Nekaj mora pred konkurenco ostati tudi skrito

Ljubljana – Svetovno prvenstvo v judu, že 33. po vrsti, se ni začelo po slovenskem okusu. Od naše deveterice se je v Tokiu prva borila Maruša Štangar (do 48 kg), ki je po izenačenem boju na zlato točko v podaljšku izgubila z Mongolko Narantsetseg Ganbaatar (0:10) in se poslovila od turnirja, na katerem glavno slovensko orožje bržkone ostaja olimpijska prvakinja Tina Trstenjak (do 63 kg).

Celjska šampionka je tudi s tem, da ni želela odgovoriti na vprašanje, ali bi pred začetkom prvenstva podpisala za bronasto kolajno, jasno nakazala, kaj si želi na vrhuncu sezone. Sama pri sebi zagotovo meri na vrh, kar je razumljivo, saj je doslej na blazinah osvojila že vse, kar se je osvojiti dalo.

»Kakšno pa je to vprašanje?« je Trstenjakova, ki je predvčerajšnjim dopolnila 29 let, pred odhodom na Japonsko odvrnila nekoliko v zadregi in v isti sapi dodala: »Nanj res ne morem odgovoriti. O kolajni namreč nikoli ne razmišljam, seveda pa na slehernem tekmovanju upam na čim boljši razplet.«

V Tokiu si želi pojutrišnjem – kot vedno in povsod – predvsem prikazati dobre borbe. »Šla bom iz dvoboja v dvoboj, s tem, kaj bo, če bo, pa si ne bom razbijala glave. Osredotočila se bom na vsako tekmico posebej in se potrudila po najboljših močeh. Želim si prikazati lep judo in tudi kakšne nove tehnike,« je poudarila Trstenjakova in glede novih akcij pripomnila, da jih pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana vadi že dalj časa. A jih mora seveda najprej dobro osvojiti, preden jih lahko uporabi tudi na tekmi.
 

Na Japonskem jo izjemno spoštujejo

»Določenih tehnik namenoma še nisem kazala. Nekaj pač mora ostati skrito pred tekmicami, s katerimi se sicer (pre)dobro poznamo. Zdaj mi je težje, kot mi je bilo, denimo, pred OI v Riu, ko od mene še nihče ni ničesar pričakoval. No, športna javnost v Sloveniji nekaj že, ne pa tudi nasprotnice, ki me (še) niso jemale pretirano resno. Zdaj je drugače, zdaj vse vedo, kako se borim,« je razkrila olimpijska prvakinja, ki ima v vitrini že štiri odličja s svetovnih prvenstev – ob zlatem iz Astane '15 še srebrno iz Budimpešte '17 ter bronasti iz Čeljabinska '14 in Bakuja '18.

Kot je ocenila, lahko v njeni kategoriji (do 63 kg) kolajno v Tokiu osvoji vsaj petnajst judoistk. »Zanjo moraš biti res vrhunsko pripravljen, imeti moraš svoj dan in povrhu se ti morajo pokriti vsi dejavniki,« je pojasnila in dodala, da je treba vedno računati tudi na kakšno presenečenje.

S prepričljivo zmago na zadnji tekmi za svetovni pokal pred mesecem dni v Zagrebu je dobila potrditev, da je dobro pripravljena. A opozarja, da je treba ostati realen, češ da bo Tokio nov izziv in povsem druga zgodba. »Je pa seveda lepo zmagati na zadnjem turnirju pred svetovnim prvenstvom in poleg tega osvojiti lepo število kvalifikacijskih točk za OI, to je dobro tudi za samozavest, sploh po poškodbi kolena, ki me je ovirala še spomladi,« je zaupala. Odločitev, da je izpustila evropske igre v Minsku, se je torej izkazala za pravilno, saj je v tem času zacelila poškodbo.

Ker judo izvira iz Japonske, ne dvomi, da bo prvenstvo odlično pripravljeno. »Japonci so že po naravi izjemni profesionalci, judo pa je zanje med najbolj priljubljenimi športi in ga spremljajo podobno kakor, recimo, Slovenci pozimi tekme v alpskem smučanju in smučarskih skokih. Ko imamo turnir na Japonskem, je dvorana vedno nabito polna,« je razkrila šampionka, ki jo v domovini juda izjemno spoštujejo.

»Nemalokrat me prosijo za avtogram ali skupno fotografijo, zgodilo se mi je že tudi, da so me prišli pozdravit starši katere od judoistk, s katero sem se borila,« se je spomnila in o japonski hrani pripomnila: »Nekatere jedi mi teknejo, druge ne. V hotelu imamo na voljo tudi evropsko hrano. Kar zadeva suši, pa obstaja ogromno različnih vrst. Nekatere jem, ne pa vseh. Nimam ga pa tako rada, da bi ga pripravljala doma.«