Recept za dolgo življenje? Odgovor je v zmernosti

Marko Račič ima telo osemdesetletnika, mu pravijo zdravniki, glas šestdesetletnika, porečejo poslušalci, in iskrivost duha najstnika, kot vedo njegovi najbližji. Najstarejši slovenski olimpijec je včeraj praznoval 98 let, kaj kmalu bi lahko zrušil rekord velikega Leona Štuklja …

Kot svetuje Andrej Šifrer, si Marko Račič vzame čas za prijatelje. Seveda je vedno najstarejši v družbi. »Telefon mi brni že od osmih zjutraj, danes se bom posvetil njim, bomo kakšno rekli in nazdravili,« pove olimpijec, ki bo v soboto slavnostni govornik v Žireh ob 100. obletnici društva Sokol: »Prosili so me, naj povem, kako sem iz Sokola s 17 leti prišel v atletiko. Lepo bo.«

Že površen pregled stvari, ki jih je Račič od takrat opravljal v športu, bi zavzel večino prostora v tem članku. Bil je atlet, trener, selektor, sodnik, funkcionar, organizator tekmovanj, publicist, statistik. »Najbolj sem ponosen na to, da sem nastopil na prvih povojnih OI v Londonu leta 1948. Uvrstil sem se v četrtfinale na 400 metrov in nastopil za jugoslovansko štafeto. Kot smo izračunali, sem imel 22. čas med 60 prijavljenimi. Štafeta pa je bila 12. med 16, kar ni slabo,« se pohvali Račič, ki rad pokaže plaketo MOK za prispevek v atletiki in častno priznanje OKS, pa tudi svojo avtobiografijo ter knjigo Naši olimpijci, ki jo je ustvaril z dolgoletnim prijateljem Tomom Levovnikom. Seveda ne gre brez omembe Rožančeve in zlasti Bloudkove nagrade. Zadnja mu še ni prinesla ničesar otipljivega: »Čakam, kdaj bodo dali denar. Odločba ministrstva je že prišla, menda bo z aprilom 600 evrov dodatka k penziji. No, saj ne bom več dolgo na plečih države.«

Od njegovega olimpijskega nastopa je minilo 70 let. Tudi časnik Delo je blizu jubileju, kmalu bo vstopilo v 60. leto izhajanja. »Od prve številke sem naročnik. Tudi ko sem 20 let živel v Beogradu in deloval pri Partizanu, je Delo vedno prišlo. Šport je imel v njem vedno posebno mesto. Zlati časi so bili, ko je bil pri vas Kuki (Evgen) Bergant. Zdaj sem malo razočaran, ker se novinarji ukvarjajo samo z najboljšimi, prvaki, drugi jih ne brigajo. Včasih so bili v Delu objavljeni vsi rezultati. Saj vem, da je zdaj internet, ampak jaz sem iz stare šole, računalnika ne uporabljam, še pisalni stroj sem spravil v kot, zdaj pišem z roko, pravijo, da za svoja leta zelo lepo in čitljivo,« misli švigajo Račiču, ki je pri 95 letih v redakciji Dela prejel posebno priznanje.
 

Zbogom, avto

Takrat so mu vozniški izpit podaljšali za tri leta: »No, danes se je to izteklo. Konec je, ne bom več vozil avta. Odkar mi je pred pol leta umrla žena Vanda, sem se iz bloka v Šiški preselil k hčeri in njeni vnukinji na Vič, ne potrebujem več prevoza,« pove Račič, ki ima poleg hčere še sina, štiri vnukinje in pravnuka. Dolgo življenje ima zapisano v genih. Oče, ki je v domačih Adlešičih v Beli krajini in kasneje v Ljubljani v svet širil slovenske čipke in pismenke (pirhe), je dočakal 93 let: »V družini smo vsi štirje otroci dočakali 90 let, brat je umrl pri devetdesetih, ena sestra jih ima 92, druga 95. Dobro se držita.«
 

Češka lokomotiva na pivo

Večnih vprašanj o skrivnosti dolgega življenja se ne naveliča. »Že profesor na beograjskem difu mi je rekel: 'Zakon srednje obremenitve je najpomembnejši zakon v življenju, tega se drži in boš dolgo živel.' Torej ne pretiravati v ničemer, a se hkrati ne preveč odrekati. Odgovor je v zmernosti. Nisem vegetarijanec, kot sta moja hči in vnukinja, ki ne vesta, kaj je dobro. Tudi kozarček ali dva prav rad zvrnem. Nikdar pa nisem pretiraval. Zdaj mi bolj prija pivo kot vino, bolje mi dene za prebavo,« poreče Račič. Glede piva mu je v spominu ostal Emil Zatopek, češka lokomotiva: »Atleti smo vedno mislili, da pitje piva ni dobro, ker dela noge težke. Potem pa na mitingu zagledamo Zatopka, kako pri večerji pije velik vrč piva. Še bolj smo bili začudeni, ko si je tudi za kosilo privoščil pivo, potem pa gladko zmagal. Takrat so vsi naši dolgoprogaši začeli piti pivo, a nič ni bilo iz tega,« eno od mnogih anekdot zaupa Račič, ki se je letos srečal s Sergejem Bubko. »Nagovoril me je v angleščini, pa sem mu kar po rusko povedal. To je še iz mojih beograjskih časov. Znam tudi nemško in zaradi okupacije Ljubljane italijansko.«

Atletiko še vedno spremlja, navdušuje ga slovenski as Luka Janežič. »Res je strašen, visok in postaven, jaz sem bil predroben za kaj več kot kolajne na sredozemskih in balkanskih igrah,« svoje kariere ne povzdiguje Račič, ki dobro ve, kdo je najstarejši olimpijec za njim. »To je pokojni Rudolf Cvetko, sabljač, imel je 97 let, ko je umrl. Med živimi je smučarski tekač Janez Pavčič, letnik 1928, torej osem let mlajši od mene, potem sta tu atletinja Alma Butia (letnik 1929) in telovadka Ruža Vojsk (1930), ki sta bili z mano v Londonu. In še bi lahko našteval.«

Stotica tik pred Tokiem

Leon Štukelj je imel skoraj 101 leto, ko je umrl. Z zlatim telovadcem se Račič po dosežkih ne more primerjati, lahko ga premaga po starosti. Štukelj je bil častni gost na OI 1996 v Atlanti, star skoraj 98 let, Račiča takšni izleti ne mikajo več, čeprav bi jih v Tokiu leta 2020 imel okroglih 100 in bi se znašel v soju žarometov: »Nisem šel v Rio in ne bom šel v Tokio, preveč je to za moje stare kosti. Nočem pa biti na vozičku. Saj sem bil že v Londonu 2012.«

Morda pa si vendarle premisli za Pariz 2024, ki je bližje … »Dajte no, saj vem, koliko je ura.«