Iztok Čop: Upam, da smo se že odbili od dna

Ko je še tekmoval Iztok Čop, ki je v navezah z Denisom Žvegljem in Luko Špikom osvojil štiri olimpijske kolajne, je bilo veslanje eno od najbolj trofejnih športov v Sloveniji. Ti časi so minili, ko je sedanji selektor slovenske reprezentance in predsednik blejskega kluba Čop (obširnejši pogovor o njegovih poslovnih, športnopolitičnih in družinskih izzivih bomo jutri objavili v Nedelu) leta 2012 zaplul v funkcionarske in poslovne vode. Ponovitve zlatih časov sicer še ni na obzorju, kot kaže, pa se slovenska veslaška krivulja vendarle obrača navzgor.
 

Za slovenske veslače je domačega tekmovalnega posta konec, jutri boste na Bledu priredili prvo regato pri nas po epidemiji. V kakšnem stanju jo pričakujejo tekmovalci, ki lep čas niso smeli v čoln?

Takoj po uveljavitvi omejevalnih ukrepov smo tekmovalcem razdelili veslaške simulatorje. Veslači so jih imeli doma in so sproti dobivali programe dela. Tik pred izbruhom epidemije smo sicer opravili testiranja, ki smo jih ponovili pred dvema tednoma, malodane pri vseh tekmovalcih je bil občuten premik naprej. Presenečen sem in zadovoljen, ker so fantje resno vzeli svoje zadolžitve in trdo delali doma tudi brez nadzora.


 

Pri kolesarjih se ve, da je na trenažerjih mogoče vzdrževati telesno pripravljenost, ni pa mogoče v popolnosti nadomestiti pravega treninga na kolesu. Je enako pri veslanju na suhem in na vodi?

Tukaj je še več razlike v občutkih. Pri kolesarjih si predstavljam, da na trenažerjih predvsem ne morejo opraviti tako dolgih treningov, kot bi jih zunaj na kolesu. V stanovanju se najbrž ne da šest ur vrteti pedal. Telesno je na veslaškem simulatorju mogoče dobro trenirati, čoln pa na vodi vseskozi niha in tam veljajo druge zakonitosti. Na testih smo preverjali telesno pripravljenost po krizi in ta je bila zelo dobra. Za nami je tudi že prva tekma v Zagrebu, bila je sicer dolžinska na 8 km, vendar so se vsi, ki so imeli dobre rezultate na simulatorjih, dobro odrezali tudi na tekmi. Z optimizmom zato gledam na domačo tekmo.
 

Kako pa bo potekala in kaj ji sledi?

Regata (kvalifikacijski nastopi se bodo začeli ob 9.30, finalni ob 16. uri, op. p.) bo trajala le en dan. Naslednji dan nato ne bo tekme, temveč skupni trening. Številni bodo prvič skupaj v čolnu, zato bo zelo pomemben. Tekma pa bo pregledna in selekcijska za izbor reprezentance. Zadnja bo sicer v začetku julija v Zagrebu, kjer upam, da bo čim bolj mednarodna udeležba in bomo nato potrdili posadke, ki nas bodo zastopale na jesenskih evropskih prvenstvih. Njihova izvedba je sicer še v negotovosti.


 

Če bi bile olimpijske igre v Tokiu letos, na njih tako kot v Riu 2016 bržkone ne bi imeli veslaškega predstavnika. Je kaj več upanja, da se bo kdo uvrstil ob zamiku iger za leto dni?

Če smo pošteni, ta zamik slovenskemu veslanju ni naredil škode. Imamo leto več časa in možnosti, da bi naši najboljši med mlajšimi člani, večina jih je starih 22 in 23 let, dozoreli za to raven tekmovanja. Upam, da bodo ta dodatni čas dobro izkoristili in konkretno napadli preostala prosta mesta v Tokiu. Včasih je težko doreči ambicije posameznikov. Mlajši veslači kolebajo, ali napasti vrhunski rezultat med mlajšimi člani ali tvegati vse za uvrstitev na olimpijske igre. Zdaj teh dilem ne bo več, vsi naši najboljši veslači bodo prihodnje leto starejši in ne bodo imeli več načrta B. Naš načrt je oddelati, kar bo od letošnje mednarodne sezone, narediti korak naprej, dvigniti samozavest tekmovalcev in se prihodnje leto spustiti v boj za mesto na olimpijskih igrah.


 

Kam pa pluje slovensko veslanje? Kdaj bomo dobili novega Čopa, Špika, Žveglja?

To je zelo težko napovedati. To je proces, ki bo trajal še nekaj časa. Midva s Špikom nisva nastala iz nič. Marsikaterega vrhunskega tekmovalca se zaradi tega pozablja, čeprav so tudi drugi osvajali kolajne na velikih tekmovanjih. Imeli smo številne udeležence finalov svetovnih prvenstev, kar je za nas ta čas zelo visokoleteči cilj. To je bila posledica postopne gradnje kakovosti. Predvsem smo imeli dobro primerjavo na treningih. Z Žvegljem sva se zelo mlada prebila v ospredje tudi, ker sva se lahko na vsakem treningu »zaganjala« v naše člane, ki so že osvajali olimpijske kolajne. Zato sva vedela, kje sva oziroma, koliko nama še manjka. Na velikih tekmovanjih se zaradi tega nisva nikogar bala. Zdaj nimamo tako kakovostne posadke, ki bi vsakodnevno dajala mero drugim, da se ne izgubijo v samozadostnosti, ker so najboljši na domači vodi. Po rezultatih porabe kisika na testiranjih, ki so zavidljivi, sem optimist, da se v mlajših kategorijah kalijo posamezniki, ki bi ob trden delu lahko v prihodnosti spet krojili svetovni vrh. Srčno upam, da je to že odboj slovenskega veslanja od rezultatskega dna.