Pozdravljeni, zmagovalci!

Slovenski olimpijski uspehi so se sicer začeli, ko sta Rudolf Cvetko in Kočevar Richard Verderber v Stockholmu leta 1912 z avstrijsko sabljaško reprezentanco osvojila srebrno kolajno v ekipni preizkušnji s sabljo, za začetek organiziranega olimpizma na Slovenskem pa štejemo nedeljo, 25. aprila 1920, ko so v hotelu Union pripravili ustanovni občni zbor Ljubljanskega pododbora Olimpijskega odbora Jugoslavije.

 

Naključje je hotelo, da se je na isti dan rodil tudi Marko Račič, najstarejši živeči slovenski olimpijec, ki danes praznuje častitljivih 100 let. Na dan njegovega rojstva se je začela olimpijska in športna zgodba, ki je v zadnjem stoletju narodu na sončni strani Alp prinesla uspehe neslutenih razsežnosti. Za vas smo izbrali njene vrhunce in prelomne trenutke.
 

Ave, triumphator!

Nobeden od slovenskih olimpijcev še ni presegel Leona Štuklja, sokolskega telovadca, ki je osvojil kar šest olimpijskih kolajn. V Parizu 1924 je prejel zlati kolajni v mnogoboju in na drogu, štiri leta pozneje v Amsterdamu je bil zlat na krogih, osvojil je še dve bronasti odličji, v mnogoboju in ekipnem mnogoboju, v katerem so za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev nastopili tudi Edvard Antosiewicz, Stane Derganc, Boris Gregorka, Anton Malej, Janez Porenta in Jože Primožič.

Štukelj je svoj olimpijski opus dokončal s srebrom na krogih v Berlinu 1936, ko je bil star že skoraj 38 let. Bržkone bi bil še bogatejši, če bi se Kraljevina Jugoslavija udeležila iger v Los Angelesu leta 1932, ki jih je izpustila zaradi prevelikih stroškov. Največjo evforijo so sicer sprožili Štukljevi prvi olimpijski uspehi v Parizu. Po vrnitvi so mu v Novem mestu pripravili sprejem, na katerem ga je tedanji župan dr. Josip Rezek nagovoril z besedama: »Ave, triumphator!« (Pozdravljen, zmagovalec).



Te besede je slovenska javnost obudila šele po osamosvojitvi. Ker je prišel Štukelj navzkriž z oblastmi po drugi svetovni vojni, je bil dolga leta pozabljeni junak slovenskega in jugoslovanskega športa. Prepovedali so mu tudi opravljati službo sodnika. Svojo človeško veličino je potrdil s tem, da je odpustil tistim, ki so ga potisnili na družbeni rob. »Po srcu sem bil vedno razsodnik o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Če si v dvomih, je bolje pomilostiti kot obsoditi,« je dejal Štukelj, ki je ostal skromen tudi, ko so o njem želeli posneti film: »Sem zaprisežen telovadec. Zato se mi je zdelo smešno, da so me tlačili med filmske zvezdnike. V Parizu me je leta 1924 navdušil plavalec Johnny Weissmüller, ki je pozneje zaslovel kot Tarzan, v Berlinu sem se fotografiral z atletom Jessejem Owensom, ki je sesul v prah Hitlerjev mit o nadvladi arijske rase. Jaz pa sem v športu našel tisto najbolj prvinsko – veselje do življenja.«
 

Božanstvo na konju

Do letošnje preložitve Tokia 2020 za eno leto zaradi pandemije novega koronavirusa je nazadnje olimpijske načrte pre­križala vojna vihra, zaradi katere je Berlinu 1936 sledil šele London 1948. Tam je v teku na 400 metrov ter v štafeti 4x400 metrov nastopil tudi današnji stoletnik Marko Račič. Na prvo slovensko povojno kolajno pa je bilo treba počakati do Tokia 1964, kjer je zablestel Miro Cerar. Nadaljeval je Štukljevo gimnastično tradicijo, na konju z ročaji je osvojil zlato, na drogu pa bron. Legenda o božanstvu na konju, kakor so Cerarja označili Japonci, je bila rojena.

»Ker so nas v gimnastiki vedno učili skromnosti, tudi pretirane, kolajne nisem napovedoval, najpomembneje je bilo dobro opraviti nastop, saj to prinese želeni rezultat. In to mi je tudi uspelo, zmaga na konju in 3. mesto na drogu sta bila ob konkurenci Japoncev in Rusov ogromen uspeh. Še danes se spomnim vašega poročevalca Henrika Übeleisa, kako je jokal, bil je presrečen, ni pa mogel do mene mimo varnostnikov. Potem sem šel sam do njega in v takšnih trenutkih se v bistvu veseliš radosti drugih, sam niti ne dojameš, kaj si dosegel, kaj takšen rezultat pomeni,« je v pogovoru za Delo pred časom povedal Cerar, ki je podvig iz Tokia ozaljšal še štiri leta pozneje v Ciudad de Mexicu, kjer je kot edini Slovenec doslej na konju z ročaji ubranil naslov olimpijskega zmagovalca.



»Pri športniku bolj cenim, če mu uspe ubraniti naslov, kot pa če ga 'le' osvoji. To je namreč dokaz, da ne gre za muho enodnevnico, ki jih je na OI kar veliko, saj so presenečenja zelo pogosta. Ubranitev naslova pa pomeni potrjevanje kakovosti,« je Cerar dejal o potrditvi svoje izjem­ne kakovosti. Tudi njegova olimpijska zbirka bi bila lahko bogatejša, če mu ne bi šlo vse narobe v Rimu 1960, kjer je na konju z ročaji nastopil brez ogrevanja, saj je obtičal v rimskem prometu in se za las izognil diskvalifikaciji …

Ni pa bil edini uspešni velikan slovenskega športa, ki se je v Mehiki veselil olimpijske kolajne. Ivo Daneu in Aljoša Žorga sta bila po finalu z ZDA srebrna z jugoslovansko košarkarsko reprezentanco, s katero sta se Američanom za ta poraz oddolžila v finalu SP leta 1970 v Ljubljani. Olimpijsko košarkarsko srebro je v Montrealu 1976 osvojil še Vinko Jelovac.
 

Jure, ki je boljši kot burek

Slovenski športniki so leta 1984 dočakali olimpijske igre na domačih tleh, čeprav jih je gostilo Sarajevo. Tako organizacijsko kot tekmovalno so slonele na slovenskem znanju, končno pa smo dočakali tudi prvo kolajno naših zimskih športnikov, čeprav njihovi prvi nastopi segajo v Chamonix 1924. Osvojila je nista Bojan Križaj ali Primož Ulaga, ki sta tedaj sodila v vrh v svetovnem pokalu. Prvi je zimske olimpijske sanje z 2. mestom v veleslalomu dosanjal Jure Franko, tedaj 21-letni mladec iz Solkana. To je bil največji uspeh v njegovi smučarski karieri, opevali so ga od Triglava do Vardarja, v Sarajevu je veljalo: »Volimo Jureka više od bureka.«



Franko je smučarsko kariero končal že pri 23 letih, nato pa se je kar za tri desetletja zavil v medijski molk. »V vsakem človekovem početju postranske stvari s časom zbledijo. Tako je tudi z mojim Sarajevom '84. Spominjam se samo lepih stvari. Denimo slovesne podelitve kolajn. Pred časom sem v Sarajevu dejal domačinom, da je bila edina napaka v celotni organizaciji, da na zmagovalnem odru ni igrala jugoslovanska himna. Vzdušje je bilo tako sijajno, da mi je samo zaradi tega žal, da nisem osvojil zlata, čeprav se mi zdi, da je bilo takrat za vse nas srebro vredno kot zlato. Če pa bi moral izbrati nekaj dni v življenju, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, je to zagotovo tistih nekaj dni evforije v Sarajevu,« se je Franko s časovno oddaljenostjo spomnil dni, ki so mu spremenili življenje.

Olimpijsko leto 1984 ni bilo takšno le zanj. Na poletnih igrah v Los Angelesu sta kot člana jugoslovanskih rokometnih reprezentanc zlato osvojila Rolando Pušnik in Alenka Cuderman, ki je tako postala prva Slovenka z olimpijsko kolajno, in to zlato. Srečko Katanec in Marko Elsner sta z nogometno vrsto osvojila bron.
 

Mateja Svet in »leteči« Debelak

Mateja Svet, najboljša slovenska smučarka do šampionskega pohoda Tine Maze, se je v slovensko olimpijsko zgodovino vpisala s srebrno kolajno v slalomu na OI v Calgaryju 1988, ki so bile prelomne predvsem za naše smučarske skakalce. Njihovo zgodovinsko prvo kolajno je na veliki skakalnici osvojil Matjaž Debelak, ki je dal krila tudi svojim ekipnim kolegom.



Jugoslovanska vrsta je na ekip­ni preizkušnji osvojila srebro. Matjaž Debelak, Primož Ulaga, Miran Tepeš in Matjaž Zupan so zaostali le za Finci s tedaj ne­premagljivim Mattijem Nykänenom. »Več možnosti sem imel štiri leta pred tem v Sarajevu. Bil sem odlično pri­pravljen, a sem si pred sezono nesrečno poškodoval koleno. Tako je šla sezona po vodi,« se je v pogovoru za Delo Debelak pred leti spominjal olimpijske smole, zaradi katere je skoraj končal skakalno pot. Vztrajal je in dočakal veliki trenutek. »Spet so se bližale OI, šlo mi je kar dobro, zato sem ogromno pričakoval od tiste novoletne turneje. Toda tja sem prišel bolan in se po dveh tekmah brez uspeha vrnil domov. To pred OI ni bil najboljši obet, nismo vedeli, kaj bo z menoj. K sreči sem imel ob sebi ljudi, ki so mi zaupali. Med njimi je bil tudi psiholog Maks Tušak. On je prepričal vodstvo, da bom ravno v obdobju olimpijskih iger dosegel svoj vrh. In res je bilo tako. Kako je to izračunal, še danes ne vem,« je še povedal Debelak, ki je na svojih edinih OI osvojil dve kolajni.

Leta 1988 je nato v poletnem Seulu svojo drugo olimpijsko kolajno osvojil tudi rokometni vratar Rolando Pušnik, Jugoslavija, za katero je igral še Iztok Puc, je bila bronasta. Jure Zdovc in Bojana Dornik sta oplemenitila slovensko olimpijsko košarkarsko bero, oba sta osvojila srebro, v finalu je bila od Jugoslovanov boljša Sovjetska zveza, od Jugoslovank pa reprezentanca ZDA. To so bile zgodovinske igre za slovensko veslanje, Sadik Mujkić in Bojan Prešeren sta v dvojcu brez krmarja osvojila bron in napovedala novo obdobje …
 

Bronasta doba

Seul je pomenil olimpijsko slovo od Jugoslavije, 15. oktober 1991 pa je datum začetka novega štetja, ko so ustanovili Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in so slovenski športniki barve nekdanje skupne države zamenjali za oprave z grbi nove samostojne republike na sončni strani Alp. Olimpijski krst so doživeli v Albertvillu 1992, kjer je le tri dni po tem, ko je MOK kot polnopravnega člana priznal OKS, kot prvi v zgodovini na odprtju iger s slovensko trobojnico mahal svetovni prvak v smučarskih skokih Franci Petek.

Na prvi kolajni pa je bilo treba počakati na poletne igre v Barceloni, kjer so naši veslači nadaljevali izjemno obdobje, ki so ga začeli v Koreji leta 1988 in končali v Londonu 2012. Na jezeru Banyoles sta Iztok Čop in Denis Žvegelj 1. avgusta osvojila bron v dvojcu brez krmarja. Dan pozneje so Milan Janša, Sadik Mujkić, Sašo Mirjanič in Jani Klemenčič osvojili še bron v čet­vercu brez krmarja. Blejski veslaški klub je postal kovnica olimpijskih kolajn.



»Z Denisom sva na tihem računala celo na zmago, kajti Nemcev Von Ettinghausna in Holzenbeina tisto leto sicer še nisva premagala, zato pa sva bila na eni uvodnih tekem hitrejša od Britancev Redgrava in Pincenta, kar nama je vlivalo veliko samozavesti. Ko sva se na koncu morala sprijazniti z bronastim odličjem, prav zato nisva bila pretirano evforična,« je o zgodovinski prvi kolajni v pogovoru za Nedelo deset let pozneje povedal Čop.

Slovenska bronasta doba se je nadaljevala v Lillehammerju 1994, prvih zimskih igrah, ki so jih po letu prireditve ločili od poletnih. Jure Košir je bil 3. v slalomu, ob enem od vrhuncev smučarskega rodu »vražjih Slovenk« je bila bronasta v slalomu tudi Katja Koren, Alenka Dovžan pa v kombinaciji.
 

Srebrna doba

Slovenskim ljubiteljem športa bo z OI v Atlanti za vedno v spominu ostal sprehod tedaj skoraj 98-letnega Leona Štuk­lja po olimpijskem stadionu, ki so ga z navdušenjem spremljali tudi ameriški predsednik Bill Clinton ter številne olimpijske legende s Carlom Lewisom na čelu. Poskočnost tedaj najstarejšega še živečega olimpionika na svetu je pri globalni javnosti vzbudila več pozorno­sti kot naši aktivni športniki, čeprav so ti slovensko bronasto olimpijsko dobo spremenili v srebrno. Za to sta drug za drugim poskrbela kajakaš Andraž Vehovar 30. julija in dan za njim atletinja Brigita Bukovec.



Za njuna športa v Sloveniji so bile to zgodovinske prve olimpijske kolajne. Vehovar v slalomu na divjih vodah ni bil prvi slovenski papirnati adut, vendar se na to ni oziral. »V Atlanti sem dosanjal sanje, ki sem jih nosil v sebi od mladih nog. Trenutek, ko so mi obesili kolajno okrog vratu, sem že kot otrok doživljal vsako noč, preden sem zaspal. Da mi bo uspelo to, kar sem dosegel, sploh nikoli nisem dvomil, saj sem se pripravljal desetletja. Morda je tudi v tem tičal razlog moje samozavesti pred startom, ko niti za sekundo nisem pomislil na nič drugega kot to, da bom tega dne med vsemi najhitreje preveslal progo. Ko sem prišel v cilj, sem bil kar malce začuden, ko se je na semaforju prikazala številka 2, vendar zaradi tega nič manj vesel,« je pot do uspeha kariere pozneje orisal Vehovar.

Še bliže zlatu je bila Bukovčeva, v teku na 100 metrov z ovirami jo je za stotinko sekunde ugnala Švedinja ruskega rodu Ljudmila Engquist. Mnogi atletski analitiki so ocenjevali, da je 1. mesto izgubila, ker je v cilju glavo obrnila proti Švedinji. »V cilju sem se vedno vrgla v desno, ker sem se tako naučila v vseh letih treninga. Čeprav je bilo na olimpijskem stadionu v megli naporov in utrujenosti nekaj minut dvomov, kdo je zmagal, mi je bilo jasno, da je to Ljudmila, in sem ji čestitala,« se je Bukovčeva v pogovoru za Delo spominjala finala.
 

Zlata doba

Sobota, 23. septembra 2000. To je dan, ki bo za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega športa. Od prvega nastopa pod svojo zastavo so naši športniki čakali, da bo na podelitvi olimpijskih kolajn zadonela Zdravljica. To so dočakali v Sydneyju – dvakrat v enem dnevu. Zgodovinsko prvo zlato za samostojno Slovenijo sta priveslala tedaj 28-letni Iztok Čop in 21-letni Luka Špik. V dvojnem dvojcu sta bila v tistem obdobju nepremagljiva, leto prej sta bila svetovna prvaka in vlogo favoritov sta brez napake odigrala tudi na jezeru Pen­rith.



»Podrobno se spomnim zadnjih stotih metrov. Oko mi je ujelo mostiček pred ciljem in takrat sem si rekel, moja je. Vedel sem, da bova zmogla do cilja, čeprav sta Norvežana zmanjševala zaostanek. Prvi hip mi je odleglo, čustva so me preplavila šele ob zvokih himne. Kljub temu sem se obnašal racionalno do prihoda domov, ko me je spodnesel nepričakovan sprejem v Šenčurju. Po 30 urah leta smo pristali zvečer, domov sem se vrnil dopoldne okrog desetih,« se je Čop za Delo zlatih trenutkov spomin­jal deset let pozneje.

Le nekaj ur za veslaškim dvojcem je puško visoko v zrak dvignil Rajmond Debevec. To so bile njegove pete olimpijske igre in končno mu je uspelo tisto, kar so mnogi od njega pričakovali že prej, v kraljevski disciplini, trojnem položaju, je osvojil zlato. »Zbudil sem se umirjen, vreme je kazalo dobro, kar je zaradi svetlobe in mojih oči zame nadvse pomembno, in začutil sem, da bo to moj dan. Stoodstotno sem bil prepričan, da me ne bo nihče premagal. Iz tira me ni spravila niti zgodnja osmica v tretjem strelu. Finale sem začel z dvema krogoma prednosti, končal sem ga s 4,6 kroga. Po zadnjem strelu sem vedel, da bom zlat, čeprav so drugi še streljali. Zmagoslavno sem dvignil puško v zrak, moj obraz, ki ga je tisti hip ujel Reutersov fotoreporter, je povedal vse. Pozneje je prišlo vse za mano. Tekmovalni stres in čustva so bili tako siloviti, da še nekaj mesecev nisem mogel normalno spati,« se je vrhunca bogate kariere spominjal Debevec. Igre v Sydneyju je zaznamoval tudi nastop slovenskih rokometašev, naše prve zasedbe v kolektivnih športih, ki se je uvrstila na OI.
 

Primus in cosmos

Slovenija v Atenah 2004 ni nadaljevala zlatega niza, vendar se je prvič veselila štirih kolajn na OI. Iztok Čop in Luka Špik sta svojo olimpijsko zbirko dopolnila s srebrom, Jolanda Čeplak je bogato kariero v teku na 800 metrov okronala z olimpijskim bronom, začeli sta se tudi eni od naj­uspešnejših slovenskih olimpijskih zgodb. Vasilij Žbogar je z bronom v laserju osvojil prvo kolajno za slovensko jadranje, Urška Žolnir pa s 3. mestom v kategoriji do 63 kg prvo za naš judo, ki se odtlej ni ustavil.



Sledil je Peking 2008, najuspešnejše slovenske poletne igre doslej. Slovenska odprava se je vrnila s petimi kolajnami. Sara Isaković je na 200 metrov prosto osvojila srebro, prvo in doslej edino slovensko olimpijsko plavalno kolajno, Vasilij Žbogar je bronu iz Aten dodal srebro v laserju, Rajmond Debevec pa zlatu iz Sydneyja bron v trojnem položaju. Slovenska judoistična junakinja je bila v kategoriji nad 78 kg bronasta Lucija Polavder. Nesporno prvo slovensko ime pa je bil Primož Kozmus, »Primus in cosmos«, kakor ga je tedaj poimenoval Delov poročevalec Vito Divac.

Ta izjemni metalec kladiva je osvojil doslej edino slovensko olimpijsko zlato kolajno v atletiki. »Od prvega meta sem stal na najvišji stopnički zmagovalnega odra, vendar je bila negotovost velika. V tako zahtevni vlogi še nisem bil, če izvzamem tiste tekme, na katerih sem zmagoval, a večinoma v zadnjih metih. Živčen sem bil, ker so mi bili Tihon in drugi tekmeci nevarno za petami. Ves čas sem čakal, da me bo kdo prehitel, vendar se to na srečo ni zgodilo. Vsi smo bili zagotovo vrhunsko pripravljeni, svoje pa je naredila pomembnost olimpijske tekme s pritiski, ki sodijo zraven. Sam sem bil pripravljen za met okrog 83 metrov,« je v nedeljo, 17. avgusta 2008 (na isti dan je kolajno osvojil tudi Debevec), povedal tedaj 28-letni Brežičan.
 

Tinin vzpon in Petrino trpljenje

Po bronastem trojčku v Lillehammerju 1994 so slovenske zimske olimpijske odprave dosegle precej manj, kot so obetali dosežki naših adutov v svetovnem pokalu. Nagano 1998 in Torino 2006 sta se končala brez slovenskih kolajn, vmes so skakalci Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta v Salt Lake Cityju 2002 osvojili ekipni bron.

Vancouver 2010 je krivuljo slovenskih zimskih uspehov spet potegnil navzgor. Najuspeš­nejša je bila Tina Maze, njeni srebrni kolajni v veleslalomu in superveleslalomu sta bili po srebru na SP v Val d'Iseru leto prej drugi vrhunec njene ekipe Team to a-Maze na velikih tekmovanjih, na katerih je v sodelovanju z Andreo Massijem vse skupaj osvojila kar 13 kolajn. Kljub temu je s kanadskih iger najbolj v spominu ostal bron Petre Majdič v šprintu oziroma bolečine, ki jih je pretrpela, da ga je osvojila.



Naša najboljša smučarska tekačica je bila prva favoritinja za zlato, dokler ni med ogrevanjem padla v jarek ob progi, štiri metre globoko. Čeprav bolečin ni mogla skrivati je vztrajala na tekmi in naposled osvojila bron. Šele potem smo izvedeli, da si je pri padcu zlomila štiri rebra, predrlo se ji je tudi pljučno krilo. »Ko najprej pomislim na igre in kolajno, vzkliknem – 'čudovito' –, ko pa sem s starši gledala film o tem pripetljaju, sem ob njunih solzah še sama začela jokati,« se je Majdičeva za Delo pozneje spominjala olimpijskega vrhunca svoje kariere, za katerega je prejela tudi nagrado Terryja Foxa, ki jo Kanadčani podeljujejo najbolj požrtvovalnim športnikom.
 

Vrnitev odpisanih

Urška Žolnir leta 2009 ni vedela, ali bo lahko nadaljevala kariero, ker je bila brez sprednjih križnih vezi v obeh kolenih in so ji morali vstaviti umetne ligamente. Primož Kozmus je po olimpijskem zlatu v Pekingu osvojil še naslov svetovnega prvaka v Berlinu 2009, nato pa končal tekmovalno pot. Iztok Čop in Luka Špik sta se po razočaranju v Pekingu razšla kot veslaška naveza, Rajmond Debevec, ki ga je le leto ločilo od srečanja z abrahamom, pa ni bil več konkurenčen v svoji maratonski paradni disciplini, trojnem položaju. Kljub temu so bili ti prekaljeni športni borci slovenski junaki Londona 2012.

Kozmus se je vrnil iz upokojitve in pekinškemu zlatu dodal srebro. Čop in Špik, na katera je po ponovni združitvi moči računal le malokdo, sta svojo olimpijsko zbirko dopolnila še z bronom. Debevec je bogate izkušnje na svojih osmih OI unovčil z bronom v disciplini 60 leže z malokalibrsko puško. Žolnirjeva pa je dosegla vrhunec kariere in slovenskega juda, ki je proslavljal svoje prvo olimpijsko zlato.



»Kaj mi je najprej šinilo v glavo, ko sem videla, da bom prvakinja? Nič, samo trenerja Marjana Fabjana sem pogledala in se nasmehnila in tudi on mi je vrnil nasmeh. Tako sva si vse povedala. Občutek je bil sicer čuden, sprva ne dojameš vsega. Po prvih čestitkah in nekaj korakih pa te presune, da si osvojil olimpijsko zlato,« je poročevalcem v Londonu dejala tedaj 30-letna Žolnirjeva.

»Najprej sem začutil olajšanje, to je spodoben konec kariere. Malo je grenkega priokusa, saj bi bila enakovredna v boju za zlato, če bi bile razmere bolj regularne. Mislim pa, da bo kmalu prišlo za nama in bova zelo zadovoljna. Če bi mi pred 14 dnevi kdo ponudil bron, niti naključno ne bi odlašal, ampak bi ga zgrabil z vso močjo,« pa je vtise strnil 40-letni Iztok Čop, ki se je poslovil s štirimi olimpijskimi kolajnami – zlato, srebrno in dvema bronastima. Le eno manj je z njim osvojil Špik.
 

Sanjski Soči

Ene najbolj kontroverznih olimpijskih iger, ob katerih so ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu očitali netransparentnost pri pripravah, teptanje človekovih pravic, naposled pa še prikrivanje dopinških prekrškov ruskih športnikov, so bile za Slovenijo najuspešnejše v zgodovini. Zimski Soči 2014 bo bržkone še dolgo neponovljiv, osem kolajn, od tega po dve zlati in srebrni ter štiri bronaste, je bil dotlej nesluten doseg komaj dvomilijonskega naroda. Vse skupaj je začinil še krstni olimpijski nastop slovenske hokejske reprezentance, ki se je uvrstila v četrtfinale.



Slovenska in svetovna smučarska kraljica iger je bila Tina Maze, olimpijska zmagovalka najprej v smuku in nekaj dni pozneje še v veleslalomu. Po dve kolajni (vsak eno srebrno in bronasto) sta osvojila še Peter Prevc, ki je obogatil slovensko skakalno bero, in Žan Košir, ki je kot prvi slovenski deskar na snegu stopil na olimpijski oder za zmagovalce. Ta mejnik je za slovenski biatlon postavila na zasledovalni preizkušnji bronasta Teja Gregorin, Vesna Fabjan pa je v šprintu ponovila tekaški uspeh Petre Majdič iz Vancouvra.

»Veleslalom je moja najljubša in najboljša disciplina. O tem nikoli nisem dvomila. Tudi po smukaških zmagah ne, ker je pač osnova vsega smučanja. V minuli sezoni sem pokazala izjemne predstave, letos pa mi ni šlo. Počasi sem gradila formo. Veleslalomski zavoji so moj največji smučarski užitek. Trudim se dati vse od sebe. Poskušam biti najboljša, kar pa ni vedno preprosto. Olimpijske igre so bile moj cilj. Nanje sem se osredotočala vso sezono,« je o podvigih v Roza Hutorju tedaj povedala Mazejeva, ki se je s po dvema zlatima in srebrnima kolajnama ustoličila kot najuspešnejša olimpijka v samostojni Sloveniji. Med slovenskimi športniki in športnicami je tudi prva po Leonu Štuklju z dvema zlatima kolajnama na enih igrah.
 

Nikoli se ne vdaj v usodo

Ta krilatica bi bila lahko skupni imenovalec vseh slovenskih uspehov v zadnji olimpijski štiriletki, tako v poletnem Riu de Janeiru 2016 kot zimskem Pjongčangu 2018. Skupaj sta v slovensko olimpijsko zakladnico dodala šest kolajn, od tega eno zlato – na olimpijskem prestolu judoistične kategorije do 63 kg je Urško Žolnir nasledila rojakinja in soborka iz kluba Z'dežele Sankaku Tina Trstenjak. Čeprav je bila tedaj nesporna številka ena na svetu in prva favoritinja, bi se lahko razpletlo drugače. Tekmovala je kljub boleči poškodbi reber, ki jo je povzročil močan udarec v zadnjem delu priprav.

»Občutki so čudoviti, o tem sanja vsak športnik in meni je uspelo. Vrsto let sem sanjala o tem dnevu. Sem sem prišla po nič manj kot zlato in zdaj ga imam. V bistvu sem le vzela, kar mi je pripadalo glede na minule rezultate. Zdaj imam vso zbirko kolajn z največjih tekmovanj,« se 9. avgusta 2016 po opravljenem delu na bolečine ni več ozirala Trstenjakova. Tako kot nekaj dni pozneje njena kolegica Ana Velenšek, ki je bron v kategoriji do 78 kg osvojila, čeprav se je borila s strgano sprednjo križno vezjo in natrgano stransko vezjo v kolenu.



Tudi druga slovenska junaka Ria sta imela posebni zgodbi, Peter Kauzer je po razočaranjih v Pekingu in Londonu z 2. mestom v slalomu na divjih vodah pri 32 letih naposled osvojil svojo prvo olimpijsko kolajno, Vasilij Žbogar pa tretjo, drugo srebrno, čeprav je pre­stopil v telesno zahtevnejši razred finn in je za tekmovanje v njem moral pridobiti več kot 20 kg telesne teže.

Ko se je že zdelo, da jima bo zmanjkalo olimpijskih priložnosti, sta zablestela tudi edina slovenska dobitnika kolajn v Pjongčangu. Biatlonec Jakov Fak je osem let po tem, ko je olimpijski bron osvojil za rodno Hrvaško, osvojil še srebro na 20-kilometrski preizkušnji za Slovenijo. Žan Košir, za katerega se je po Sočiju začelo dolgo obdobje spopadanja s posledicami poškodbe, pa je bil najboljši spet, ko je bilo to najbolj potrebno. Bron v paralelnem veleslalomu je bila njegova tretja olimpijska kolajna in zadnja od 40, ki so jih Slovenci osvojili po osamosvojitvi.