Človek trenutka, ki posluša srce in naravo

Ta konec tedna je športni plezalec Jernej Kruder ambasador ekshibicijskega spektakla Triglav The Rock na Kongresnem trgu, sicer pa vodilni po polovici balvanske sezone svetovnega pokala. Ker ni polovičar, se je odločil in življenje posvetil izključno plezanju. V skali ali na umetnih stenah, ni pomembno. Tudi kak teden odmora si kdaj privošči, a takrat – vam bodo povedali njegovi bližnji – zna biti tečen.

Jernej Kruder je zaljubljen v skalno plezanje. Kako torej, da ga je zaneslo tudi na umetne stene, na katerih letos navdušuje in dominira? »Ko sem v rosnih letih začel plezati, sem bil še tako mlad, da niti nisem imel izbire, saj je bila skala vendarle bolj oddaljena kot telovadnica. Ko pa sem enkrat opravil vozniški izpit, najprej za motor in nato za avto, sem hitro našel soplezalce za v skalo, ki me je najbolj vlekla. Rad pa sem tudi tekmoval in si želel z leti nekaj doseči v rezultatskem smislu, zato sem bil sčasoma v skali čedalje manj. To se zdaj spreminja. Dovolj sem že star in izkušen, več mi pomeni, da uživam v tem, kar počnem, kot da bi garal do konca. Poskusim pa skombinirati, da plezanje v skali postane tudi trening,« razloži ta hip najuspešnejši slovenski športni plezalec.

Pa je težje tekmovati na umetni steni s konkurenco ali na naravnih s samim seboj in premikati mejnike? »Oboje ima svoj čar; oboje je zahtevno in hkrati enostavno. Skupni imenovalec pa je, da v obojem uživam, poskušam najti trenutek, ko grem plezat res z glavo in srcem. Je pa to v skali lažje nadzorovati, ker če se ti danes ne posreči, boš jutri prišel nazaj, na tekmi pa si omejen na pet minut za vsak balvan in moraš takrat iztisniti iz sebe čim več. Sem pa tudi že na tekmah našel tisti pravi občutek, tako da poskušam v petih minutah predvsem uživati in potem stvari stečejo, kot je treba,« je prepričan član ŠPO PD Celje Matica.

Svet se mu je obrnil na glavo

Večina slovenskih športnih plezalcev je usidranih v težavnostnem plezanju, v luči bližnjih olimpijskih iger v Tokiu pa vse več pozornosti posvečajo tudi balvanom. Pri Jerneju je obratno: »A treba je iti korak nazaj, na začetek moje plezalne poti. Takrat balvansko plezanje še ni bilo prepoznavno v svetu, kaj šele pri nas. Ko sem začel trenirati, sem imel torej na razpolago zgolj težavnost. Ko sem pozneje izvedel, da obstaja tudi balvansko plezanje, se mi je svet kar malo obrnil na glavo. To pa je nekaj zame, disciplina, ki mi je pisana na kožo, sem si rekel. Začel sem tekmovati v balvanih, ki so mi res ustrezali. Sčasoma me je potegnilo tudi nazaj v težavnostno plezanje – ne zato, ker bi ga imel tako rad, temveč ker imam rad plezanje nasploh, različne stvari,« pojasni.



Pred ljubljansko ekshibicijo Triglav The Rock je, po naročilu, za promocijske namene preplezal Plečnikove arhitekturne znamenitosti v metropoli. »Čeprav tovrstne stvari morda niso to, kar najraje počnem v življenju, jih bom opravil, ker tudi tako še vedno delam tisto, kar me veseli. Ker gre za promocijo, za moj šport, prošnje težko zavrnem,« pojasnjuje Kruder, ki se je že davno zaklel, da bo svoje življenje posvetil izključno plezanju in ničemur drugemu. Prav zato je pustil šolo. Nekaj časa se je še trudil z njo, pa ni šlo, ker je bila glava vselej drugje. »In sem si rekel: Jernej, šole očitno ne boš nikoli spravil pod streho, ne bodi polovičar, posveti se nečemu stoodstotno. Takrat sem storil velik premik v glavi in odtlej mi gre zgolj še navzgor.«

Pa znese? »Za zdaj gre, sploh z zdajšnjimi rezultati. Prepoznavnost plezanja se veča, postali smo olimpijski šport, cilj je uvrstitev za Tokio, saj si s tem ustvariš ime in morda privabiš kakšnega sponzorja. Za zdaj se še ni kaj bistveno spremenilo, upam in verjamem pa, da se bo v prihodnje,« razlaga vodilni balvanist sezone, ki je pri 27 letih na tekmovalnem vrhuncu: »Ne pomnim, da bi v balvanskem plezanju kdo, ki je ravno prodrl v člansko reprezentanco, začel takoj zmagovati v svetovnem pokalu, v nasprotju s težavnostjo. Tu nekaj veljajo tudi izkušnje. Plezalci osvajajo balvanske kolajne tudi s 35 leti. To je dodatna potrditev, da se ne izplača prehitro obupati. Verjetno začne moč nekoliko pohajati, a zdaj sem na vrhuncu in ne morem reči, da ni več prostora za napredek.«

Brez trenerja in programa

Že nekaj let je bil vrhunsko pripravljen, pa je v svetovnem pokalu po vrhu posegal le izjemoma. Letos so stopničke stalnica. »Nič matematike ni zadaj, ne morem reči 1 + 1 = 2, odgovora, zakaj je tako, ne poznam, ker nisem delal po nobenem programu. Morda je ključ v tem, da sem letos dal prioriteto skalnemu plezanju, s tem sem malo razbremenil glavo in prišel na vsako tekmo brez rezultatskih pričakovanj, zgolj z željo, da uživam. Vsa smola zadnjega desetletja je zdaj pozabljena,« poudarja 27-letni Celjan, ki nima ne trenerja ne programa: »Težko bi ga tudi imel, saj ima mati narava svoje načrte, ki se jih ne da spreminjati. Če dežuje, bom težko opravil načrtovano. Poslušam srce, poslušam naravo, opazujem, kaj se dogaja.«

Jernej je človek trenutka. Ko ga vprašaš, kje se vidi čez pet let, le zamahne z roko: »Čisto nikjer. Ne delam dolgoročnih načrtov, najbolj bi me živciralo, če bi jih moral. Gledam trenutno počutje, kaj mi manjka, kaj bi rad. Grem z življenjem – bo, kar bo. Upam pa, da bo še veliko plezanja.« Ni ga dopusta, da ne bi na plezanje niti pomislil. »Je del življenja, plezanje me naredi. Včasih si moram vzeti kak teden časa, da si telo malo odpočije, a tega nisem nikdar rad počel. Če ostanem doma z bližnjimi, mi tako in tako rečejo, da sem siten, ko ne plezam,« se nasmehne. Ima tri sestre, Julija je tudi obetavna balvanistka, ki pa je trenutno bolj zakopana v študijske obveznosti. »Ni me veliko doma, vem pa, da je nepopisno veselje, kadar se mi na tekmi posreči. Veliko je tem, o katerih se pogovarjamo, plezanje je le ena od njih,« pripomni Jernej.