Nekaj oprimkov do nove kranjske ekstaze

Nekaj oprimkov je zmanjkalo Janji Garnbret, pa bi – enako kot lani – poskrbela za kranjsko ekstazo. Celotna dvorana Zlato polje je dihala z njo. Od grobne tišine prek eksplozije navdušenja do množičnega vzdiha, ko se ji je pri 34. oprimku ustavilo. Premoč je priznala simpatični debelo desetletje starejši korejski »mami« Ja-in Kim. Gledalci, ki so vnovič do zadnjega napolnili tribune, so bili vseeno zadovoljni.



Iz zvočnikov je ob njenem nastopu donel ameriški reper Flo Rida in napev njegove superuspešnice »Good Feeling«. Janja je nadaljevala izjemen niz v tej sezoni, v kateri sploh še ni bila slabša kot druga. Vseeno ob koncu svojega finalnega nastopa ni kazala navdušenja. »Zadovoljna sem, kadar iz sebe iztisnem največ in uživam v plezanju. Tokrat pa sem imela še dovolj moči, malce preveč pohitela na vrhu, morala bi se še malo odpočiti, se zbrati, storiti pravi gib, ker to je bil 'moj' gib. Šlo bi še dlje, toda zgodilo se je, kot se je, drugo mesto je še vedno odlično in sem zadovoljna,« je ocenil priljubljena 19-letna koroška maturantka. »Tudi meni se zdi noro, da že vso sezono nizam prva in druga mesta. V današnjem športu in v današnji konkurenci res ne moreš biti ves čas v vrhu, da sem letos tako konstantna, je res neverjetno,« dodaja slovenski plezalni fenomen. V finalu je tekmovala še Mina Markovič, ki ostaja s štirimi zmagami skupaj s Francozinjo Liv Sansoz še vedno najuspešnejša tekmovalka v kranjski zgodovini.



Garnbretova je pred kranjskim spektaklom podžgala strasti, ko je smeri na nedavnem SP v Innsbrucku označila za prelahke in premalo zahtevne, hkrati pa javno izrazila pričakovanje, da bodo postavljavci v dvorani Zlato polje letvico postavili višje in poskrbeli, da zmagovalca ne bo odločila hitrost, temveč dosežena višina. Postavljavci so običajno na strani tekmovalcev, pa tudi gledalcev, ki bi se čutili opeharjene, če bi denimo v finalu vsi udeleženci popadali že na prvih oprimkih. »Vselej si želimo, da bi na tekmi uživali vsi – plezalci v smereh, navijači pa v šovu,« je prikimal Avstrijec Florian Murnig, enako kot že lani vodja postavljavcev smeri v Kranju, ki sta mu letos pomagala uveljavljena Nemec Christian Bindhammer in še en Avstrijec Martin Hammerer, v ekipi pa je bil tudi Slovenec Miha Hribar, sicer idejni vodja ljubljanske Balvanije.

Bečanu je že malo dolgčas

Tudi po 23. izvedbi kranjskega spektakla ostaja edini slovenski zmagovalec v moški konkurenci Klemen Bečan, ki si je pokoril svetovno konkurenco leta 2008. Klemen je aktivno pot športnega plezalca že zapečatil, danes se bolj kot s tekmovanji in plezanjem težkih smeri ukvarja s trenerskim poslom: »Pridobljeno znanje bi bilo škoda obdržati le zase. Zadnje čase ugotavljam, da mi celo več pomeni uspeh koga drugega, ki sem mu pomagal preplezati težjo smer. Plezalcem pomagam pri napredku na potovanjih po Evropi, običajno na določeni lokaciji – v prihodnjih dneh grem v Grčijo na Kalymnos – opravimo teden ali dva intenzivnega treninga s poudarkom na tehniki in mentalni pripravi.« Klemen občasno tekmuje na mastrih in v tem še vedno uživa, nedavno se je udeležil preizkušnje v plezanju nad vodo brez varovanja v Bilbau, na Kranj pa ima izključno lepe spomine: »Še posebej seveda na leto 2008, ko sem tekmo začel brez pritiska, saj sem bil s sezono že sicer zadovoljen, Kranj je bil le še češnja na torti. Publika je bila odlična, tudi z njeno pomočjo sem odplezal, kot sem najbolje znal, in iz sebe iztisnil več kot 100 %. Upam, da bo kmalu še kdo od Slovencev okusil te občutke in se mi pridružil v klubu, saj je že kar malo dolgčas.«

Tri male navijačice

Ena tistih, ki je pred domačim avditorijem (v zadnjem poskusu) dosegla uvrstitev kariere – 3. mesto leta 2007 –, je bila tudi Lučka Franko, ki tudi danes vsako leto obišče kranjski vrhunec sezone, vendar ne sama. Družbo ji delajo hčere trojčice, po novem osnovnošolke, ki že dve leti hodijo na vadbo, zaenkrat gre seveda bolj za plezalno igro s prvinami osnovne motorike. »So kar navdušene, nimam pa z njimi prav nobenih načrtov. Vrhunski šport ima prednosti in slabosti, silila jih ne bom, zavirala tudi ne. Imajo vso mojo podporo, če se bodo odločile za športno kariero. Mi je pa res lepo, ko skupaj – povečini prek youtuba – spremljamo tekme in navijamo za naše. Poleti smo bili na počitnicah v Briançonu in si tam tekmo ogledali v živo. Kljub pozni uri in slabemu vremenu so punce vztrajale, da pogledamo še podelitev. Prave navijačice so,« z navdušenjem spregovori Lučka.



Sama je od leta 1996 kranjsko preizkušnjo le enkrat gledala prek malih zaslonov – leta 2012, ko so bile trojčice še čisto majhne: »Še vedno hranim listič, na katerem sem leta 1996 zbirala avtograme tedanjih plezalnih zvezd, nato sem v nekem obdobju jaz oddala kakšen avtogram, lani pa sem s hčerami po koncu tekme čakala na Janjin podpis, saj prej niso hotele domov.« Ločanka pogreša tekme in se jih spominja z nostalgijo, a je zdaj v čisto drugem svetu in drugi vlogi, zato za vrnitev v tekmovalni pogon ni realnih možnosti: »Moje telo ne bi zdržalo težkega treninga, regeneracija se z leti poslabša, hitro pride do poškodb. Se pa še vedno rekreativno ukvarjam s plezanjem, a je zdaj to le eden od športov, ki jih gojim za sprostitev in vzdrževanje kondicije.« Frankova se spominja tudi kranjske tekme, na kateri je bila zadnja, ko ji je zdrsnilo v kvalifikacijah, a lepih spominov je mnogo več. »Edina slaba stvar domače tekme je, da z reprezentanco nismo bivali skupaj v hotelu. To bivanje naše male družine je imelo vedno prav poseben čar, kot vidim, je podobno tudi še danes.«

Manj težav kot prejšnja leta

»Zadovoljen sem. Skozi leta rastemo, čeprav se organizacijsko ne spreminja bistveno. Letos je bilo manj težav kot prejšnja leta, vse je delovalo, kot je bilo treba. Ponavadi vedno padejo kaki problemi, ki jih je treba na hitro reševati in potegnejo za seboj živčnost, letos tega ni bilo,« je ocenil Tomo Česen, nekdanja plezalna in alpinistična legenda, zdaj pa alfa in omega kranjske tekme. »Tekmovalci in trenerji so vsako leto zadovoljni, jaz pa tudi ob uvidu, da takšna tekma privlači toliko ljudi. Mi lahko opravimo vse briljantno, toda brez občinstva dobre tekme ni,« dodaja Česen, zadovoljen tudi z odzivom javnosti na spremljevalni program – mini olimpijado, druženje s paraplezalci in filme s plezalno vsebino. »Rezultati naših plezalcev na SP in že vso sezono so očitno zadosten razlog, da premamijo gledalce za obisk tekme,« pojasnjuje Česen. Koliko ljudi je pravzaprav vključenih v izvedbo dogodka tolikšnih dimenzij? »Če štejem tehnično ekipo in spremljevalni program, nanese vsaj 50 ljudi, ki delajo od petka do nedelje. Sicer pa nas je že precej pred tekmo v to zgodbo vpetih pet ljudi, sam pa sem tisti, ki začne že bistveno prej.«