Mirni Italijan proti čudaškemu Belgijcu (VIDEO)

Ljubljana – Medtem ko si bosta v jutrišnjem drugem polfinalnem dvoboju evropskega prvenstva v odbojki v Parizu nasproti stali reprezentanci z domačima strokovnjakoma na selektorskih stolčkih, Francija z Laurentom Tilliejem in Srbija s prejšnjim slovenskim selektorjem Slobodanom Kovačem, pa bo nocojšnji (20.30) polfinalni spektakel v razprodanih in mnogo pretesnih Stožicah ponudil obračun izbranih vrst s tujima selektorjema. Na eni strani bo edini preživeli Italijan na turnirju (potem ko so »azzurri«, ki jih je v posteljo položila viroza, grdo pokleknili v četrtfinalu proti Francozom) Alberto Giuliani, miren in preudaren. Na drugi strani bo edini preživeli Belgijec (za sogostiteljico turnirja Belgijo so bili že v osmini finala senzacionalno usodni Ukrajinci) Vital Heynen, karizmatičen in čudaški.

Alberto Giuliani

Alberto Giuliani. Italijan, 54 let, rojen na božični dan v San Severinu. Oče Ludovica Giulianija, v minuli sezoni libera Verone. Odbojka ni bila njegova prva ljubezen, v mladih letih se je ukvarjal z motokrosom, ki pa ga je bil primoran zaradi velikih stroškov opustiti. Aktivni odbojkar ni bil nikdar, trofejni trener pač: trikrat je bil italijanski prvak s Cuneom in z Macerato (dvakrat), v sezoni 2009/10 zmagovalec evropskega pokala CEV s Cuneom. V tujini se je preizkusil na klopi turškega Halkbanka in bil že tudi selektor Slovaške. Je umirjen, nekonflikten, tekme povečini spremlja stoje.

Vital Heynen

Vital Heynen. Belgijec, 50 let. Tudi njemu odbojka ni bila položena v zibel, sprva je bil nogometaš, na odbojkarskih parketih pa je igral na položaju podajalca. Kot trener ima zmagovalni gen, zato je izjemno iskan in želen strokovnjak, čeravno je po drugi strani ne zgolj karizmatičen, temveč tudi razvpit, muhast, ekscentričen, kontroverzen, nekoliko čudaški. »Sem, kar sem. Sem pozitiven, dinamičen, malo nor, toda očitno ta kombinacija zna obroditi sadove,« se opiše Heynen. Je tudi duhovit, sproščen, zgovoren, z zabavnimi obraznimi grimasami tudi hvaležna tarča fotografov. Kot čudak je zaslovel, ko je bil selektor Nemcev. Tedaj je reprezentanco odpeljal na teden dni brutalnega »čiščenja telesa in duha« v neokrnjeno naravo, v divjino, kjer je igralce odrezal od zunanjega sveta in omejil tudi njihovo medsebojno komunikacijo. Odložiti so morali tablice, prenosnike, mobilnike, dlančnike, ugasniti radio in televizijo. Namesto tega so v popolni tišini meditirali, peljal jih je med otroke s sladkorno boleznijo, medse povabil tri brezdomce, vojaka z misij na Kosovu in v Afganistanu ter boksarskega asa Jürgena Brähmerja. Svojeglavost pa je dokazal tudi že na letošnjem eurovolleyju, sredi drugega niza obračuna z Ukrajino je namreč pri vodstvu s 14:8 zamenjal kar celotno šesterko na parketu, kar je svojevrstni unikum vsaj na tekmah tovrstnega ranga. Presenečeni so bili tudi igralci, ki prej niso vedeli, kaj jih čaka …