Diploma pove, ali zmoreš dokončati tisto, česar se lotiš

Motokrosist Tim Gajser je maturiral tisto leto, ko je prvič postal svetovni prvak. Nekdanji telovadec Mitja Petkovšek je zaradi dolge in uspešne športne poti študiral 21 let: »Diploma delodajalcu in družbi pogosto pove, ali si sposoben dokončati tisto, česar se lotiš,« je poudaril. Mnogi asi obvladajo dvojno kariero, zahtevno poglavje, v katerem usklajujejo športno in izobraževalno pot, številni pa se odločijo le za eno od obeh. S prilagojenimi programi in vključevanjem panožnih zvez postaja usklajevanje obojega prijaznejše kot nekoč.



Na posvetu o dvojni karieri športnikov, ki so ga včeraj pripravili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Olimpijski komite Slovenije in Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru, so sodelujoči predstavili raziskave in primere dobrih praks. Da tema dobiva vse večjo pozornost v šolskih programih, kaže število certifikatov športnikom prijazno izobraževanje, ki jih je včeraj OKS podelil prvič. Prejelo ga je osem srednjih šol in 25 fakultet.
 

Slovenska skakalna šola

Dobro poteka sodelovanje med Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju in Smučarsko zvezo Slovenije. Danes ima na kranjski gimnaziji status športnika 260 od 560 vpisanih dijakov, od tega je 40 skakalcev in nordijskih kombinatorcev. Sistematično delo se je začelo leta 2003.

»Nekaj stvari je v tistem času sovpadlo. V bližini šole so bili športni objekti, zgradil se je nov skakalni center, na šoli smo že imeli izkušnje s športniki ... Tedaj je bila skakalnica v Planici podrta. Kranjski center je tako deset let omogočal, da se je panoga razvijala – s programom, ki smo ga izvajali na gimnaziji. Usklajeno smo delali tako na športnem kot šolskem področju. Naš cilj je bil povezati klube in reprezentance prek močnega skakalnega centra, s katerim bi lažje pridobivali vrhunske kadre v reprezentance. Poenotili smo doktrino športne vadbe v panogi. Zdaj lahko rečemo, da imamo slovensko skakalno šolo,« je program opisoval pedagoški koordinator in učitelj Sašo Komovec, sicer nekdanji skakalec.



V eni generaciji kranjske gimnazije je do dvanajst skakalcev in nordijskih kombinatorcev. Zanje skrbita športni in pedagoški koordinator. »Program vodi SZS, usklajen je s šolskimi obveznostmi – gre za osem skupin, pet skakalnih in tri kombinatorske, sedem kombijev in osem trenerjev z dvema pomočnikoma. Gimnazija je partnerica projekta, zraven je še dijaški dom,« je pripovedoval Komovec. Vsak dijak ima osebni izobraževalni načrt, uresničevanje nalog nadzira koordinator. Dijakom pripada dodatni in individualni pouk, študij na daljavo je namenjen tistim, ki so večinoma odsotni, na voljo imajo psihologa in
fizioterapevta ...
 

Jaka Bijol na daljavo

Dobro sodelovanje z Gimnazijo Jesenice je poudaril parasmučar Jernej Slivnik. Športnike v svojih programih – ta čas jih je 82 v 22 panogah – podpirajo od leta 2003, na Gimnaziji Šiška pa kar 29 let.

Dijaki na šišenski gimnaziji se ukvarjajo s 26 panogami, razdeljeni pa so v oddelke: individualni športi, rokometni oddelek, oddelek ekipnih športov, homogeni internatski nogometni oddelek in dekliški nogometni oddelek. Z njimi se ukvarja deset pedagoških in športnih koordinatorjev, dvanajst trenerjev panožnih zvez in trije klubski. Na voljo so jim trije psihologi in dva fizioterapevta. V neposredni bližini je športna infrastruktura, način dela z dijaki je individualen, pedagoški proces prilagodljiv, v minulem šolskem letu so dijakom športnikom namenili 4000 dodatnih pedagoških ur. Pisno in ustno ocenjevanje znanja sta napovedani, tudi oni imajo študij na daljavo, kar velja še za jeseniško gimnazijo.



V sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije ima Gimnazija Šiška internatski nogometni oddelek, ki danes izobražuje 19. generacijo. Lahko se pohvalijo z Jako Bijolom, nogometašem ruskega velikana CSKA Moskva. Tri leta se je šolal v Šiški v rednem procesu, ves četrti letnik in splošno maturo pa je opravil na daljavo.

Matjaž Jaklič iz NZS je opozoril, da je bil njihov prvotni cilj, ko so bili klubi na nižji ravni, pripeljati najboljše nogometaše na eno mesto, jim omogočiti kakovosten trening in izobrazbo. Pozneje se jim je poleg Gimnazije Šiška priključil še Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije. »Če hočemo še korak naprej, bomo morali vsi zavihati rokave,« je poudaril in dodal, da se je treba premakniti predvsem na ravni fakultet, kjer so športniki pogosto odvisni od tega, ali imajo profesorji posluh za šport: »Potrebujemo sistemsko rešitev!«​
 

Diploma niso olimpijske igre

Ena od fakultet, ki spodbuja dvojno kariero, je ekonomska v Ljubljani. V tem študijskem letu je med 2552 vpisanimi študenti 48 tistih s statusom športnika. Da bi jim olajšali usklajevanje vrhunskega športa s študijem, so na fakulteti ustanovili virtualni športni razred, vodi ga koordinator-profesor, vse temelji na individualni obravnavi. Med drugim so oproščeni obvezne prisotnosti na predavanjih in vajah, omogočajo jim prvo opravljanje izpita zunaj razpisnih rokov, imajo pravico do podaljšanja statusa ... Pri magistrskem študiju se lahko odločijo za smer menedžment v športu.



Eden tistih, ki jim je ob uspešni športni karieri uspelo uspešno končati študij, je nekdanji telovadec Mitja Petkovšek. »Ko sem še tekmoval, ni bilo sistemske ureditve, a sem kljub temu brez težav usklajeval oboje. Ekonomska fakulteta je imela od nekdaj posluh za športnike, si pa moral znati potrkati na vrata, se pogovoriti z vodstvom in najti rešitve. Zdaj obstaja koordinator, tako da je športniku lažje,« je razkril. Na fakulteto se je vpisal leta 1995, diplomiral je 21 let pozneje.

»V tem času se je zamenjalo kar nekaj dekanov, a vedno sem se počutil zaželenega in dobrodošlega. Tudi ko sem pripravljal diplomo, so me bodrili: Mitja, to niso olimpijske igre, ampak domača klubska tekma,« je razkril in dodal, da mora biti športnik tisti, ki izkazuje največ zanimanja za svoj študij. Tudi njegova življenjska sopotnica Mojca Rode, nekoč vrhunska ritmičarka, je prav tako uspešno končala študij – na pedagoški fakulteti.
 

Ilka in Tim: Vztrajajte!

Vztrajno se cilju na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru (prav tako prejemnica certifikata športnikom prijazno izobraževanje) bliža Ilka Štuhec. Najboljši slovenski smučarki manjka še šest izpitov in diploma. Zdaj, ko okreva po poškodbi, ima za študij več časa. »Med rehabilitacijo bi rada opravila vsaj en izpit. Res pa je, da motivacija za to ni ravno najvišja, tako da se moram na trenutke prisiliti k učenju,« je priznala Štuhčeva, ki se zaveda, da v športu ni nič zagotovljenega, tudi zato se ji zdi pomembno pridobiti izobrazbo.



V srednji šoli, obiskovala je II. Gimnazijo Maribor, je bila pri pouku morda tretjino šolskega leta. Hvaležna je za spodbude športnega koordinatorja Renata Kuzmana, ki mu je »vedno nekako uspelo zložiti termine testov in opravljanje obveznosti«. Štajerka pravi, da je pri dvojni karieri pomembna vztrajnost. »Tako kot pri športu tudi v šoli ne gre vedno tekoče. Ko enkrat opraviš maturo, pa se ti od srca odvali kamen. Pozneje bi se bilo težje vrniti v proces učenja, če stvari ne bi prišel do konca,« spodbuja usklajevanje šole in športa.

Tudi motokrosistični as Tim Gajser bodri športnike, ki se šolajo, naj vztrajajo, čeprav je težko: »Ne bo jim žal,« je dejal dvakratni svetovni prvak, ki je maturiral na Srednji ekonomski šoli v Slovenski Bistrici leta 2015. Učil se je zjutraj, sledil je trening, nato pouk. »Ogromno sem manjkal, a imel sem zelo dobre profesorje in ravnateljico, ki so mi zelo pomagali. Če me ni bilo pri pouku, so mi snov poslali, teste pa so zame časovno prilagodili. Končati šolo se mi zdi zelo pomembno, čeprav ko si vrhunski športnik, ni lahko vsega uskladiti,« je še dodal 22-letnik, ki je na svoji poti uspešno premagal marsikatero oviro.