Invalidi naj prevzamejo dejavno vlogo

V teh dneh problematika invalidov dobiva nekaj več pozornosti javnosti. Svetovni dan invalidov enkrat na leto opozori nanje, izzivi pa so tu vse leto. O njih pogosto razmišlja, jih osmišlja in predava dr. Tjaša Filipčič z ljubljanske pedagoške fakultete. Prisluhnili smo ji na 13. kongresu športa za vse, ki jo je navdal z optimizmom, da je športno delo z invalidi v družbi zdaj precej bolje sprejeto kot nekoč.
 

Kako bi ocenili pravkar končani kongres?

Ko smo pred slabim letom začeli snovati program z vodilno temo šport in rekreacija invalidov, sem si želela, da kot udeležence privabimo predvsem mlade strokovne športne delavce. Bila sem prijetno presenečena. Prišli so mladi športni pedagogi, ki imajo vključene učence s posebnimi potrebami v šoli, osebni trenerji, ki že izvajajo individualno vadbo za osebe z invalidnostmi, strokovni delavci, ki delajo v zavodih, mladi športniki invalidi, ki so še v trenažnem procesu, čez čas pa bodo oni tisti, ki bodo šport invalidov razvijali naprej. Če vsak od teh v vadbo privabi nekaj začetnikov, bom z izplenom zadovoljna.
 

Kje je danes v evropskem in svetovnem merilu Slovenija na področju športa in rekreacije invalidov?

V Sloveniji smo na splošno zelo kritični in radi rečemo, da se nič ne dogaja. To ne drži. Na kongresu so se nam predstavile različne strokovne skupine, ki imajo v svojem poslanstvu cilj vključevati vse, ki so zainteresirani za redno gibalno dejavnost, med njimi specialna olimpijada, odbor Planinstvo za invalide in inkluzivni judo. Vsaka nevladna invalidska organizacija, denimo zveza paraplegikov, zveza delovnih invalidov, zveza Sožitje, zveza Sonček, ima v svojih programih tudi gibalno-športne programe, ki se izvajajo na lokalni ravni. Posamezniki se vse bolj zavedajo pomena redne gibalno-športne dejavnosti za zdravje. Tu je izredno pomembna informacija, ki jo invalidu preda zdravnik, prav tako ne pozabimo na pomembno vlogo družine, medicinskih strokovnih delavcev in učiteljev.


 

Kje vidite največ rezerv?

V sodelovanju med strokami – medicinsko, kineziološko in pedagoško – in v zaupanju v strokovnjake. Kot sem sporočila že med predavanjem na kongresu, pričakujem, da bodo dejavno vlogo prevzeli tudi invalidi. Na kongresu je bil govor o financiranju športnih programov. Kar dobro poznam sofinanciranje športnih programov v kranjski občini. Vsako leto se ponudi več denarja, kot se ga počrpa iz naslova »šport invalidov«, vsako leto se ponujajo tudi različni mednarodni projekti, ki podpirajo gibalno-športno dejavnost invalidov.
 

Kaj pa vas ob pogledu na šport invalidov najbolj navdaja z optimizmom?

Najbolj me razveseljuje, ko vidim, kakšen osebni napredek naredijo tisti, ki so aktivni v daljšem obdobju. Vključeni so v družbo, razvijajo svoje zmožnosti, so samozavestni, vsaj za trenutek odmislijo svoje težave, ohranjajo zdravje. Imam veliko prijateljev, ki so tako ali drugače ovirani. So moji vzorniki. Še danes menim, da če dobro poznaš orodje oziroma šport in zdravstveno anamnezo posameznika, lahko zelo dobro prilagodiš in izvajaš trenažni proces za invalide. Z dobro obojestransko komunikacijo, v kateri tudi priznaš, da česa ne znaš, se boš pa naučil, se da marsikam priti.


 

Vendar marsikdo dolgo ni razmišljal tako, kajne?

V preteklosti so pri nas delali izjemni posamezniki in orali ledino. Na področju gibanja oseb z motnjami v duševnem razvoju je bil to Marjan Lačen, pri paraplegikih Jože Okoren, na fakulteti za šport se je trudil dr. Herman Berčič, na pedagoški fakulteti dr. Rajko Vute, še pred njim dr. Leon Kremžar. Sama sem se od teh ljudi veliko naučila, zato jih omenjam. Sem pa na kongresu zaznala tole: pred tridesetimi leti je bilo strokovno športno delo na področju invalidov skoraj osebni poraz, danes je izziv in priložnost.