Šahovski Mozart na vrhu še dve leti

Londonski spektakel, dvoboj med najboljšima šahistoma na svetu, Norvežanom Magnusom Carlsenom in Američanom Fabianom Caruano, se je končal v podaljšku s prepričljivo zmago Carlsena. Na mizi so bili ogromni vložki: najprej naslov svetovnega prvaka, ki ga bo zmagovalec dvoboja nosil prihodnji dve leti. Denarno nagrado milijon evrov sta si igralca razdelila v razmerju 55 : 45. Potem ko sta v rednem delu dvoboja remizirala vseh dvanajst partij, smo le dočakali spektakel. Vse se je končalo že po tretji partiji. Carlsen je nasprotnika najprej prevaral v končnici, v drugi partiji pa preigral s taktično igro. Tretja partija je bila formalnost: Carlsen je postavil zid in izkoristil prvo priložnost, ki se mu je ponudila. Kot solza čistih 3 : 0.

Redni del dvoboja ni bil nezanimiv, toda gledalci po svetu ljubijo boj, znoj in kri. Zato je dvanajst remijev razočaralo občinstvo. Presenetljiva je bila Carlsenova odločitev v zadnji partiji, ko je ponudil remi v premočnem položaju, v katerem mu ni grozila nevarnost. Povrhu je imel časovno prednost in ponudbo remija je Američan takoj sprejel, čeprav se je tako sprijaznil s pospešenim dvobojem, v katerem naj ne bi imel večjih možnosti.

Ne zmeni se za Kramnika in Kasparova

Po medijih je kljub temu treskalo. Da Carlsen nima živcev, je menil štirinajsti prvak Vladimir Kramnik. Da se panično boji izgube naslova, je dodal njegov predhodnik Gari Kasparov. Da so takšne odločitve v dvobojih za svetovno prvenstvo sramota za šah, je pribila najboljša vseh časov Judit Polgár. Toda Carlsen se ne ozira na mnenje velikih predhodnikov, še manj na mnenje nemočnih sodobnikov. Šahovskega Mozarta je težko premagati v partiji, kaj šele v dvoboju. Poleg tega je mojster hitrega šahiranja, zato mu ustreza vsak razplet s podaljškom.



Caruana je dosegel veliko, čeprav tistega, po kar je prišel v London, ne bo odnesel domov. Verjetno se bo šele čez čas zavedel dobrega, kar je z londonskim dvobojem prinesel ameriškemu šahu. Zaveda se, da so Američani poseben narod, ki časti le prvake.

Magnus Carlsen bo sedel na prestolu še najmanj dve leti. Za njim ni najboljše obdobje: zadnje leto redko zmaguje, na jakostni lestvici je prvi z zgolj tremi točkami naskoka. Strmo mu pada priljubljenost med navijači doma in po svetu. Carlsen ima težave pri komunikaciji z okolico. Že v zasebnem življenju je težko shajati z njim: starši občasno obupajo, dekle, s katerim je Magnus preživel nekaj mesecev, prav tako. Še huje je v odnosih z mediji in tekmeci. Tiskovne konference sovraži – če se jih udeleži, se tam obnaša kot razvajen otrok. Pači se nasprotniku, prezirljivo piha proti voditeljicam, z vsakim gibom kaže prezir do okolice. Še huje je za šahovnico, kjer se prijema za glavo, kima, odkimava, piha.



Če izgubi (kar se resda zgodi redko), izgubi živce. Zgodilo se je, da je podrl figure, vstal in začel preklinjati, enkrat je odvihral iz dvorane brez pozdrava in pogleda levo ali desno. Tudi ko zmaga, je brezčuten. Otroci ga zaman prosijo za avtogram, navijači lahko le sanjajo o fotografiji ali selfiju z njim. Na nedavno končanem evropskem klubskem pokalu si je privoščil izzivanje pravil in je na partije prihajal v kratkih hlačah (to je načeloma prepovedano, saj je v šahu predpisan kodeks oblačenja).

Šah pozna le enega pravega prvaka – Carlsena

A kljub temu je treba priznati, da je Carlsen prvak, kakršnega nismo imeli od najboljših let Kasparova. Ko je pred leti šahu grozila medijska smrt, saj so v igro preveč vpletali računalnik, je s Carlsenom zapihal nov veter. Postavni Norvežan je razmišljal po svoje in temu so se morali prilagoditi tudi nasprotniki. Še pred desetletjem se je devetdeset odstotkov partij na velikih turnirjih končalo z remijem, s Carlsenom je nemogoče remizirati brez igre. Ko pomisliš, da si že opravil svoje, zamenjal dovolj figur in ko je na šahovnici enak položaj, takrat šahovski Mozart šele zaviha rokave in začne cediti drenovino. Korak za korakom, potezo za potezo, priložnosti najde tam, kjer se nasprotnikom še sanja ne, da jih bo. Če so šahisti pred leti analizirali otvoritve do neskončnosti (tudi do 35. poteze in dlje), se Carlsen za otvoritveno prednost ne zmeni. Bolj ko je enako, bolj je zadovoljen …

Carlsenu diha za ovratnik vrsta odličnih velemojstrov. Kljub temu je Norvežan, kjerkoli se pojavi, vselej favorit. Težko mu je: če zmaga, je to pričakovano, če ne zmaga, pišejo o senzaciji. Carlsen je magnet za medije – nanj se lepijo zvezdniki, v prostem času šahira z Billom Gatesom, Markom Zuckerbergom, s številnimi predsedniki in kronanimi glavami, še s papežem je odigral partijo. Mediji vidijo le njega in šah avtomatično povežejo s tem magičnim imenom. Zato priznajmo: simpatičen ali ne, v formi ali ne, priljubljen ali ne – v šahu imamo le enega prvaka. To je Magnus Carlsen.