Marjan Fabjan bi si vsekakor zaslužil ustrezno pokojnino

Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), je v teh dneh polno zaposlen. V četrtek si je v Skopju ogledal tekmo slovenske nogometne reprezentance s Severno Makedonijo, sinoči je za izbrance Matjaža Keka navijal v Stožicah, za nameček te dni gosti prvega moža kitajskega športa Gouja Zhongwena. Kljub zasedenosti si je pred jutrišnjim dnevom OKS vzel čas za daljši pogovor in spregovoril o financah za slovenski šport, naših uspešnih odbojkarjih, odzval se je tudi na obtožbe judoističnega trenerja Marjana Fabjana in razkril pričakovanja za olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu.
 

Kakšen je namen obiska predsednika kitajskega olimpijskega komiteja Gouja Zhongwena?

»Gou Zhongwen, ki je hkrati šef kitajske administracije za šport oziroma minister za šport, se v Sloveniji mudi v okviru kitajsko-slovenskega sodelovanja na športnem področju in tudi zaradi ugleda, ki ga Slovenija uživa na področju zimskih športov. Gre za izjemno pomemben in visok obisk, ki izkazuje tudi vrednost in ugled slovenskega športa v tujini. V okviru obiska se je udeležil kitajskega državnega prvenstva v smučarskih skokih v Planici, kjer se sicer pripravljajo kitajski športniki. Udeležil se bo zimsko-športnega razvojnega foruma v Kranjski Gori ter se sestal z ministrom za izobraževanje, znanost in šport Jernejem Pikalom in z menoj. V okviru obiska se predvideva tudi podpis sporazuma o sodelovanju med slovenskim in kitajskim olimpijskim komitejem, ki bo še poglobil odnose in sodelovanje v luči prihajajočih zimskih olimpijskih iger leta 2022 v Pekingu. Sodelovanje je zelo pomembno tudi na strokovnem in gospodarskem področju.«
 

Kako kaže slovenskemu športu, kar zadeva denarna sredstva?

»V prihodnjih dveh letih je vlada predvidela določen dvig proračunskih sredstev za šport, in sicer za malo manj kot milijon dodatnih sredstev. Predvideva se še nekaj sredstev iz Evropske unije. Glede na to, da je tudi Fundacija za šport za leto 2020 razpisala za približno 10 odstotkov dodatnih sredstev (skupno 8,5 milijona evrov), lahko ocenimo, da se dogajajo pozitivni premiki pri državnem financiranju slovenskega športa. Vztrajali bomo, da se bo ta pozitivni trend nadaljeval. Trdno smo prepričani, da si glede na dosežke športnic in športnikov, splošne prisotnosti in priljubljenosti športa ter različnih pozitivnih učinkov, ki jih ima šport na družbo, to vsekakor zasluži. To tezo lahko podkrepimo tudi z zadnjim fenomenom uspešno zaključenega evropskega prvenstva v odbojki.«

Kako ste doživljali izjemne predstave slovenskih odbojkarjev in prvenstvo v Ljubljani?

»Doseženi rezultat je vrhunski, izjemen je bil tudi odziv javnosti, prav tako dvig ugleda države kot gostiteljice, da pozitivnih ekonomskih učinkov od prodaje vstopnic in drugih produktov sploh ne omenjam. Po besedah Metoda Ropreta, predsednika OZS, je po prvenstvu zaznan tudi povečan vpis mladih v odbojkarska društva, kar je še eden od izjemno pomembnih vidikov organizacije tovrstnih tekmovanj. Z vidika države, ki je tudi pomagala s sredstvi pri organizaciji, lahko rečemo, da je bila to zelo dobra investicija.«

Nedolgo tega je najuspešnejši slovenski (judoistični) trener Marjan Fabjan potožil, da mu na OKS že več let lažete o Bloudkovi nagradi in pokojnini zanjo. Kakšen je vaš odgovor?

»OKS ob določenih rezultatih, ki so doseženi na tekmovanjih pod njegovim okriljem (OI, evropske igre, sredozemske igre, OFEM), predlaga ali sopredlaga (ob nacionalni ali občinski zvezi) športnika za Bloudkovo plaketo in nagrado, ki jo je leta 2012 prejel tudi Marjan Fabjan. V tistem času je še veljal zakon iz preteklega obdobja, ki je opredeljeval dodatek k pokojnini v ustreznem znesku; tega je vsako leto znova predpisala vlada oziroma pristojni minister. Po starem zakonu je v tem dodatku uživala enajsterica, na koncu le deveterica, potem ko sta dva končala življenjsko pot. Po novem 'Vilfanovem' zakonu se je dodatek omejil le na uspehe z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev v olimpijskih športih, kar se je nam na OKS zdelo nepravično. S tem so namreč izločili evropska prvenstva. Poleg tega zakon predvideva, da lahko začne nekdo ta dodatek prejemati šele takrat, ko izpolni starostne in delovne pogoje za pokojnino. Do maksimalnega dodatka oziroma pokojnine (okrog 2400 evrov) so tako upravičeni olimpijski prvaki. Če ta, denimo, dobiva pokojnino 1500 evrov, bo prejel še razliko do maksimuma, ki se tudi spreminja iz leta v leto. Predlagali smo, da bi si ta dodatek zaslužili tudi naši najuspešnejši trenerji, zavzemali smo se, da bi upoštevali uspehe na prvenstvih stare celine v olimpijskih športih, v katerih na koncu koncev nimamo prav veliko evropskih prvakov.«

Vendar vas niso podprli?

»Imeli smo še kar nekaj predlogov, ki jih poslanci na žalost niso upoštevali, tako da je nastal zakon, ki so ga sprejeli z veliko večino. Znova smo sprožili postopek, seveda pa je od ministrstva in vlade odvisno, ali bosta naše sugestije upoštevala.«

Kaj ste še predlagali?

»Starostna meja za pridobitev pokojnine je zdaj dobrih 60 let s 40 leti delovne dobe, ki jo športniki, še posebno tisti, ki študirajo, težko dosežejo. Tako je, denimo, olimpijski prvak, ki je končal šolanje pri 28 letih, do pokojnine upravičen šele pri 68 letih. Mi smo predlagali, da bi bila meja pri 50 letih, Srbi jo imajo pri 45 letih. Ker je povprečno življenjsko obdobje moških zdaj 74 let in žensk 82 let, mnogi prav dolgo tega privilegija v tem primeru ne bi uživali. Je pa tako, da je do tega pri nas še vedno upravičenih veliko več kulturnikov kot športnikov, ki jih ni prav veliko; med njimi so Peter Vilfan, Miro Cerar, Ivo Daneu, Borut Bassin, Bruno Parma itn.«

Ali kateri od trenerjev pri nas uživa ta dodatek?

»Tega ne vem, vem pa, da je to pogojeno s tem, da je moral biti trener tudi vrhunski športnik. Miloš Janša izpolnjuje te pogoje, Fabjan ne. Njegov najboljši mednarodni dosežek je 3. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu.«

Fabjan se je pritoževal, da ste mu na OKS obljubljali, naj ne skrbi, saj da bo dobil ustrezno pokojnino.

»Pričakovali smo, da bodo naša priporočila padla na plodna tla, toda zakonodajalci so se v nekem trenutku odločili, kot so se. Seveda se lahko zakone spreminja, če je za to volja in če bo oblast prepoznala, da odločitev prejšnje vlade ni bila pravična. Nekateri so imeli pomisleke, da je v posameznih primerih težko določiti, kateri trener je zaslužen za določeno kolajno. Kdo je torej najzaslužnejši za lanski naslov evropskega prvaka judoista Adriana Gomboca: ali njegov tedanji in donedavni trener Rok Drakšič ali prejšnji Marjan Fabjan? A menim, da to ni takšen problem ugotoviti. V nogometu imajo to zelo dobro urejeno, saj z vsakim prestopom igralca določena vsota pripada tudi njegovemu matičnemu klubu. Na žalost tega v drugih športih (še) nimajo. Kakor koli že; vemo, kateri so naši najuspešnejši trenerji, to so – če govorimo o olimpijskih kolajnah – Janša, Fabjan, Lojze Mikolič, Ciril Globočnik, Peter Kauzer st. … Vsi ti bi si nedvomno zaslužili dodatek, Fabjan je navsezadnje s svojimi judoistkami osvojil že pet odličij na OI, od tega dve zlati. Kolikšna je njegova delovna doba, ve le on. Vemo, da je 20 let zaposlen na policiji, prej je bil zlatar, kakšne prispevke je plačeval (če jih je), pa mi ni znano.«

Potem še niste obupali, da se bo glede tega vendarle kaj spremenilo?

»Ne, nikakor. Judo me je naučil vztrajnosti, potrpežljivosti in tudi zmernosti. A bomo morali imeti široko podporo koalicije, če bomo želeli spremeniti zakon. Verjamem, da bo vlada našla dodatne vire, pri čemer imam v mislih sredstva, pridobljena na račun zakona o posebnih igrah na srečo. Po oceni obeh loterij – Športne in Loterije Slovenije – bo teh sredstev letos za 15 milijonov evrov. Prizadevamo si, da bi se del tega podelilo obema fundacijama in da bi se nato – po razpisu obeh fundacij – denar prerazporedil v športu. Verjamem, da nam bo vlada prisluhnila in da bomo prišli – ker smo v letu debelih krav – do bistveno večjega kolača, kar pri nas pomeni 10 odstotkov več denarja. Smo proti protestom in stavki, ker si ne znam predstavljati, kako bi športniki stavkali. Dokler bom predsednik OKS, tega tudi ne bodo storili, morajo pa biti prepoznani kot ambasadorji Slovenije, da ne tekmujejo le zase, ampak za širšo skupnost, OKS pa je dolžan opozarjati vlado.«

Kako komentirate nastope slovenskih judoistov na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Tokiu, kjer so po 10 letih ostali brez kolajne na velikem tekmovanju?

»Če kateri šport poznam, je to judo, s katerim sem tako ali drugače povezan 55 let. Da so ostali brez odličja, zame ni nobena tragedija. Včasih je to celo dobro, saj na takšen način spoznaš, da osvojitev kolajn(e) ni samo po sebi umevna. Za nameček jih začneš bolj ceniti. Sicer je bilo zanimivo, da so naši udarni judoisti izgubili z domačimi borci. Ne dvomim, da so se iz tega kaj naučili, kar jim bo prišlo prav na olimpijskih igrah. Urško Žolnir so, potem ko ni osvojila odličja v Pekingu, mnogi odpisali. Toda štiri leta pozneje je bila nato razred zase v Londonu.«

Verjamete v nadaljevanje niza osvajanja kolajn judoistov na OI?

»Verjamem v dobre rezultate. Po OI v Riu de Janeiru '16 sem se zavezal, da ne bom več dajal vrednostne ocene, zato vam zdaj ne bom govoril o odličjih. Lahko rečem le, da smo zelo konkurenčni in da se bomo dobrih uvrstitev veselili tudi v drugih športih.

Kaj vam govori občutek?

»Občutek je dober.«

Ali bi podpisali za, recimo, štiri kolajne v Tokiu, če bi vam jih kdo zdaj ponudil?

»Na to vprašanje bom podal športno-diplomatski odgovor. Napovedi za Tokio so sila nehvaležne, po eni strani zato, ker bodo nekateri športi prvič na sporedu OI. Na vseh sprejemih za naše uspešne športnike, tudi za plezalko Janjo Garnbret, sem rekel približno takole: »Želim si, da Janja in druga dekleta ostanejo takšna, kot so. Naj v športu uživajo in dajo v določenem trenutku največ od sebe.« Ne smemo pozabiti, da smo v mnogih športih zelo dobri, v vrhu ali tik pod njem. A treba je upoštevati, da so vedno mogoča tudi presenečenja, poškodbe in zdrsi, na blazinah – kakor rečemo – lahko stopiš na kakšen bananin olupek. Verjamem, da se to ne bo zgodilo. Strinjam se, da bi potrebovali kakšen plezalni center, v katerem bi lahko vse tri plezalne discipline vadili na enem mestu. Da bi lahko potem v Tokiu dosegli maksimum. Če bodo imeli razmere za trening, bodo seveda lažje posegli po vrhu. Zatorej zdaj ne bi podpisal za nobeno kolajno, ne bom tudi ničesar napovedoval, ker se novinarji potem bolj ukvarjate z mojo napovedjo kot dejanskimi stanji.«