Putin dobil igre in mundial, a dočakal kazen

Rusija in doping? Tukaj se skupni imenovalec najbolj kaže v zadnjih letih, pravzaprav od zimskih olimpijskih iger v Sočiju 2014, ko je domača reprezentanca pobirala kolajne kot jurčke v najbolj radodarnem tednu gobarske sezone. Toda zgodba o tem, kako so si na evropskem vzhodu, pa ne le v prostoru nekdanjega sovjetskega imperija, na poti k vrhunskim dosežkom pomagali z nedovoljenimi sredstvi, izvira še iz časov hladne vojne in politične razdelitve stare celine.

Posebnega prestiža med športniki iz Rusije in takrat še drugih republik pod skupno sovjetsko streho proti tekmecem z zahodnega dela sveta se kot marsikdo še dobro spominjam. In četudi je šlo pri Mravljinčarjih in čeladarjih, nepozabni stvaritvi mariborskih glasbenikov iz skupine Lačni Franz, za povsem drugačno tematiko, vprašanje iz pesmi – kdo je boljši, kdo je pravi? – zlahka prenesemo tudi na zdaj že nekdanji boj Kremlja na vseh področjih, torej ne le v športu, proti ZDA in tudi drugim velesilam z obzorja kapitalistične ureditve. »Veste, na tri reči smo bili v zadnjih desetletjih vedno ponosni: polete v vesolje, balet in hokej,« mi je pred dobrimi dvajsetimi leti na Bledu dejal Aleksandr Koževnikov. Hokejist, ki se je z reprezentanco Sovjetske zveze veselil dveh zlatih olimpijskih kolajn (tudi v Sarajevu 1984, to je bilo pri nas še posebno pod drobnogledom), je na »stara leta«, bolj za veselje kot kakšen bajen zaslužek, okrepil blejski klub in tudi v novinarski družbi nostalgično obujal spomine iz časov, ko je s sovjetskim hokejskim strojem premagoval vse po vrsti in nato ponosno poslušal himno države.



Z njim si takrat nisem upal dregniti v osje gnezdo razprav o dopingu, o katerem niti nismo kaj prida vedeli, pa četudi je iz leta v leto bolj prihajala na plano resnica, namreč, da se je v vzhodnoevropskem prostoru dogajalo marsikaj. Zato so tesno zapirali dveri svojih vadbenih centrov, besede laboratorij pa si na glas sploh nihče ni upal reči. In ne nazadnje, ko je svet pretresla černobilska jedrska katastrofa ali ko je število žrtev po nesreči na tekmi moskovskega Spartaka in nizozemskega kluba Haarlem preseglo nekatere podobne v šport­nih arenah, tudi znameniti Heysel z evropskega klubskega finala med Liverpoolom in Juventusom, so na Rdečem trgu o tem molčali, kolikor dolgo je bilo le mogoče.

Škorpijoni napovedali novi svet

Pehanje za zmago v neizprosnem boju potrjevanja moči, znanja in sposobnosti proti Američanom, Angležem in Nemcem v športu ni imelo cene. Tudi ob vesoljskih poletih Jurija Gagarina in druščine ali pa neprekosljivih balet­nih predstavah na parketu opevanega Boljšoj teatra ne. Toda tam je šlo za drugačen »doping« in seveda izostanek neposrednega boja, značilnega zlasti za športne arene. V teh pa je Sovjetska zveza, kajpak tudi zaradi izjemne selekcije in temeljitega pripravljalnega programa, izkazovala svojo moč, pobirala kolajne, osvajala lovorike. Ni je motilo, če ni bilo popolne konkurence, tako kot na OI 1980 v Moskvi, ki jih je del zahodnega sveta bojkotiral, požvižgala se je na izide iz Los Angelesa štiri leta pozneje, ko je skupaj z drugimi članicami Varšavskega pakta, takrat z izjemo Romunije, z bojkotom vrnila udarec Američanom.

Toda svet je šel v svojo smer. Scorpions, zanimiva rockovska zasedba iz Hannovra v Nemčiji, je v svojem najbolj znanem hitu Wind of Change napovedala spremembe na evropskem vzhodu in odhod socialistične ureditve na smetišče zgodovine, berlinski zid je padel, 80-milijonsko ljudstvo dveh Nemčij je bilo spet združeno, sledili so si prevrati v Pragi, Bukarešti, vroč balkanski lonec se je približeval vojni. Članice sovjetskega imperija so druga za drugo razglašale neodvisnost, športni zemljevid je bilo treba zarisati z novimi reprezentancami.



In tako je Rusija vstopila v novo poglavje svoje burne zgodovine, tudi na športnem področju se je dogajalo marsikaj. Čez noč so športniki največje države na svetu postali zvezdniki hokejskih klubov iz Detroita, Washingtona, New Jerseyja, nogometnih zasedb v španskem in angleškem prvenstvu. Popoln razcvet je doživel tenis, ki je tudi po zaslugi predsednika Borisa Jelcina postal panoga prepoznavnosti – zlasti v ženski karavani po zaslugi uspešnih in za povrhu še privlačnih deklet.

Ko pa je prišel na oblast Vladimir Putin, športnik po duši in srcu, nekoč odličen judoist in nato vznesen privrženec vseh rojakov reprezentantov, je bilo na dlani, da je prišla nova doba. Zmag na igrišču in prirejanja spektaklov. Organizacijska raven dogodkov nikogar niti doma niti med gosti iz tujine ni razočarala, mnogi so še dolgo govorili o prvenstvih v umetnostnem drsanju, hokeju, biatlonu in tudi poletnih panogah kot najboljših dotlej. In Putin ni spal na lovorikah in pohvalah! Želel si je več – največ. Olimpijske igre in svetovno prvenstvo v nogometu. Oboje je – kakopak – dobil.
V slednjem Rusiji, niti na domačem igrišču, preprosto ne more pripasti vloga favoritinje. Vendarle je pred njo lepo število nogometu izrazito zapisanih dežel. Pri olimpijskih igrah pa je zgodba drugačna. Tudi pozimi. Resda Rusi ne poznajo takšne vznesenosti nad alpskim smučanjem ali skoki, kot jo opažamo v Avstriji, na Poljskem, v Švici ali pri nas, vseeno pa jim je kopica drugih panog zbujala optimizem.

Soči 2014 čez vse

Zato je bilo treba storiti vse. Niti ene igre v vsej dolgi zgodovini, naj gre za poletne ali zimske, niso zahtevale takšnih stroškov kot prav Soči 2014, menda so stale bajnih 50 milijard evrov, nihče pa ne ve, koliko denarja je šlo za delovanje laboratorija in sistemskega dopinga domačih športnikov. Za Rusijo so štele le kolajne, spet je hotela svetu, tako kot nekoč v vesoljskih poletih, pokazati, da ni boljše od nje. In je igrala po notah svojega značaja velike države, češ kaj nam kdo more. Toda resnica je potrkala na vrata, vstopila skoznje in razkrila škandal neslutenih razsežnosti. Če na nogometnem mundialu pred enim letom ni bilo pripomb (Rusi so bili zadovoljni že z uvrstitvijo v četrtfinale, v katerem so izgubili s Hrvati), so bile zimske igre pod Kavkazom zgodba prestiža in časti. Ne glede na sume o nemoralnem pristopu z dopingom, ki so se nato izkazali za resnične.



In ker za slehernega nepridiprava raste palica, so Rusi najprej plačali kazen z nenavadnim nastopom štiri leta pozneje v Pjongčangu, kjer niso smeli uporabljati nacionalnih simbolov. Podobno bo v naslednji štiriletki, na poletnih in zimskih olimpijskih igrah ter najbrž tudi nogometnem mundialu. Popolnega izgona jim sicer Svetovna protidopinška agencija še ni pripravila, saj se vendar – četudi brez prepoznavne trobojnice – lahko udeležijo tekmovanj, na prvenstvih stare celine ali v profesio­nalnih ligah onstran Atlantika, ki imajo pač svoje in neodvisne protidopinške kodekse, pa sploh ni ovir, toda če se bo potvarjanje analiz, izogibanje nadzoru in sploh goljufanje nadaljevalo, zgodbe še ne bo konec. Vprašanje je le, ali in kdaj bo protidopinški svet začel odpirati skrivnostne skrinjice tudi po drugih državah.