebno, vsi umrejo na parketu, ne pa, da se čuvajo za tekmovanje, ki sledi. To pri meni ne obstaja. Vpoklical sem nekatere odlične igralce, pa se niso odzvali. Zakaj? Pridi in pokaži, ali sem imel prav ali ne. Ali pa pridi in pokaži, da si boljši od igralcev, ki jih mi forsiramo. Nekateri še vedno ne razumejo, da sem jaz tuj trener in ne gojim do nikogar večjih simpatij kot do drugih. Pomemben mi je izključno rezultat, ki ga spremlja tudi predsednik zveze, ki ocenjuje in vrednoti, ali smo opravili dobro delo ali ne. Nikogar ne morem favorizirati ali zapostavljati, lahko le poskusim sestaviti najboljšo možno ekipo, ki jo imam na voljo. Pa ne trdim, da se ne morem zmotiti. Trdim le, da bom storil vse, da bom zadržal mesto na selektorskem stolčku.

Ali je Slovenija boljša od Argentine in Belgije?

Če gremo na SP s prepričanjem, da je nekdo boljši od nas, rajši ostanimo doma. V Italijo gremo prepričani, da so sicer vsi dobri, toda mi smo najboljši, parket pa bo pokazal, ali je to resnica ali ne. Argentina je močna ekipa z najboljšim podajalcem na svetu, Belgija prav tako, kar je dokazala na zadnjem EP z uvrstitvijo v polfinale, Italijani so kot vselej favoriti in za nameček igrajo še doma. Toda, po drugi strani, smo tudi mi trdo in veliko delali, imamo kakovost, le na nas pa je, da pokažemo, koliko znamo in zmoremo. Skupina je izenačena, imamo vse možnosti za dobro izhodišče za nadaljnje boje.

Sta prva – na papirju nekoliko slabša – tekmeca, Dominikanska republika in Japonska, lahko nevarna?

Lahko sta. Sploh visoko ambiciozna Japonska, ki nas je lani edina premagala v svetovni ligi, ima pa težave v telesni pripravljenosti. Mi moramo dominanco v moči proti njej izkoristiti. Dominikanska republika stori ogromno napak, toda ker bo z nami odigrala prvi dvoboj, bo še maksimalno nabrušena in motivirana, zato bo nevarna.