V športu prepogosto zasledimo oznako legendarni, pri kakšnem tekmovalcu se uporabi že po nekaj doseženih zmagah. Nenapisano pravilo pa je, da pripada asom, ki so pustili globok, zgodovinski pečat v svojih panogah, ponavadi gre za starejše, izkušenejše, prekaljene šport­nike. A pri Janji Garnbret je drugače, status legende v športnem plezanju ji pritiče že pri dvajsetih letih. Zgodovinskim mejnikom, ki jih dosega kot po tekočem traku, je že težko slediti, toliko jih je.

Njena lanska bera so bila tri odličja s svetovnega prvenstva (dve zlati in srebrno), šest zmag v svetovnem pokalu in opravljena matura. Glede na okoliščine (šolske obveznosti) se je zdela vrtoglavo dobra in da bolje ne gre. A letos je še bolj osupljiva.


 

Prva v zgodovini s trojčkom na istem prvenstvu

Pred zadnjo tretjino sezone ima Korošica sedem zmag v svetovnem pokalu, rekordnih šest na balvanih, kar ni uspelo nikomur pred njo, na svetovnem prvenstvu pa ji je uspelo doseči še vrsto novih mejnikov v ženski konkurenci: postala je prva, ki je ubranila naslov na balvanih in prva, ki je na istem prvenstvu osvojila zlato kolajno na balvanih in v težavnosti. Za piko na i se je v zgodovini vpisala kot prva, ki ji je na istem prvenstvu uspelo doseči trojček naslovov: zlatu na balvanih in težavnosti je dodala še tisto v olimpijski kombinaciji. Prihodnje leto bo ob premieri športnega plezanja v olimpijskem programu prva favoritinja.



Leto si bo gotovo zapomnila tudi po lastnem plezalnem centru, ki ga gradita skupaj z izbrancem Domnom Škoficem. Če bo šlo vse po načrtih, bosta v njem začela trenirati še letos. Drži, mlada plezalka se ne boji izzivov – ne v steni ne življenju nasploh.


 

Samostojna od mladih nog

Garnbretova je bila že od mladih nog izjemno samostojna, znajo povedati njeni starši. Pretirane spodbude ni potrebovala, vse je bilo bolj spontano. V šoli je bila vedno pridna, rada je nastopala v igrah, vodila programe, tudi razred, znala je prevzemati odgovornost in vsako stvar vzeti kot pozitivno. Obiskovala je bralne urice, plesne vaje, največja pa je bila ljubezen do športnega plezanja. Začelo se je s plezanjem po drevesih, omarah in vratih, nadaljevalo v plezalnem klubu. A ko se je začela ukvarjati s tem športom, ni vedela, da je pred njo izjemno uspešna kariera, tudi tega ne, da ima talent zanj.

Navdušili so jo raznovrstni gibi. »Pri plezanju se zaljubim v življenje. Gre za izziv samega proti sebi, telesno in mentalno, na preizkušnji so tvoje sposobnosti. Zelo mi je všeč občutek, ko po številnih neuspešnih poskusih dosežeš vrh. V takih trenutkih vsakič znova spoznam, kako moč ima glava pri tem, kaj vse zmoreš,« je razmišljala Garnbretova.
 

Neuspeh v njenem besedišču ne obstaja

Dvajsetletna šampionka pravi, da ne obstaja čarobna paličica za uspeh. Svojo kakovost vidi v tem, da je dobra poslušalka, je hitro učljiva, osredotočena, motivirana, vselej se trudi pokazati svoj maksimum, in kar je najpomembnejše – obožuje to, kar dela. Še lani ni vedela, kaj pomeni beseda neuspeh.



»Še nikoli nisem bila neuspešna. Ni se zgodilo, da bi bila peta in bi se slabi rezultati kopičili. Zato nisem imela težkih psihičnih preizkušenj oziroma težav, ki bi mi jemale motivacijo. Razumljivo, tudi jaz kaj podvomim, ali sem ali nisem pripravljena za tekmo. Ko pa pridem pod steno, pod smer ali balvane, gredo vse te skrbi stran. Ostaneva samo jaz in stena. In želja po plezanju. Zelo rada plezam in ta ljubezen me drži na vrhu,« je pojas­njevala.

Letos se je znašla pred takšno preizkušnjo na težavnostni tekmi za svetovni pokal v Chamonixu, kjer je prvič ostala brez finala v tej disciplini: 9. mesto je kljub temu dober rezultat, boste rekli, a za šampionko, ki je vajena zmag in od sebe vselej zahteva največ, je bil to spodrsljaj, za katerega je na glas povedala, da noče, da bi se še kdaj ponovil.
 

Gibi, ki jih pred leti niso poznali

Njene predstave na oprimkih, brezkompromisen slog in odločnost v steni občuduje ves plezalni svet – tekmice, moška konkurenca, trenerji, nekdanji šampioni ... »Navdušuje me njena koordinacijska sposobnost, verjetno ji telo že samo pove, kako se idealno postaviti, sploh pri problemih, pri katerih se je treba hitro odzivati. Pred leti takih gibov sploh nismo poznali, to, da skoraj tečeš po balvanih, da bi jih lahko splezal. Če bi Janja plezala v mojih časih, bi preplezala do vrha tudi vse moške smeri,« se ji je priklonila nekdanja tekmovalka Martina Čufar, prva slovenska plezalka s kolajno na svetovnem prvenstvu (2001). Z Garnbretovo sta edini, ki se ponašata z najžlahtnejšo kovino na tem velikem tekmovanju.



Janja morda v javnosti deluje mirno in tiho dekle, a gre za odločno žensko, ki zelo natančno in dobro ve, kaj hoče. Še naslednjih pet let bi rada tekmovala, kot je doslej. Potem pa bi ubrala drugačno pot, zanimivo bi se ji bilo dokazovati v konkurenci le v balvanski sezoni, preostanek pa izpustiti in ta čas izkoristiti za skalo in poslovne prilož­nosti, med katerimi bo tudi plezalni center, ki ga gradita s Škoficem. Gradnja naj bi se začela v mesecu ali dveh, za javnost naj bi ga odprla prihodnje leto. Hkrati se ji zdi ta korak zelo pomemben za njene plezalne naslednike, prihodnost tega športa pri nas, v katerem trenutno ni takih možnosti za delo, kot jih imajo plezalci v tujini.
 

Odklop v tropskih krajih

A do ciljev prihodnosti je še dovolj časa, eden največjih bo tisti prihod­nje leto na olimpijski premieri v Tokiu. Že zdaj jo spremlja tudi kamera, o njej namreč pripravljajo 90-minutni film, tesno za petami ji bodo od Tokia (svetovnega prvenstva) do Tokia (olimpijske igre), snemali so jo sicer že na tekmah za svetovni pokal v Villarsu in Chamonixu. Plezalni svet bo na olimpijskih igrah največ pričakoval od nje, a mlada šampionka s tem nima težav, s pritiski se odlično spopada.

Čeprav se vse njeno življenje vrti okoli plezanja, pa zna steno tudi odmisliti. Enkrat na leto si Korošica, ki rada kuha, bere in izvaja jogo, vzame tritedenski premor, ponavadi v decembru. Tedaj si s partnerjem privoščita popotniški oddih v tropskih krajih, kjer si odpočijeta glavo in telo. In nabereta energijo za nove plezalne izzive, ki si jih kaj hitro spet zaželita.