Pri meni so vrata za sodelovanje odprta vsem

Milana Brgleza slovenski javnosti ni treba posebej predstavljati. 51-letni doktor politologije, strokovnjak za mednarodne odnose, je bil dolga leta zaposlen na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Najprej kot sodelavec – raziskovalec, ki se je s trdim delom prebijal stopničko po stopničko više, vse do docenta in predstojnika Katedre za mednarodne odnose. Leta 2014 ga je zaneslo v politiko: že v prvem poslanskem mandatu je bil izvoljen za predsednika Državnega zbora, v drugem je ostal poslanec.
 

Dr. Brglez, kako ste sploh zajadrali v šah?

V šahu sem že dolgo, natančneje vse od otroštva. Prvih potez me je naučil oče (tudi sam tretjekategornik), a moji prvi, najpomembnejši spopadi so se odvijali nekega poletja, ko sva z otroškim prijateljem v domačih Zrečah preživela ure in ure ob šahovnici. To me je spodbudilo, da sem se hitro vključil v šolski krožek, od tam tudi v najbližji šahovski klub v Slovenskih Konjicah. Tudi v srednji šoli sem šahiral – moja celjska srednja družboslovna šola (danes Kajuhova gimnazija) je bila močno šahovsko obarvana. Kako sem bil vesel in ponosen, ko so me starejši asi vključili v prvo moštvo in ko sem na državnem prvenstvu osvojil tudi nekaj točk! Tudi med študijem šaha nisem pozabil, šahiral sem precej, najbolj aktiven pa sem bil v takratnem ŠD Kodeljevo, kjer sem osvojil tudi prvo kategorijo.
 

Poklicna pot vam pozneje verjetno ni puščala preveč časa za težavno šahiranje?

Tako je. Saj sem občasno šahiral, a res bolj občasno kakor zares. Zanimivo, več priložnosti sem dobil kot politik. Nekaj partij sem odigral z Lojzetom Peterletom, slišim, da sta dobra tudi Milan Zver in moj naslednik na mestu predsednika Državnega zbora Dejan Židan. Nisem ju še izzval, ju pa zagotovo bom, sploh sedaj, ko bosta lahko napadala »prvega med šahisti«. V zadnjih letih mi precej pomaga svetovni splet. Zlahka najdeš nasprotnika, lažje ukradeš tudi nekaj minutk za dobro partijo. Skratka, v stiku sem.
 

In vendar: občasno igranje in vodenje nacionalne panožne zveze nimata preveč skupnega?

Ne, seveda ne. Šah spremljam tudi z drugimi očmi. Gre vendarle za meni tako ljubo igro. Nekako je naneslo, da sem se začel pojavljati na dogodkih: kot predsednik DZ sem bil povabljen za slavnostnega govornika na Akademiji ob 80-letnici ŠZS, pozneje sem sprejel nekaj vabil na turnirje. Častni predsednik ŠZS Milan Kneževič mi je predstavil bogato slovensko šahovsko zgodovino, ko so me h kandidaturi začeli nagovarjati še v ŠK Ljubljana in mi je bila predstavljena ekipa sodelavcev, ki ji zaupam, sem hitro »popustil«. Menim, da šahu lahko precej pomagam.
 

Kako vidite svojo pomoč, svojo vlogo? Kot izpostavljeni politik boste vrata zlahka odpirali, kakšna pa bodo ostala tudi zaprta?

Pri tem si bom pomagal z metodo samoomejevanja, ki sem se je dobro priučil na mestu predsednika DZ. Dokler veš, kaj je skupno in kje je lahko konflikt interesov, tudi veš, do kod smeš. Sicer pa šah v splošnem razumem kot javno dobro (nihče si ga ne sme prilastiti na način, da bi bili drugi izključeni), ki aktivno soustvarja družbo znanja in vsem generacijam omogoča nenehno osebnostno rast in priložnost za učenje skozi in za življenje. Prav iz tega razloga je potrebno, da se ŠZS kot matična organizacija vodi transparentno in v duhu javnega dobra, s ciljem večje množičnosti, boljšega ugleda in dostopnosti za vse (ne glede na oddaljenost od velikih središč).
 

Volitve so bile napete, vaš protikandidat Sašo Čačič je zbral kar nekaj glasov podpore?

Volitve so bile zanimive, čeprav sem bil nekako vseskozi favorit, vsaj zdelo se mi je tako (Brglez je volitve dobil z 42 proti 25 glasovom, op.a.). A tega sem navajen. Kot izkušeni politik sem volilnih kampanj in vse folklore, ki jih spremljajo, vajen in glede tega imam že dokaj debelo kožo. V preteklem obdobju je bilo veliko narejenega, doseženi so številni uspehi, na kar smo lahko ponosni. Verjamem, da lahko ustvarjeno z dobrim delom nadgradimo. Zavedam pa se tudi, da nekatera področja še niso dovolj dobro urejena in obstajajo rezerve za izboljšave. Predvsem tista, ki sem jih na podlagi pogovorov s šahisti in lastnimi opažanji prepoznal kot najnujnejša in se jih zavezujem izboljšati.
 

Volilna zmaga je prepričljiva, vendar pa 25 glasov proti – to je tretjina članstva v ŠZS, nekaj pove?

Seveda. Sebe smatram za precej uspešnega mediatorja, to bo nedvomno moja prva naloga. Pomiriti vse drugače misleče strani, k sodelovanju povabiti vse, ki v slovenskem šahu dobro delajo. Pri tem se Verjetno se kakšna regija čuti nekoliko zapostavljeno, prezrto, enako velja za posameznike, organizacije, klube. Brez skrbi, sodelovanje z vsemi, ki delajo dobro, bo naša prva prioriteta, seveda z dobrobitjo za slovenski šah in ŠZS kot nosilca panoge na prvem mestu. Ko bomo pomirili strasti in pljunili v roke, bomo zadeve hitro izboljšali, odpravili napake in nadgradili projekte, kjer smo že danes uspešni.
 

Verjetno imate nekakšen prioritetni seznam področij, ki se jih bo treba najprej lotiti?

Morda ne najprej in po nekem vrstnem redu, lotiti pa vsekakor. Tukaj ni treba preveč modrovati, vsak predsednik bi povedal podobno. Osnova je še izboljšati delo z mladimi, pa tudi ženski šah, ki je naša niša v svetovnem merilu. Dolgoročno pa bo pomemben proračun – že kratek razmislek po sobotnem občnem zboru pove, da bi za normalen razvoj in resnično ureditev zadev potrebovali vsaj dvakrat, trikrat več denarja kot doslej. Torej ne 300.000, temveč 600.000 evrov ali več. Želja in potreb je veliko. Vrhunski šah je naša boleča točka, zavedam se, da moramo omogočiti pogoje našim najboljšim igralcem, trenerjem in drugim, da bodo predvsem šahisti in zaslužka ne bodo iskali drugje. Le popolna predanost, profesionalizem pelje do vrhunskih rezultatov. Možnosti je več. Pomagal bom iskati optimalne sistemske rešitve, verjamem, da bomo z ekipo našli tudi sponzorje, ki bodo naša prizadevanja podprli.


 

Pot do vrhunskega šahista pa je dolga …

Seveda. Pomembno, morda najpomembnejše obdobje je že tisto v osnovni šoli in danes vrtcih, kjer vidim še veliko rezerve za napredek. Slišim, da imamo šahovske krožke v številnih osnovnih šolah – moja želja je, da bi ga imeli v vsaki, tudi najbolj oddaljeni šoli. Pa to ni dovolj: prebuditi bo treba regije, postaviti nosilce razvoja med klubi, pomagati šolam, tudi klubom. Ko bodo najboljši osnovnošolci lahko napredovali v klubskih šolah in če bomo zagotovili ustrezne možnosti za trening tudi na naslednjih ravneh, bo krog hitro zaprt. Posebno pozornost bomo posvetili prehodom, ki so po moje najpomembnejši. Tam, na prehodu iz osnovne v srednjo šolo in na prehodu iz srednje šole na univerzo izgubimo največ šahistov. Šele tukaj nastopi vrhunski šah, o katerem sva govorila prej.
 

Seveda pa je šah panoga, ki se igra še mnogo širše, praktično v vseh generacijah.

Tako je. Otroci in mladi šahirajo zelo intenzivno, saj imajo za šahiranje tudi največ časa. V aktivnem življenjskem obdobju se večina šahistov nekoliko umakne, k šahu se vrnejo po upokojitvi. Misliti moramo na vse: vzdrževati stik z aktivno, srednjo generacijo, posebej se bomo posvetili starejšim. Šah je dokazana preventiva pred značilnimi boleznimi starostnikov, demenco in podobnimi. Tukaj vidim ogromno priložnosti, da ustrezno pomagamo, šah javnosti predstavimo kot disciplino, ki tudi zdravi in ne le zabava.
 

Dotakniva se še velikih turnirjev in mednarodnih povezav.

Šahovski turnirji, manjši in še toliko bolj veliki, mednarodni, so temelj naše prepoznavnosti, priložnost za prodor v medije. Ni težko opaziti, da smo številne turnirje izgubili. Ni več blejskega, ljubljanskega turnirja, mariborski in ptujski se pojavita le občasno in z omejenimi sredstvi. Turnirji in pomoč ter vzpodbuda organizatorjem bo prav tako ena naših prvih nalog – brez velikih turnirjev ni velikih šahistov. Že čez dober mesec bomo priredili srednjeevropski pokal, tradicionalno srečanje desetih evropskih reprezentanc (vsako deseto leto je prireditelj ena izmed njih). Turnir bo uvod v velika dogodka v naslednjih dveh letih: evropsko člansko prvenstvo leta 2020 (Radenci, maja 2020) in evropsko ekipno prvenstvo leto pozneje v Portorožu. Z organizatorji bomo skušali poiskati skupen jezik in izkoristiti dogodka za nov preboj slovenskega šaha, podobno kot v letih okrog blejske olimpijade. Potrebnega bo veliko sodelovanja, ogromno dobre volje, a kot rečeno, prepričan sem, da je iskanje skupnih poti moja največja odlika.
 

Tudi v mednarodni politiki se v zadnjih letih nismo preveč izkazali?

S to ugotovitvijo se ne strinjam povsem. Že res, da smo ob lanskih volitvah za predsednika FIDE delovali nekoliko nespretno, a nič usodnega ni bilo zamujenega. Ne pozabimo, na pomembnih položajih v mednarodnih organizacijah imamo nekaj naših mož. Boris Kutin, starosta naših mednarodnih šahovskih odnosov, je bil 12 let predsednik Evropske šahovske zveze, dva mandata tudi podpredsednik FIDE. Kako naj ga ne povprašam za nasvet? Velemojster Adrijan Mihaljčišin je danes podpredsednik Evropske šahovske zveze. Njuna telefonska imenika in pripravljenost za sodelovanje bosta osnova tudi našega mednarodnega delovanja. Sicer o mednarodnih odnosih in diplomaciji tudi kar nekaj vem. Veliko teoretičnega in zdaj že kar nekaj praktičnega znanja mi bo zanimivo nadgraditi s šahovsko diplomacijo, ki lahko sovpada tako z javno kot z gospodarsko diplomacijo.
 

Za konec, česa si v svojem mandatu najbolj želite?

To je preprosto. Želim si, da ne bi bilo kreganja, da bi poenotili naše želje, da bi vsi skupaj delovali v dobrobit te čudovite panoge. Želim si, da bi pravilno pot kar najhitreje našli in potem bom tudi sam vedel, da sem svoje delo z ekipo dobro opravil. Ne želim si dolgega predsednikovanja in verjamem, da bom s svojimi izkušnjami pripomogel, da bodo naslednja leta v slovenskem šahu mirnejša.