Nič več adrenalinski šport

»Kajtanje že leta ni več adrenalinski šport, pravzaprav sploh ni šport, je način življenja, razmišljanja in veliko več kot to,« zatrjuje eden najbolj izkušenih inštruktorjev Jernej Kastelec iz šole KitePack, ki smo ga zmotili na grškem otoku Limnos, kjer vso poletje preživi na deski in skupine tečajnikov uči veščin kajtanja, nad katerim se navdušuje vse več Slovencev. Priporoča ga vsakomur, saj gre za varen in zabaven način rekreacije. Ni pa ravno poceni ...

Je kajtanje nova modna muha, izgleda precej razburljivo?

Svetovno prepoznavnost ima že približno 20 let, v slovenskem prostoru pa je močneje prisotno dobrih deset let. Zdaj je ta šport že tako razvit, da je primeren praktično za vsakogar. Z razvojem opreme in tehnike ter sistemov učenja je praktično že izgubil pridevnik adrenalinski, ki ga je imel pred leti. Ob pravilnem vodenju je primeren za široke množice.
 

Torej je prvi nujen korak, da se človek udeleži enega od tečajev, mar ne?

Vsekakor. Najprej šola. Kajt je kot vsako drugo prevozno sredstvo. Nihče, ki še ni smučal, se ne spusti z vrha Krvavca. Če želiš voziti avto, motor, čoln, moraš pač narediti izpit. Kajtanja se na varen način sam ne moreš naučiti.


 

Ko se človek nauči osnov, pa se verjetno že lahko individualno ukvarja s tem športom, ali to vselej poteka pod nadzorom?

To je seveda individualen šport, ker ko si enkrat na vodi, si sam. Je pa vedno dobro, da imaš ob sebi nekoga, ki te spremlja z obale, ti pomaga dvigniti in spustiti kajt, ti pride na pomoč, če se na vodi kaj zgodi. Kajtanje priporočam vsaj v paru ali manjši skupinici. Da sedeš v avto in se odpelješ nekam na samotno plažo, res ni pametno. In tudi ni smiselno, kajti kajtanje ni zgolj šport ali rekreacija, ampak širši koncept, način življenja, v katerem ima ključno vlogo druženje. Večina kajtarjev, ki jih poznam, in poznam jih ogromno, to tako dojemamo. Ni smisel v tem, da se greš zgolj »prešvicat«, vedno se je lepo dobiti z nekom na plaži, po kajtanju nekaj pojesti in popiti pivo v dobri družbi.
 

Pa vseeno, ljudje se radi merimo med seboj. Ali obstaja kakšna krovna zveza, klub, ki bi organizirala tekmovanja?

Formalno obstaja Kiteboarding zveza Slovenije, vendar je zgolj mrtva črka na papirju, v praksi ne deluje. Pred leti smo se nekaj trudili v tej smeri, a zaman. V bistvu je organizacijsko vse še precej v povojih. Pri nas spadamo pod Jadralno zvezo Slovenije, čeprav je bilo sprva dilema, ali je to bolj oblika jadralnega padalstva. V svetu pa gre šport hitro naprej in bo leta 2024 doživel debi na olimpijskih igrah. To je logično, v njem se obrača vedno več denarja in industrija je prepoznala priložnost.


 

Imamo pri nas kakšnega tekmovalca?

Edini, ki pri nas resno tekmuje, je Toni Vodišek, 18-letin Koprčan, ki je bil mladinski svetovni prvak. Jadralna zveza ga na nek način podpira in bi lahko Slovenijo zastopal na OI. Ni pa pri nas tekmovanj in državnih prvenstev. Tudi klubov ni, so le štiri šole kajtanja, ki organizirajo potovanja in tečaje.
 

S katerim športom je kajtanje najbolj v sorodu?

Gre za nekakšno kombinacijo jadralnega padalstva, deskanja na vodi in zaradi oblike deske tudi wakeboardinga. Poleg tega ni omejeno zgolj na vodo, lahko kajtaš tudi na snegu s smučmi ali na deski, ter na asfaltu z rolarji ali na posebnih rolkah.


 

Kako ključen dejavnik je veter, obstajajo glede tega omejitve?

Za kajtanje potrebuješ ustrezen veter. Tukaj je več parametrov. Najprej gre za samo opremo, ki jo imaš. Za močnejši veter potrebuješ manjši kajt, za šibkejši veter večjega. Močan veter ni primeren za začetnika, zato je znanje pomemben dejavnik. Osnoven vetrovni razpon pa se začne med 10 in 12 vozli ter se za večino konča pri 30.
 

Tečaje organizirate skoraj po vsem svetu, kje pa so blizu nas dobri pogoji za kajtanje?

Slovenska obala je za učenje kajtanja neprimerna. Za tiste, ki že znajo, pa se da. Jugo in burja pihata občasno in nista zanesljiva. Zato je prav neverjetno, koliko Slovencev se ukvarja s kajtanjem. Čez palec bi rekel vsaj 2000, morda 3000. Poleti je aktualna Hrvaška, najbolj priljubljene destinacije so Pelješac, Omiš, Bol na Braču, izliv Neretve, Nin pri Zadru. Južno od Zadra običajno piha maestral in takrat so dobre razmere za kajtanje. Še bližje je severna Italija, tam imamo Marino Julio in Gradež, ampak tja hodimo samo takrat, če je dobra napoved. Za tečaje je vreme premalo stabilno.


 

Kakšna je oprema?

Vsak običajen kajtar ima dva kajta, manjšega in večjega, ima desko, potem bar, to je krmilna palica, s katero kajt upravljaš, in trapez ali angleško harness, to je pas okrog telesa, na katerega pripneš bar. Vsa sila kajta se preko trapeza prenaša na celotno telo. Noge so v zankah, ki jih ima vsaka deska. Potem so tu neoprenska obleka, rokavice in copate, če je mraz, redki nosijo tudi čelado. A ta ni potrebna, saj se ti na vodi ne more kaj hujšega zgoditi.
 

Po čem najbolj hrepeni vsak kajtar, je to hitrost, akrobacije ali kaj tretjega?

Glavna stvar pri tem športu je skakanje. Govorim o tem, da greš relativno enostavno čim višje v zrak. Lahko narediš še takšen trik, denimo trikratno pirueto, a nič ne prekaša občutka, ko te dvigne 10 metrov nad vodo. Ja, višina je tista, ki najbolj privlači.

Torej priporočate vsakomur ...

Vsekakor. Kajtanje je kot monopoli, primeren za starost od 7 do 99. Za oba spola, za debele, suhe, visoke, nizke. Omejitev ni, samo voljo je treba imeti.