Če bo Argentina napredovala ...

Težave večjih reprezentanc so bile v skladu s turnirskim načinom tekmovanja. Velike se zavedajo, da ni mogoče od prve do zadnje tekme, se pravi finalne, igrati v polni formi, zato na začetku veliko tvegajo s preračunljivostjo. Kaže upoštevati faktor prve tekme. Iz tega zornega kota tudi ocenjujem učinek in velike težave Argentine, srečnejše Nemčije in kljub vsemu prepričljivejše Brazilije.
Če začnem pri slednji, navkljub neodločenem izidu s Švico in zmagi nad Kostariko v sodnikovem dodatku, tekmecem ni dopuščala veliko upanja. Brazilija je bila bistveno boljša, delovala je moštveno in čvrsto v obrambi, ne bi ji smelo spodrsniti.
Razlika med Nemčijo in Argentino je bila v tem, da ima prva utečen sistem vodenja, v katerem se vendarle ve, kdo pije in kdo plača. Kontinuiteta dela, vodenja je zelo pomembna. Nazadnje ji je ta, čeprav z obilo sreče in trenutkom Kroosovega navdiha, prinesla odrešitev. Razlika je v tem, da Nemčija ima moštvo, ki vleče posameznike naprej in se je sposobno odzvati.
Kakorkoli zasukamo stvari, v uvodnih tekmah so v glavnih vlogah selektorji. Njihove odločitve in izkušnje so odločilnega pomena, ker vedo, da morajo biti hkrati dovolj preračunljivi in spretni, da se lahko takoj odzivajo na težave. V tej neodzivnosti vidim ključni problem Argentine, pri čemer selektor Jorge Sampaoli ni edini krivec. Je že tretji ali četrti selektor v nekaj letih, kar kaže, da ima Argentina bolj kompleksne težave.
Sampaoli ni kot nemški kolega Löw. Četudi slednji kje zagreši v pripravi, lahko še vedno upa, da ga bo iz zagate izvleklo moštvo. Sampaoli pa je v položaju, ko morajo biti vse odločitve rešilne. Očitno je, da se je nekje v pripravah zalomilo, kar sta razkrili obe tekmi. V prvi je Argentina igrala s postavitvijo 4-3-3, v drugi 3-5-2. Proti Hrvaški je bila izjemno slaba izvedba zadnje linije. Trije igralci so stali preozko, medtem ko sta bila bočna igralca iz zvezne vrste pregloboko na svoji polovici. Posledica tega je bila, da v napadu niso bili sposobni ustvarjati viška.
Ali so klavrni izvedbi botrovale slabe priprave, neprimerni medsebojni odnosi, neustrezna izbira igralcev ali njihova izvedba na igrišču, je težko reči. Mislim, da je Sampaoli zgrešil tudi pri izbiri napadalca. Ustreznejši bi bil Gonzalo Higuain kot Sergio Agüero. Ni vedel, kaj bi z Angelom Di Mario. Dejstvo je, da Argentinci kot moštvo nimajo ustreznih zamisli in da Lionel Messi nima pomoči. Pri tem se mi zdi, da je Sampaoli vlekel poteze, s katerimi je želel ugajati igralcem, namesto, da bi vztrajal pri svojem modelu in izbiri igralcev. V takšnih primerih, ko ni sreče s formo igralcev in taktično izbiro, je treba imeti sposobnost ustreznih psiholoških prijemov. Pa jih tudi ni.
Argentici so na pragu izpada, toda še vedno so močno v igri. Če se jim posreči uiti iz zanke, bi lahko bili zelo nevarni. Dno so že dosegli, napredovanje bi jim dalo povsem nove razsežnosti, povezalo bi jih. Začeli bi igrati iz same hudobije in kljubovanja. Znanja imajo več kot dovolj.